“Ko postanem emocionalna, rečem sinu 'mama te voli'”

Zgodovinarko Dijano Harčević Ćatić je v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine pripeljala ljubezen. Po pridobitvi vizuma za združitev družin se je pred šestimi leti preselila k možu v Koper. Danes je aktivna članica Kulturno umetniškega in športnega društva Behar s Škofij, v Sloveniji pa se počuti že povsem doma.

Dijana Harčević Ćatić prihaja iz Krupe, manjšega mesta blizu Bihaća. Študirala je v Sarajevu, kjer je zaključila magistrski študij zgodovine. Ob zaključku študija se je poročila in se naslednje leto preselila k možu, ki je živel in delal v Kopru.

Ob prihodu v Koper sprva ni imela pravice do dela, niti ji ni bilo, tako kot danes, omogočeno brezplačno učenje jezika, zato je večino časa preživela doma. “Hitro sem ugotovila, da je v Kopru veliko vsebin, ki so brezplačne in omogočajo razvoj različnih veščin: od izdelovanja rož, košaric, učenja jezikov do pridobivanja različnih znanj.” Za udeležbo na delavnicah se je odločila predvsem zato, “da poslušam jezik in spregovorim, saj je to ključno. Gre za pomemben mejnik socializacije”. In četudi je to zanjo bilo težko obdobje, kot sama pravi, “malo depresivno, nimaš službe, ne znaš jezika, ne znajdeš se ...”, je vedno optimistično iskala priložnosti, ki bi jih lahko izkoristila. Delavnice so ji osmišljale dneve.

“Želela sem se potruditi, da govorim slovensko, četudi ne pravilno, in čeprav me je kar stiskalo od groze, da bom kaj narobe izgovorila.”

Dijana Harčević Ćatić

Nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen

“Danes, ko na vse to pogledam z distance, lahko rečem, da za selitev v drugo državo nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen. Ni načrta. Tako kot v življenju nikdar ne veš, kaj lahko pričakuješ,” pove. Učenje slovenščine je bilo zanjo enako, kot bi se učila angleščine - nov jezik. “Težko razumem, da se ljudje nočejo učiti jezika države, v kateri živijo,” pravi. Doda pa, da so poleg jezika ključni tudi prijatelji in znanci, stiki z ljudmi. “Da greš lahko na kavo, na kosilo. Jezik je pomemben, a še bolj pomembno je to, da imaš svoj krog ljudi.” V novo okolje je prišla januarja, pred tem pa je prihajala v času poletja, ko je bil Koper poln ljudi. “Ko prideš januarja, ko piha burja in imaš občutek, da je cel dan deževalo, ker so ulice mokre ... Takrat se mi je zdelo vse tako majhno, ozko. Počutila sem se nekako utesnjeno.”

“Padala dež”

Najbolj osnovne interakcije so se ji sprva dogajale v trgovini. Nekaj časa je za sporazumevanje uporabljala angleščino, nato pa ugotovila, da je to brezpredmetno. “Želela sem se potruditi, da govorim slovensko, četudi ne pravilno, in čeprav me je kar stiskalo od groze, da bom kaj narobe izgovorila.”

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Na začetku se je, glede na deževno obdobje v Kopru, spopadala s težavo, kako povedati, da dežuje. “Navajena sem bila na žensko obliko v svojem maternem jeziku, da 'pada kiša', in sem potem vedno rekla, da je 'padala dež'. Ampak tega mi v resnici nikoli ni nihče zameril. Nihče se mi ni posmehoval. Ljudje so bili zelo prijazni.” Ima pa še vedno problem s tem, da prehitro govori. Slovenščina je bosanščini podobna, a je bolj melodična. Od narečij pa ji je najbolj pri srcu primorščina. Pravi, da je slovenščina težek jezik. “Odvisno je tudi, na kateri ravni se je želiš naučiti in kako jo želiš uporabljati. Za vsakdanjo komunikacijo, za delo, ni težko. Če bi pa želel jezik zares obvladati ... Se pa slovenščine še vedno z veseljem učim. Vsi težimo k temu, da bi govorili čim bolj pravilno, da se pravilno izražamo.”

Iskala je svoje mesto v družbi

V novem okolju ji je nekaj manjkalo, zato je ves čas “iskala svojo sredino”. Našla je različna društva, čeprav ni zares vedela, kako delujejo in kakšen potencial imajo. Navezala je stik s Kulturno umetniškim in športnim društvom Behar, ki ima sedež na Škofijah, in jim predlagala, da bi lahko vodila dramsko sekcijo. In tako se je začela njihova skupna zgodba. “Najprej smo začeli s pesmicami, ki smo jih pisali, hkrati pa smo recitirali tudi dela bosanskih avtorjev.” To danes še vedno počnejo. Predstavljajo se na različnih prireditvah v Kopru in na gostovanjih, na katera so povabljeni.

Rada bi poučevala zgodovino v šoli

Že od nekdaj si je želela delati v šoli, a se do zdaj še ni opogumila. “Zdaj čutim, da sem po šestih letih na to pripravljena. Pravijo, da si po sedmih letih pripravljen, da lahko zaživiš novo življenje in govoriš v tujem jeziku. Čutim, da grem lahko delat v šolo kot učiteljica zgodovine.” Ohranila je stik in sodelovanje s profesorji s fakultete v Sarajevu. Kolikor ji je čas dopuščal - ob službi, družini in delu v društvu -, je za ohranjanje stika z zgodovino pisala strokovne članke. “Moram pa priznati, da sem zapostavila en del zgodovinarke v sebi, s tem, ko sem iskala sebe v slovenski sredini,” pove. Navdušena je nad potopisi. Našla je potopise, ki so govorili o tem, kako so Slovenci odšli v času Avstro-Ogrske v Bosno in Hercegovino. Prispevek je prevedla in objavila. Z zgodovino se je ukvarjala tudi tako, da je imela predavanja o jeziku in zgodovini Bosne in Hercegovine v slovenskih društvih. Sanja pa tudi o pisanju knjige. “Knjiga je že v meni in jo želim 'dati ven.' Ampak vse potrebuje svoj čas. Mislim, da ta čas prihaja. Imam kup lepih zapiskov, ki jih želim objaviti.”

Vedno je ponosno povedala, da je priseljenka

Nikoli se ni počutila, da v družbi ne bi bila sprejeta. “Vedno sem povedala, da sem priseljena iz Bosne in Hercegovine. Vedno sem ljudem želela povedati, da bom kmalu govorila slovensko in da se trudim. Zato se nikoli nisem počutila nesprejeto. Res pa je, da se nikoli nisem neprimerno obnašala, zato nimam slabih izkušenj.”

Izobraženim ženskam, ki se preselijo v drugo državo, svetuje, naj sledijo sebi. “Če imaš končano srednjo šolo, lahko delaš karkoli. Če si visoko izobražena, bodi to, kar si. Ne dovolite si, da se ponižujete, nikar se takoj ne sprijaznite s situacijo, potrudite se doseči več. Ko imaš vizijo in poslanstvo, iščeš naprej, dokler tega ne najdeš. Je pa res, da nismo vsi ljudje za vse.”

V Sloveniji je doma

Njena starša živita v Litiji. “Ko ju obiščem, rečem, da grem domov. Ko grem v Bosno, pa rečem, da 'idemo kući'. Določene besede v drugem jeziku drugače zvenijo.” Doma govorijo včasih tudi trojezično - slovensko, bosansko in italijansko. Trudijo se govoriti čim bolj knjižno slovenščino. “Za vsakdanjo rabo govorimo vse v slovenščini, ko postanem emocionalna, pa rečem sinu 'mama te voli.'” Pravi, da tudi on čuti to razliko, zaveda pa se, da mu bodo vsi jeziki prišli prav.

Prisotnost morja in zgodovinska bogatost tega prostora ji pomenita veliko. “Ko živiš v Sarajevu, ko imaš očala in dežnik vse v eni 'borši', je drugače. Še vedno nisem navajena na Koper in še vedno se pretoplo oblečem. Še vedno pa se tudi sprašujem, kdo vse se je sprehajal po teh ulicah. To me zanima. Zanima me ta pogled, ki prihaja z druge strani, percepcija, ki jo vidimo s te strani. O Otomanih, kako so se obnašali, kaj so počeli ...”

Zdaj se njena obzorja širijo. “Spoznala sem nove ljudi in priložnosti. Obzorja se razširijo toliko, kolikor si sam pripravljen. To je univerzalno pravilo, ki velja povsod.” Meni, da življenje v tujini odpira obzorja, ruši meje in gradi tolerantnost. Bralcem in bralkam pa za konec sporoča: “Kuća je dom tek onda ako je u njoj hrana kako za dušu tako i za tijelo,” kar v prevodu pomeni: “Hiša postane dom šele takrat, ko je v njej hrana tako za dušo kot tudi za telo.”

---