Samosvoja ženska med smešnimi moškimi

V Slovenskem stalnem gledališču Trst so sezono, posvečeno ženskam, pričeli z Goldonijevo Krčmarico Mirandolino, veliko gledališko ljubeznijo režiserke Katje Pegan, sicer direktorice koprskega teatra, kjer je to komedijo režirala leta 2002, z glavno igralko Sašo Pavček. Tokrat naslovno vlogo igra Nikla Petruška Panizon.

Naslovno vlogo v Krčmarici Mirandolini upodobi Nikla Petruška 
Panizon, ob njej Vladimir Jurc.  Foto: Luca Quaia
Naslovno vlogo v Krčmarici Mirandolini upodobi Nikla Petruška Panizon, ob njej Vladimir Jurc.  Foto: Luca Quaia

Goldonijeva La locandiera, krstno uprizorjena leta 1753 v Benetkah in postavljena v Firence tistega časa, nam je na velikem tržaškem odru tako časovno kakor prostorsko bliže - režiserka Katja Pegan jo je ob dramaturški asistenci Sandija Jesenika postavila na Tržaško v začetku 20. stoletja.

K temu je pomembno prispevala Patrizia Jurinčič Finžgar, ki je v narečni priredbi domačo tržaško govorico nekaterih likov izdatno podvrgla italijanskim vplivom in s takšno mešanico, ki sicer zazveni izumetničeno in neutemeljeno, dosegla vrsto komičnih učinkov.

Prostor in čas določata še kostumografija Vasilije Fišer in scenografija, za katero je poskrbel Voranc Kumar z asistentko Noemi Zonta - prizorišče je obdano z nakazanimi stavbami, v osrčju pa je kajpada krčma z mizami in zlasti komaj opaznim odrčkom. Ta se po potrebi prelevi v plesišče (koreograf je Miha Krušič) ali celo ring za spopade med rivali. Tako kostumografijo kakor scenografijo obvladujejo mehke, pastelne barve, uglašeno blaga je tudi glasba Mirka Vuksanovića, ki jo izvajajo Robert Vatovec za tolkali, kitarist Aljoša Vuksanović in pianist Vid Prinčič - melodije plavajo jazzovsko ležerno, že spočetka ključno soustvarjajo sproščeno vzdušje, medtem ko so živahne in poskočne - vendar še zmeraj prav nič burkaško vznesene - ob besednih spopadih jare gospode.

Tekmeci se vztrajno potegujejo za roko krčmarice Mirandoline. Nikla Petruška Panizon je v naslovni vlogi svetla, radoživa in razigrana, a tudi in predvsem pametna, premetena, odločna in vseskozi samosvoja, svobodoljubna. Ni služkinja, ampak gospodarica, ki zna z moškimi.

V njeni krčmi jo skušata osvojiti markiz pl. Forlimpopoli in grof pl. Albafiorita, ki ju duhovito vzneseno upodobita Vladimir Jurc in Franko Korošec. Snubca sta jezikava, čezmerno hvalisava, bolj zagledana vase kakor v bojda ljubljeno damo.

V krčmo privihrata še potujoči igralki Hortenzija in Dejanira (izrazito karikirani Maja Blagovič in Lara Komar), še posebej pa med gosti izstopa vitez pl. Ripafratta - gostujoči igralec Tadej Toš je nasprotje mediteranskima rivaloma, je germansko trd in tog, svoje sovraštvo do žensk oznanja v zbornem jeziku, ledeno, odrezavo. Šele po nekaj srečanjih s krčmarico in tekmeci iz njega začne z vsem potrebnim patosom bruhati strast, ki pa je ne poganja ljubezen, marveč ponos, ošabnost. Mimogrede, Toš si med vpitjem “odpri mi vrata” z drobcem melodije posrečeno privošči tudi namig na Vuksanovićeve Avtomobile in pesem Drugačno nebo.

Povsem drugačen od “plemenitega” viteza je Fabrizio, Mirandolinin uslužbenec, ki ga je Primož Forte oblikoval kot preprostega, a tudi temperamentnega, vzkipljivega fanta. Ko se Tošev Ripafratta in Fortejev Fabrizio ob Mirandolini soočita in si pretita z likalnikoma kot nevarnim orožjem, se uprizoritev povzpne na raven komičnosti, ki bi jo tokratna Krčmarica Mirandolina morala doseči večkrat.


Najbolj brano