Živeti v muzeju

Javier Marías, veliki španski stilist, je tanko knjižico leta 2009 posvetil tudi Benetkam, ki jih spoznava od leta 1984 v različnih časovnih obdobjih, daljših in krajših, med katerimi je okušal vso kulturno in socialno večplastnost tega mesta-muzeja.

Pisatelj Javier Marías začne pri Benečanih. V času republike so Benetke imele 300.000 prebivalcev, danes jih v mestu vztraja še približno 70.000. Mnogi so se izselili v predmestje, v Mestre, ki so bile najprej delavska četrt, danes pa nudijo vse tisto, česar Benetke nimajo: nakupovalna središča, diskoteke ... Tisti, ki so še ostali in kljubujejo nepreglednim množicam turistom, so se po Maríasovem mnenju zato še bolj ojačali in postali ošabni. Zavedajo se namreč, da je njihovo mesto “glavni cilj sanjskega zemljepisa človeštva”, zato se imajo mnogi Benečani za središče sveta in njihovo mesto je mesto par excellence, preostali del sveta je podeželje, piše.

Benečani prezirajo turizem

Benečani se izogibajo vsemu, kar je bilo zasnovano s turistično miselnostjo, in jih pravzaprav ni zlahka opaziti po mestu, nadaljuje. “V okopih za svojimi lubenično zelenimi naoknicami gledajo preostale ljudi - obrobje sveta - v pižami in le po svojih 20 televizijski programih,” piše Marías. Benečanov tako ne boste srečali na trgu sv. Marka ne v bližnjih gostilnah, kaj šele v gondolah. Domačini, “pregnani z najsvetlejših ulic zaradi človeškega hudournika”, se posledično premikajo po skrivnostnih, zanemarjenih, temnih ozkih uličicah in prehodih, ki v Benetkah sicer sestavljajo pravcati labirint. Svoj “ekosistem” so našli na lokacijah, ki se turistom ne zdijo zanimive, na primer na nabrežju Zattere, Benečani “per bene” pa ne zamudijo niti ene premiere v gledališču La Fenice, na primer.

V kratkih, a zelo slikovito zgoščenih opisih drugih manj znanih beneških zanimivosti po mnenju Maríasa zelo izstopa Torcello, ki ima sicer danes komaj kaj pokazati, a prav tu, v petem stoletju, so se začele Benetke pravzaprav razvijati. “Prava ruševina niso Benetke, temveč Torcello, žrtev svojih postopno naraščajočih lagunskih voda in malarije,” piše Marías. Na hitro ošvrkne tudi slikarja Canaletta, čigar dela so skorajda popolnoma izginila z beneškega obličja, in svetovno znanega arhitekta, Benečana Carla Scarpe, ki se svojega mesta ni smel dotakniti, ampak je lahko samo z določeni detajli posegel v najverjetneje najbolj zaščiteno mesto glede varovanja kulturne dediščine. Proti koncu spregovori tudi o nenehni paranoji Benečanov, o nevarni algi, bolezni kamna, enodnevnih turistih ...

Pisatelj je Benetke vzel za svoje

Proti koncu se razpiše o še eni zanimivosti Benečanov, ki izvira iz omejenosti mesta - številni domačini se ne premaknejo iz svoje ulice, nikoli v življenju, denimo, niso stopili na trg sv. Marka. Pisatelj se prepusti tudi enemu najlepših delov Benetk, večerno-nočnim sprehodom, še posebej po Zatterah. Benetke je, sodeč po zelo stilistično dovršenih in natančnih opisih Benetk in še posebej Benečanov, Marías očitno vzel za svoje. Tam je napisal tudi dobršen del svojih romanov Sentimentalnež in Vse duše.

---