Od periferije do središča

Slovenci, ki živijo v od večjih mestnih središč bolj oddaljenih krajih, so novic o zaprtju te ali one ustanove (na žalost) navajeni, skoraj tako kot floskul o uravnoteženem razvoju države. Eno je namreč teorija, drugo pa resnični svet. In v resničnem svetu na podeželju vsake toliko časa še ena banka ugotovi, da se preprosto ne splača imeti bankomata v neki od, vsaj zanje, boga pozabljeni vasi, tudi poštam v manjših občinskih središčih so šteti dnevi, nedobičkonosne vaške trgovine vse pogosteje nadomeščajo potujoče trgovine ...

Namigovanja o selitvi deseterice sežanskih uslužbencev koprske podružnice finančne uprave v Koper so vzbudile veliko nezadovoljstva v lokalni skupnosti, čeprav so na Finančni upravi Republike Slovenije zagotovili, da še niso sprejeli dokončne odločitve glede selitve.

Kdaj določeno naselje postane središče, ne določa le število prebivalcev, temveč predvsem možnosti, ki jih ponuja.

Logiko trgovcev in bankirjev je lahko razumeti. Če je razlika med prihodki in odhodki negativna, potem se dejavnost v določenem kraju preprosto ne izplača in kar se ne izplača, je potrebno v duhu kapitalistične logike ukiniti. Državne institucije takšnemu sosledju dogodkov ne bi smele slediti, čeprav je glavni razlog pogosto prav racionalizacija stroškov državne uprave. Ti prikladno ne vključujejo stroškov državljanov, ki bodo nastali zaradi odločitve “tam zgoraj”. Stroškov tistih državljanov, ki plačujejo za njihovo delovanje, česar snovalci racionalizacij ne bi smeli pozabiti.

Če so državljani enakovredni pri plačevanju davkov, bi morala biti taka tudi dostopnost državnih ustanov za vse prebivalce, ne glede na kraj bivanja. Nihče seveda ne pričakuje zdravstvenega doma v prav vsaki vasi, moramo pa pričakovati (in zahtevati), da so kakovostne zdravstvene oskrbe deležni tudi prebivalci odročnejših krajev.

Kdaj določeno naselje postane središče in kako pomembno središče je, ne določa le število prebivalcev, temveč predvsem možnosti, ki jih tudi zelo majhno mesto ponuja. K temu sodijo srednje, višje in visoke šole, kulturni domovi, zdravstvene ustanove, upravna enota in podobne institucije, nad katerimi bdi država. Te v majhna središča ne prinašajo le prepotrebna dobra delovna mesta, ampak tudi življenje, ki preprečuje, da se določen kraj ne spremeni v spalno naselje.


Najbolj brano