Sežanski slikar Marijan Miklavec je pri 81 letih obnovil staro domačijo

Tako kot so ga pred leti za ustvarjanje slik z zemljo “zastrupili” aborigini v Avstraliji, ga je za ohranjanje in oživljanje dediščine “zastrupil” dolgoletni, zdaj pokojni prijatelj Jadran Sterle, pravi sežanski slikar Marijan Miklavec. Pri osmih križih in hudi bolezni navkljub je namreč na svoje stroške obnovil staro domačijo in v njej uredil etnološki muzej, galerijo in nastanitev za kulturnike.

Ves ta trud in stroški v imenu kulture, pravi 81-letni plodoviti slikar samouk Marijan Miklavec iz Sežane. Dve leti je namreč obnavljal del Štolfetove domačije v predelu Sežane, imenovanem Gradišče, kjer sicer živi njegova sestra. In ne samo to, Marijan Miklavec je del te domačije, potem ko je je del podedoval, tudi odkupil, “Joj, ko zdaj vse to pogledam, se kar za glavo primem, v kaj sem rinil, kaj mi je bilo tega treba!” se nad sabo rahlo huduje Miklavec.

Entuziast, ki čuti in diha z dediščino

A je vendarle že naslednji trenutek povsem trdno prepričan, da je storil prav, ker je z odkupom in obnovo te, nekdaj zelo velike sežanske domačije njena poslopja, dvorišče in predmete obvaroval pred propadom. “Vse za dvig kulture, ki je v naši občini in državi prevečkrat odrinjena na rob, premalo občinskega denarja in načrtov, vizij, vsaj v Sežani, ji namenijo,” še izpostavi Miklavec. “Prav tako kulturna dediščina”, pristavi slikar. Na naše domala vznemirjenje ob pogledu na prelepe, v izvirni obliki obnovljene hlev, senik, bivalno poslopje, vhod in zaprto dvorišče - borjač tipične kraške kmetije pa vedno nasmejani in optimistični Marijan še odgovori: “Zakaj sem se lotil tega podviga, četudi že imam hišo, galerijo ter so oba otroka in vnuki preskrbljeni? Hm, ker sem entuziast! Ker čutim in diham z dediščino.”

Poudari še, da ga je z dediščino “zastrupil” pokojni prijatelj Jadran Sterle, novinar in režiser na slovenski nacionalni televiziji, ki je ustvaril nič koliko dokumentarnih filmov o dediščini, predvsem kraški. “Kaj bi se zgodilo s to prelepo domačijo, če bi je ne obnovili? Tako pa bo za zanamce ostala še vsaj sto let.” In ob tem je Miklavec ponosen na enega od vnukov, ki si je v okviru etnološke zbirke uredil svojo zbirko starega orožja. “Kaže, da je ljubezen do zbirateljstva in ohranjanja dediščine podedoval po meni. Upam, da bo šel po mojih stopinjah,” se nadeja slikar samouk, znan predvsem po svojih slikah, ki jih ustvarja z različnimi zemljinami na platnu iz jute. S to tehniko upodablja predvsem stare predele kraških vasi in njihove tipične motive - kamnite hiše, portale, ganke, vodnjake, mostove,... S tehniko akvarelov pa kraško naravo, pokrajino in še marsikaj.

Marijan Miklavec v eni od sob za gostujoče umetnike. Uredil jo je z izvirnim pohištvom stare domačije.

Večinoma je sam obnavljal in restavriral

Kaj pa stroški obnove, ga vprašamo. Tak projekt, namreč, ki vsebuje vzpostavitev velike galerije v nekdanjem seniku, etnološkega muzeja s kmečkim in obrtniškim orodjem ter s črno kuhinjo v pritličju, kjer je bil nekoč hlev z ducat glavami živine, poslopje z gankom, kjer je v starem slogu uredil sobe za umetnike, ki bodo obiskovali Sežano zaradi raznih kulturnih prireditev - slikarskih kolonij, kiparskih in restavratorskih ali kamnoseških, literarnih, glasbenih delavnic, dvorišče z zunanjim razstavnim prostorom, posebno poslopje s sanitarijami, mali vrt in še kaj, namreč niso mačje solze. Še za občino ali katero od javnih ustanov bi bil to velik zalogaj. A Miklavec le zamahne z roko, češ - “nekaj deset tisoč sem potrošil”.

Kasneje izvemo, da približno 80.000 evrov samo za obnovo. Pa tudi, da je večino dela - razen večjih zidarskih del, kot so menjava celotnega ostrešja in plošč - opravil sam. Vse skupaj je trajalo dve leti, odprtje je pripravil lani, na svoj 80. rojstni dan. Takrat je izdal tudi obširno monografijo Ponos Krasa. In od tedaj se, hudi bolezni navkljub, še ne ustavi. “Poglejte, ravno sem končal restavrirati to lepo skrinjo,” pokaže na staro leseno skrinjo, ki je del inventarja Štolfetove domačije.

Popoldne z njim mine prehitro, da bi videli in poizvedovali o vseh podrobnostih obnove. Seveda opazovalca najprej prevzamejo kamniti deli obeh poslopij - stopnišči, tlaki, stebri, zunanji zidovi. “Sezidal sem jih iz kamnov stare hiše. Tudi s tem imam veliko veselje. Doma sem nam že pred leti iz starega materiala sezidal malo kraško hiško, za okras na vrtu. Sinu sem v starem kraškem slogu sezidal cel vhod hiše, pa še komu kaj,” in pokaže katalog s fotografijami svojih kamnoseško-zidarskih del.

Ko vstopimo v nekdanji hlev, njegova, s kamni tlakovana tla je ohranil, si ne moremo kaj, da od navdušenja nad skrbno urejenimi in ohranjenimi etnološkimi predmeti ne bi vzkliknili. “Vse je s te kmetije, nekaj zanimivih in dragocenih predmetov sem tudi dobil v dar. Vsi prikazujejo, s čim vse so se tu ukvarjali - od vinogradništva do živinoreje, poljedelstva, tesarstva, kovaštva, ...” niza Miklavec. In pokaže še na črno kuhinjo, za katero je, tudi sam, iz starih kamnitih elementov postavil lično ognjišče. V sosednjem prostoru pa je uredil sanitarije, seveda iz starih materialov.

V starem hlevu je slikar uredil etnološki muzej kmečkih in obrtniških predmetov, njegov vnuk pa zbirko starega orožja.

Slike je v tujini prodal, še preden so jih razstavili

Če je bilo treba kaj nadomestiti, ker je bilo res dotrajano, na primer lesene pode v galeriji v zgornjem nadstropju, kjer je bil včasih senik, ali v sosednji stavbi, kjer so sobe, je resda nadomestil z novimi materiali, a takimi, ki po videzu in obdelavi ne spremenijo izvirnosti. Sicer pa res ničesar z domačije ni zavrgel. Postelje in omare v sobah, celo vezene rjuhe in zavese so prav tiste, ki so tu služile pred stoletjem, le z veščo roko jih je očistil in premazal.

Vsi prostori so poleg starih predmetov - glede na vsebino prostora - opremljeni še z njegovimi slikami. V sobah, denimo, visijo akvareli iz tujih krajev, ki jih je na svoji dolgi slikarski ustvarjalni poti (vsaj 40 let že slika, aktivno pa zadnjih 28 let, odkar je v pokoju) obiskoval. Ko se je udeleževal slikarskih kolonij, bil vabljen na ambasade, razstave in še marsikaj. Vemo, da je povsod žel nagrade, ob tem hudomušno pove: “Enkrat sem šel na neko prodajno razstavo v Italijo z mlado slovensko akademsko slikarko. A sem jaz še pred odprtjem razstave prodal vse svoje slike, žal pa ona niti ene. Hudo mi je bilo zanjo. A moji motivi so bili našim ljudem v tujini bolj všečni kot njene abstraktne slike.”

Ker nikoli ni vodil delovodnika, Miklavec ne ve, koliko slik je sploh ustvaril, a poudari, da jih je zelo veliko v dobrodelne namene. Tudi serija njegovih dvanajstih tako imenovanih zemljenk z upodobljenimi glavnimi kraji kraških krajevnih skupnosti, ki sedaj krasi novo galerijo Štolfetove domačije, bo kmalu podarjena sedežem krajevnih skupnosti.

Iz na pol porušenega senika je nastala velika galerija, stene katere krasijo znamenite Miklavčeve slike zemljenke.

Slikal je tudi na urgenci

“Marijan Miklavec je najpomembnejši slikar kraške arhitekturne dediščine. Nešteto kraških vasi je prehodil, mnoge večkrat, tudi po desetkrat, da jih je spoznal in začutil ter povezal kamne, latnike, ganke in vaške šterne z ljudmi, ki so z njimi živeli. Skozi leta neutrudnega in predanega likovnega ustvarjanja sledi Krasu, njegovemu svetu, ki je zanj svetinja in se mu poklanja z vsakim svojim slikarskim dejanjem,” o njegovem delu zapiše umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn v monografiji Ponos Krasa. Ta prinaša podobe celotnega Krasa: “Miklavec je ustvaril bogat potopis po Krasu. Usmeril se je k arhitekturni dediščini posameznih vasi, bivanjskim in gospodarskim objektom, tehnični dediščini, pomnikom in spomenikom. Opus je nastajal predano in sistematično. Zajel je podobe in znamenitosti kar sto petdesetih vasi in tako ustvaril izjemno obsežno delo.”

Slikanje za bolnišnično galerijo

Veder, pozitiven skromen, milega značaja, a klen in izredno delaven človek in slikar pove, da ga sprva akademiki na kolonijah niso upoštevali. “Zapodili so me proč, a naslednje leto sem si domislil drobne zvijače - prinesel sem jim flaškon terana, pa so me vzeli medse,” se nasmeje Miklavec. Za ustvarjanje z zemljo se je navdušil pri aboriginih v Avstraliji. “Kamor sem šel, sem vzel pest zemlje s seboj, jo doma zmlel in razvrstil v odtenke, na platno pa nanašal pomešano z lepilom ter na koncu sliko prebarval z lakom za les.” Mar tega recepta ne varuje, kot kateri drugi slikar, ki ustvarja z naravnimi materiali? “Eh, svojih slikarskih tehnik ne skrivam, le zakaj. Žal bom pa moral s seboj v grob nesti svoje talente, zato naj vsaj moja dela ostanejo za naše zanamce,” skromno pristavi.

Vendar pa nič kaj skromna ni še ena njegovih številnih kulturnih pobud - slikanje za stalno razstavo slik v Bolnišnici v Sežani: “Dvajset let sem zbiral kolege slikarje, da so prihajali v Sežano ustvarjat slike za puste stene sežanske bolnišnice. Nastalo jih je 240, to je največja primorska galerija.” Na slikanje za bolnišnico ima veliko lepih spominov. Med drugim enega prav posrečenega: “Enkrat me je klical sin, češ da kje sem. Pa sem se pošalil, da na urgenci v bolnišnici, saj smo tam slikali. Seveda se je ustrašil, a je hitro uganil, za kaj gre.”

---