Iztok Mlakar: “Za vsakim smehom se skriva solza … večja je, večji je smeh.”

Po premieri v SNG Nova Gorica bo Tutošomato, bodoča nova primorska gledališka uspešnica, v petek še premierno zaživela v Gledališču Koper. Objavljamo odlomek iz pogovora med Terezo Gregorič in Iztokom Mlakarjem, “žlahtnim komedijantom” (dvakratnim nagrajencem festivala Dnevi komedije), ki je objavljen v gledališkem listu predstave Tutošomato.

Iztok Mlakar Foto: Andraž Gombač
Iztok Mlakar Foto: Andraž Gombač
Praviš, da je zate jezik vedno naravni sestavni del lika. In prav zato so tvoji liki odvisni od jezika in obratno. Jezik nastane potem, ko si zamisliš, od kod kak lik prihaja.

“Res je, da pisanja nikoli ne začnem pri jeziku, ampak pri dramski osebi, ki jo gradim. Iz nje izhaja jezik, ki ga uporabim. Enako je z liki commedie dell'arte, saj govorijo v dialektu, iz katerega prihajajo: Dottore-Balanzone govori v bolonjskem narečju, ker je v Bologni slavna univerza, Capitan Spaventa je karikatura španskega najemniškega vojaka, kakršni so preplavili Italijo, ko jo je zavzel Karel V., zato govori s španskim naglasom, Pantalone karikira bogatega beneškega trgovca, torej govori beneško itn.”

Dialekt na odru še vedno pomeni nekaj nizkega, povečini je uporabljen za komični efekt, ne pa kot celosten, kompleksen jezik.

“No, dialekt gotovo ni kdo ve kako kompleksen, vsaj v primerjavi z možnostmi, ki jih ponuja zborni jezik. Ima pa nekatere lastnosti, ki so v gledališču dragocene, predvsem neposrednost, živost, to je jezik, namenjen samo govorjenju, ima svojo barvo, melodijo, spremljajočo gestikulacijo. Zborni jezik lahko hitro deluje umetelno, vzvišeno. Ni krivda v njem samem, ampak bolj v našem odnosu do njega. Ko sem se prvič odpravil v oštarijo s kitaro v roki, gotovo nisem mogel zapeti prijateljem v zbornem jeziku, takoj bi pokasiral kakšen: “Kaj si pa ta misli, da je?” Moral sem najti način, da se jim z rimami približam. In dialekt je bil gotovo eno izmed sredstev. Te izkušnje nisem mislil nikoli prenesti v gledališče, mislil sem, da za kaj takega ne bo nikoli zanimanja v instituciji. Očitno sem se motil.”

Kej bi ženska rada

Ne, niso lahke! Ne, tuo rjes ni hec!

Je nemoguoče tuo, da bi en djec

zastuopu, kej če mjet od njega ženska.

Sej ženske vidjo zmeram vse reči

prou glih obratno, ku jih vidmo mi,

an tuo zastuopit muka je peklenska.

Ka lohkor gre naravnost, gre okruoh,

je močna narbl takrat, ka je švoh,

ti jemlje prostor s tem, da se umika.

Ponosna narbl, kdr je na tleh,

nedolžen anglčk, kdr djela greh,

počuti grda se, ka ljepa je ku slika.

Eh ženske, ženske, rjes ne gre mi u glavu,

zakej ste tajšne, duo vas je napravu.

Za žensku manj je več an več je manj.

Če je mlč slaba, je še narbl fajn

an te zastuopit zna, da je že sitno,

takuo da jezen nase si an sit

že tega, da ne znaš pred njuo neč skrit …

neč razen tistga, kar je prou očitno!

Ka je vse prou, tist bot ji ni neč prou.

Če njeki ne bi ji povjedat tou,

ti muči, kukr češ, vseglih te uona šliši.

Čeprou zna bet korajžna prouzanprou

še takrat, ka bi se vsak djec usrou,

ustraši se na smrt navadne miši.

Neobvladljivo? Uona tuo obvlada.

Kar če, ni nikdar tisto, kar bi rada.

Ma duo zastuopi žensku, duo tuo vje,

kej bi rjes rada, kej u resnici če?

Ne, ženske so rjes ena čudna rječ.

Ne muorš zastuopit jeh, ni pomoči,

sej vidjo vse obratno, ku pej mi,

an tist, ka tuo zastuopi ... ni zastuopu neč!

Iztok Mlakar

Dotakniva se še predstave Tutošomato. Kako napišeš “vse na en bot”?

“Zgodba ni enovita po kompoziciji. Malo zaradi narave ustvarjanja, ker smo v procesu uporabljali improvizacijo in se osredotočali na fizični izraz igralca, malo pa, ker me ne navdihujejo zbrana dela Flaminia Scale Il Teatro delle favole rappresentative, ki je prva objavljena zbirka scenarijev improvizirane komedije. Če jih bereš kot take, so pomanjkljivi, nedodelani, prava literarna katastrofa. Zgodbe so nepovezane, razburkane, nelogične, včasih zapeljejo v popoln absurd. Ampak ko uporabiš domišljijo, jih zapolniš z igralčevim artizmom, znanjem, komedijantsko karizmo, ima ta zmeda smisel.”

V predstavi tradicionalni patriarhat pooseblja oče treh hčera Baptista Minola, ki pa je star, slep in gluh. Kaj lahko poveš o Baptisti in njegovi vlogi v komediji in širše?

“Baptista je definitivno predstavnik nečesa starega in izživetega, na vsak način ga želijo ubiti, pa ne gre. Čeprav je dementen in gluh, še vedno drži v rokah vse. In tako je tudi v resničnem življenju in takšen je naš svet. Ne vemo niti, zakaj je tako. Vsi se strinjamo, da bi moral že zdavnaj umreti. Pa ne umre. In kot vsi drugi liki tudi Baptista ne dela tega, kar bi rad, ker ne ve, da tisto, kar zasleduje, ni tisto, kar si želi. Skratka, vsi liki živijo v iluziji tega, kar mislijo, da si želijo. Vsak bi rad bil nekaj, kar ni, vsak bi rad imel nekaj, česar niti ne rabi.”

Torej verz iz prvega songa: “Kar če, ni nikdar tisto, kar bi rada”, ne velja samo za ženske.

“Seveda ne, to velja za vse like v igri, pravzaprav velja za celotno družbo. Včasih je bilo tako, da je človek nekaj rabil in je nato ustvaril produkt, ki je tej potrebi zadoščal. Danes pa se najprej ustvari produkt, ali famo, ali idejo, in se šele potem ustvari potreba.”


Najbolj brano