Dejan Testen o olimpijskem utripu na Japonskem

Do začetka olimpijskih iger v Tokiu je manj kot leto dni. Mostar Dejan Testen je nadvse primeren pričevalec športnega utripa v deželi vzhajajočega sonca, kjer je sklenil svojo tretjo trenersko sezono na čelu japonske reprezentance v slalomu na divjih vodah.

Dejana Testena ljubiteljem kajakaškega športa v Posočju ni treba posebej predstavljati. V domačem Mostu na Soči je v navezi z matičnim klubom Soške elektrarne postavil na noge malo, osnovno in srednjo šolo kajaka na divjih, a tudi mirnih vodah, nekatere svoje tekmovalce pa je nato popeljal še na fakulteto oziroma do diplome. Pripravil jih je za šport in življenje nasploh. Vrhunski rezultati, ki sta jih na velikih tekmovanjih v kanuju dvosedu nizala Luka Božič in Sašo Taljat, so bili le logična posledica. Z veseljem spremlja tudi razvojno pot in uspehe svojih nekdanjih športnih varovancev. Tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu, kjer je Božič osvojil bronasto odličje med kanuisti, Niko Testen in Alja Kozorog pa sta dosegla najboljši slovenski uvrstitvi med kajakaši in kanuistkami. Prav gotovo si je v katalonskih Pirenejih z zanimanjem ogledal tudi njihove nastope, čeprav so zdaj glavna skrb japonski tekmovalci. Kakorkoli, v teh dneh z mednarodno konkurenco preizkušajo olimpijsko progo v slalomu na divjih vodah, ki so jo domači tekmovalci sicer že spoznali preteklo poletje.

Dejan Testen (v sredini) po poslovilni tekmi dvojca Luka Božič-Sašo Taljat v Tacnu

“Otroci na Japonskem za razliko od drugih športov nimajo osnovne šole kajaka oziroma slaloma na divjih vodah. Kot bi začel zidati hišo brez temeljev v drugem nadstropju.”

Olimpijski utrip torej dobiva pospešek, kako ste ga občutili, ko ste se mudili na Japonskem?

“Po pravici povedano zelo malo. V centru Tokia ob glavni železniški postaji vlada klasični vrvež velemest, v katerem se zlahka izgubiš. Domačini pomagajo, prav tako pomaga znanje angleščine. Sicer pa je moje najpogostejše prevozno sredstvo kolo. Z njim potrebujem od svojega japonskega bivališča do centra mesta pol ure. Še bližje, kakih deset minut, pa je oddaljena olimpijska proga, ki se nahaja na umetnem otoku. Narejen je iz smeti, glavna znamenitost na njem pa je velik zabaviščni park Disneyland.”

Verjetno pa Japonci, ki slovijo po delovni intenzivnosti, nimajo prav veliko časa za tovrstne razvedrilne dejavnosti ...

“Ne vidim posebnih razlik med Japonci in, denimo, Angleži. Oboji se radi poveselijo in na primer ob šestih zvečer zaidejo v pub ali bar. Nisem dobil občutka, da bi med Japonci vladala tako močna delovna vnema. Morda pa sem se družil s takšnimi ljudmi, ki ne sodijo v običajne japonske okvire.”

“Razočaran sem bil nad tekmovalno bazo, ki sem jo imel na voljo (...) Tekmovalke, stare od 19 do 25 let, sem moral učiti osnovnih zavesljajev in drugih veščin na divji vodi, ki jih pri nas obvladajo z dvanajstimi leti.”

Vremenske razmere so še zahtevnejše kot v Riu

Veliko se govori tudi, da bodo igre 2020 tehnološka avantgarda, futuristične, tudi robotizirane. Lahko torej pričakujemo, da bomo v Tokiu spremljali inovativne igre?

“Menim, da je ta tehnološki vidik vendarle pretirano poudarjen. Njihov nacionalni inštitut za šport, kjer sem nekaj časa tudi bival, je res nekaj posebnega. V vsakem nadstropju imajo bazen, fitnes, oddelka za psihologijo, fiziologijo. Predvsem pa me je fasciniral z načinom zbiranja, tolmačenja in uporabnosti podatkov z vsega sveta. Zanimivo mi je bilo zlasti primerjati njihove programe za fitnes s svojimi in spremljati treninge sabljanja, hitrostnega plezanja, rokoborbe.”

Kako je z olimpijsko vasjo?

“Je dokončana in je dokaj blizu slalomske proge, ki ni preveč zahtevna, je pa raznolika. Težko sicer določim čas, ki ga bodo potrebovali športniki iz olimpijske vasi do proge. V prometnih konicah se lahko pot zavleče tudi do dve uri, sicer pa menim, da bo z olimpijskim režimom in s posebnimi linijami moč priti do prizorišča v 40, 45 minutah.”

“Ni pa skrivnost, da se želim vrniti v Slovenijo, kjer bi rad vzpostavil kajakaški center na mirnih vodah. Imamo velik potencial za vadbo v številnih jezerih, ki pa ga ne znamo v pravi meri izkoristiti.”

Pred kratkim je športne dogodke na prostem krojil tajfun, ki je zajel Japonsko, kakšni pa so vremenski obeti za poletje, ko bodo olimpijske igre?

“Julija in avgusta je zelo toplo, upoštevati pa je treba tudi visoko vlažnost v zraku. Vremenske razmere so še zahtevnejše kot v Riu, zato si bodo športniki morali vzeti čas za prilagoditev. Na slalomski progi ni nobene sence in se je kar naporno prebiti skozi trening.”

Eno jabolko stane tri evre

Kako ste se vi prilagodili na japonsko športno in življenjsko stvarnost? Tokio verjetno ne bo poceni, tudi za tiste, ki se bodo prihodnje leto odpravili na igre kot navijači ...

“Res je. Tokio je zelo drag, zato je težko dobiti nastanitev. Že za parkiranje čez noč je treba v mestu odšteti toliko kot pri nas za hotelsko nočitev. Tudi cene prevoza z vlakom ali podzemno železnico so kar zasoljene. S spoznavanjem mesta pa se vendarle najde tudi kakšen cenovno dostopnejši lokal. Je pa treba biti pozoren. Sam obiskujem nekaj bližnjih indijskih restavracij za delavce, pri čemer pa je treba biti pozoren, da te ne opeharijo. V skrajnem primeru obiščem kakšen lokal s hitro prehrano ali pa si skuham sam. Sta pa sadje in zelenjava za naše standarde zelo draga. Za eno jabolko je denimo treba odšteti tri evre.”

“V skrajnem primeru obiščem kakšen lokal s hitro prehrano ali pa si skuham sam. Sta pa sadje in zelenjava za naše standarde zelo draga. Za eno jabolko je denimo treba odšteti tri evre.”

Kako je sploh padla odločitev, da sprejmete japonski izziv?

“Stiki so obstajali že prej. Spraševali so me, če lahko vzamem v svojo skupino eno od tekmovalk, a sem imel že preveliko gnečo. Osredotočen sem bil na olimpijski projekt Luke Božiča in Saša Taljata, ob tem sem skrbel za razvoj številčne mladinske selekcije. Težko je potem opravljati delo, tako kot si želiš. Takrat se mi je porodila tudi zamisel, da bi na Soči vzpostavili center in bi Japonci prihajali k nam. Tako bi se lahko sofinanciral tudi klub, a zamisel ni padla na plodna tla. Po drugi strani je res, da smo tudi s trenerskim kadrom pri nas številčno omejeni. Naposled so me Japonci prepričali, da pridem k njim. Na zadnji tekmi svetovnega pokala pred olimpijskimi igrami v Riu sem potem sprejel odločitev.”

Kaj je sicer vaš delokrog? Kolikokrat ste se v teh treh letih mudili na Japonskem?

“V Tokio sem šel praviloma dvakrat letno, aprila in včasih decembra. Letos sem bil tudi junija, ko smo spoznavali novo progo. Tako kot ostale reprezentance treniramo po mednarodnih prizoriščih, sicer pa so bili Japonci tudi pri nas, v Tacnu in jeseni dva meseca v Solkanu oziroma na Mostu na Soči. Zdoma sem toliko kot prej, ko sem deloval v Sloveniji. Bronasti kanuist z iger v Riu Takuya Haneda vadi po načrtu Slovaka Milana Kubana, a imamo tudi precej skupnega. Ne nazadnje gre za izmenjavo izkušenj. Zanimivi so tudi pogledi stroke iz Slovaške, ki je dala takšna asa, kot sta Michal Martikan ali Alexander Slafkowsky. Sicer pa skrbim za ostale tekmovalce, ki trenirajo po reprezentančnem programu. Pri tem mi pomaga domačin, ki je pred leti kot mladinec že treniral z menoj v Solkanu. Pravzaprav je bil on pobudnik, da so me Japonci izbrali.”

“V Sloveniji imamo nekaj, česar Japonci v kajakaškem športu nimajo - izdelan sistem dela z mladimi in dobre trenerje, ki so ključni za njihov razvoj.”

Razočaran nad tekmovalno bazo

Kakšni so vtisi oziroma bilanca opravljenega v japonski reprezentanci v teh treh letih?

“Praktično na novo je bilo treba vzpostaviti celoten sistem, ki zlasti v mlajših selekcijah ni obstajal. Otroci na Japonskem za razliko od drugih športov nimajo osnovne šole kajaka oziroma slaloma na divjih vodah. Kot bi začel zidati hišo brez temeljev v drugem nadstropju. Tekmovalci, ki sem jih brusil v članski konkurenci, so bili tudi samouki.”

Dejan Testen (zadaj desno) z japonsko reprezentanco

“Ne vidim posebnih razlik med Japonci in, denimo, Angleži. Oboji se radi poveselijo in na primer ob šestih zvečer zaidejo v pub ali bar.”

Japonci kot gostitelji iger imajo zagotovljenega po enega predstavnika v vsaki od štirih kategorij. Bo glede na okoliščine potemtakem pomembno zgolj sodelovati?

“Kje pa. Že omenjeni Haneda si po osvojeni olimpijski medalji seveda želi ponovitve tega scenarija tudi pred domačimi gledalci. V preostalih treh kategorijah pa je poglavitni cilj povezan z uvrstitvijo v finale. Pri tem je treba vedeti, da je lahko vsaka država zastopana kvečjemu z enim čolnom v posamezni kategoriji. Ko bomo v finalu, pa bomo tako kot vsi napadali medaljo. V mislih imam predvsem kajakašico Aki Jazawa.”

Kakšna so bila pričakovanja japonskih delodajalcev, kakšni so bili vaši cilji?

“Šefi so si v izhodišču želeli, da bi se ženski del reprezentance na olimpijskih igrah pokazal v spodobnih okvirih oziroma bil konkurenčen. Sam sem moral najprej razčistiti, koliko vzvratnih korakov sem pripravljen narediti. Razočaran sem bil nad tekmovalno bazo, ki sem jo imel na voljo. Pri nas bi se težko prebila že skozi klubsko raven. Tekmovalke, stare od 19 do 25 let, sem moral učiti osnovnih zavesljajev in drugih veščin na divji vodi, ki jih pri nas obvladajo z dvanajstimi leti. V drugi fazi sem upal, da bo napredek hitrejši, a smo precej časa namenili odpravi preteklih napak. Na treningih so že posvojili nove metode, na tekmah pa se še preveč zanašajo na stare vzorce. Težava je bila tudi v tem, ker niso bili vajeni toliko trenirati in niso razvili specifične mišične mase. Potem pa se zgodijo poškodbe, zaradi katere sem izgubil kanuistko, ki bi se lahko pokazala v lepi luči na olimpijskih igrah. Zdaj jo bo nadomestila tekmovalka, ki nima takega rezultatskega potenciala. Je pa bila na izbirnih tekmah boljša od kanuistke, ki je tri leta z neomejenim proračunom živela in trenirala v Bratislavi. Pri nas v Sloveniji imamo tradicijo in klube, ki res dobro delajo že z otroki. Na Japonskem tega ni. Okvirno smo sicer vzpostavili model, na katerem bomo gradili reprezentančno zgodbo. Zdaj je pred nami skoraj leto dni specifičnega dela, ki naj bi sadove obrodilo na olimpijskih igrah.”

“Pri nas v Sloveniji imamo tradicijo in klube, ki res dobro delajo že z otroci. Na Japonskem tega ni.”

Dejan Testen (levo) z Japonci v fitnesu

Kritike jim ne dišijo

Kakšna pa bo usoda japonskega slaloma po olimpijskih igrah? Bo šlo za enkraten projekt, ki ga bodo potem opustili?

“Upam, da bodo ohranili vsaj del tega, kar smo zgradili v treh letih. V tem času sem posnel tudi tri dokumentarce s treningi, na katerih imam vključeno kamero in mikrofon. Šefi seveda zahtevajo prenos znanja, a podobno velja za novinarje. Spremljajo vsak naš korak, so radovedni in na moje presenečenje tudi kajakaško podkovani, kar so pokazali s tehtnimi vprašanji.”

Kaj pa tekmovalci? So učljivi, jih lahko umestimo v okvir japonskega nacionalnega značaja?

“Težko jih je opredeliti ali se z njimi skregati. Pogrešam neposredni odziv, dobronamernih kritik ne prenašajo prav dobro. Po malem so užaljeni, če jim poskušaš dopovedati, da kaj počnejo narobe. Sploh pred tekmo so zelo občutljivi na kakršnekoli nasvete. Poskušam jim nastaviti ogledalo, v katerem pa se ne vidijo prav radi. Po svoje so tudi razvajeni, saj uživajo zvezdniški status, kar lahko ponazorim na primeru azijske prvakinje. Domišlja si, da je že blizu olimpijskem prestolu, potem pa ji je težko dopovedati, da je pri nekaterih prvinah na ravni 16-letnice pri nas. Potem me gledajo kot na trenerja s trdo roko, čeprav jim poskušam vcepiti nekatere stvari, ki so v tem športu samoumevne. Na sploh se prehitro zadovoljijo z doseženim. Morda k temu prispeva tudi navijaško ozračje. Zlasti okrog Hanede je fanatično do te mere, da moramo zapreti progo za trening.”

Kako pa se tekmovalci odzivajo ob daljših evropskih gostovanjih?

“Prav radi pridejo k nam in poizkusijo kakšno domačo dobroto. Res pa je, da moramo biti prav pri prehrani posebej pozorni. Treningi so fizično naporni, zato je toliko bolj pomembna krvna slika. Pri tem se oprl na že preverjeno sodelovanje z Lauro Petrica in Nado Kozjek. Na tekmovanjih imamo praviloma japonskega kuharja, seveda pa ne gre brez prehranskih dodatkov.”

Če bi se vrnili v Slovenijo, bi želeli delati z mladimi

Kaj boste počeli po olimpijskih igrah. Boste ostali na Japonskem?

“Vse je še odprto. Japonski klubi, a tudi starši me sprašujejo za sodelovanje. Načeloma je še vse odprto. Ni pa skrivnost, da se želim vrniti v Slovenijo, kjer bi rad vzpostavil kajakaški center na mirnih vodah. Imamo velik potencial za vadbo v številnih jezerih, ki pa ga ne znamo v pravi meri izkoristiti. Na drugi strani so možnosti treninga na divjih vodah precej bolj omejene. Rad bi enkrat deloval v dobrih razmerah, ki jih v slalomu žal nimamo in smo tako že v izhodišču v podrejenem položaju s konkurenco. Za en trening v slalomu sem pri nas porabil štiri ure. Na jezeru na Mostu pa se ponuja možnost za sistematično delo na mirnih vodah, kar smo s tekmovalci že dokazali v preteklosti. Zdi se mi, da sta sprint na mirnih vodah in veslanje pri nas neupravičeno zapostavljena športa, tudi kar zadeva odmevnost.”

Utrli ste pot v slalomski vrh Luki Božiču in Saši Taljatu ter postavili temelje za preboj v reprezentanco kajakaša Nika Testena in Alje Kozorog. So rezultati pogojeni s tekmovalno nadarjenostjo ali delom?

“V Sloveniji imamo nekaj, česar Japonci v kajakaškem športu nimajo - izdelan sistem dela z mladimi in dobre trenerje, ki so ključni za njihov razvoj. Kajak klub Soške elektrarne zelo dobro dela z mladimi in na tem je treba graditi, sicer bo vrhunski šport odvisen od družinskih projektov. Vsak si tega ne more privoščiti, Primož Roglič pa je le eden. Anglija je vzoren primer sistemskega dela, ki prinaša dobre športnike tudi v kajakaštvu. Če bi se vrnil v Slovenijo, bi želel delati z mladimi.”

Kako ste sicer pospremili bron Luke Božiča med kanuisti na svetovnem prvenstvu?

“Vesel sem, ker se je Luka izživel v enojcu. Vem, da je bila to želja, pa ne le njegova. Ravno tako sem ponosen na dosežke Nika Testena, ki je priveslal reprezentančno kvoto med kajakaši, in Alje Kozorog, ki je bila na svetovnem prvenstvu najboljša slovenska kanuistka. Morda bo njen dosežek zadostoval tudi za olimpijsko kvoto, kar bi pomenilo, da je naš klub Sloveniji priveslal tri vozovnice za Tokio. Res pa je, da si jih bodo morali izboriti v internih kvalifikacijah proti tekmovalcem, za katerimi stojijo družinski projekti. Lahko se zgodi, da bo imel KK Soške elektrarne svojega predstavnika tudi med parakajakaši. Pomagam Dejanu Fabčiču, ki ga prihodnje leto čakajo evropske kvalifikacije. Sicer pa sem vesel, da so se Luka, Niko in Alja tako dobro ujeli s trenerjem Borutom Javornikom, ki sem ga priporočil. Na splošno se mi zdijo trenerske izmenjave nadvse koristne. Tudi pri Evi Terčelj se je sprememba obnesla. Pri Angležih so trenerske rotacije med tekmovalnimi skupinami tedenska praksa.”


Najbolj brano