Čurlič, Čuturić in Miklavc o športni zgodbi, kakršne še ni bilo

September ni bil zelo delaven in uspešen le za tri primorske odbojkarje, ki so veliko pripomogli k osvojitvi srebrnega odličja na evropskem prvenstvu. Dogajanje v Ljubljani in Parizu so 17 dni v naše domove v televizijskih in radijskih prenosih prinašali tudi trije primorski reporterji in strokovni komentatorji: Koprčan Jasmin Čuturić ter Novogoričana Ervin Čurlič in Samo Miklavc.

Najbolj na očeh javnosti je bila naveza Kanala A. Reporter Ervin Čurlič in strokovni komentator Jasmin Čuturić sta v 17 dneh evropskega prvenstva s prenosi 14 tekem odbojkarsko dogajanje iz ljubljanskih Stožic in pariškega Bercyja ponesla v naše domove. Naporno delo je bilo poplačano z izjemnimi doživetji, poudarja Ervin Čurlič, ki se z odbojkarskimi prenosi ukvarja že 27 let: “Hvaležen sem, da sem imel priložnost biti del te odbojkarske zgodbe, še posebej, ker me ob osvojitvi prvega srebrnega odličja pred štirimi leti ni bilo zraven. Večji del prvenstva v Stožicah in začetek v Parizu sta se odvijala sanjsko. Bilo je kar preveč lepo, da bi trajalo. Dobili smo prvi niz v finalu, naši navijači pa so preglasili srbske.”

Ervin Čurlič: ”Jaz se vživim v tekmo, v naše fante in se prepustim toku čustev (...) Priznam, da se nisem brzdal - sploh pa ne proti Rusom in Poljakom.”

Nadaljevanje je znano. Do zlata naši fantje vendarle niso prišli. Sprostilo se je veliko emocij - od evforije do žalosti, tako na parketu dvorane kot na reporterskih mestih in na sprejemih v domovini. Na to plat reporterskega poklica naš sogovornik gleda takole: “Po stožiški evforiji sem v Parizu včasih težko našel besede. Tudi sam sem padal v razočaranje, ko se je vodstvo v finalu spreminjalo v poraz. Srebro so naši fantje iz EP 2015 že imeli. Vsi smo si želeli zlato. V takšnih trenutkih se moraš ozreti nazaj in poudariti izjemnost poti do finala, na kateri smo izločili evropske prvake Ruse in svetovne prvake Poljake. Ko smo delali ta zmagovalni niz, se je bilo na reporterskem mestu težko držati nazaj. Jaz se vživim v tekmo, v naše fante in se prepustim toku čustev. Komu to verjetno ni všeč, ampak velika večina odzivov na prenose je bila pozitivna. Priznam, da se nisem brzdal - sploh pa ne proti Rusom in Poljakom. Nisem pa pozabil poudariti dobrih akcij tekmeca in pojasniti tudi za nas slabe sodniške odločitve, če so bile pravilne.”

Čurlič poudarja to, kar je po prvenstvu ostalo Sloveniji: “Zmagala je odbojka kot panoga. V dveh tednih je zanimanje zanjo izjemno naraslo. Vzdušje ob javnih ogledih na Kongresnem trgu se je postavilo ob bok tistemu, kar smo videli ob uspehih naših nogometašev in košarkarjev. Že tri ure pred objavljeno uro začetka prodaje vstopnic za tekmo s Poljsko sem videl ljudi v vrsti na blagajni bencinske črpalke.”

Jasmin Čuturić: “Kot komentator ne smeš podlegati evforiji. Po tem nehaš biti komentator in začneš biti navijač, kar si na televiziji ne smeš privoščiti.”

Oko strokovnjaka

Koprski odbojkarski trener Jasmin Čuturić je imel kot strokovni komentator na Kanalu A svoj krst na prejšnjem evropskem prvenstvu. Poudarja, da so bile za televizijsko uspešnost odbojkarske zgodbe z EP odločilne dolge in temeljite priprave: “Ko so me na Kanalu A povabili, se je takoj videlo, da poznajo televizijski in tržni posel. Zgodbo smo začeli delati že marca, takoj po nastopu službe novega selektorja Alberta Giulianija. Skozi informativne in posebne oddaje ter nato skozi prenose smo stopnjevali napetost, organizacijsko pa smo bili vnaprej pripravljeni tudi na dodatni program v Parizu.”

Marsikateri gledalec je postal pozoren na to, kako je Jasmin med komentarji predvidel, katera taktična poteza se bo zgodila na igrišču, a zanj kot poznavalca ni bilo skrivnosti: “Komentatorji smo imeli sliko tudi od dodatnih kamer, ki niso bile del TV prenosa. Tako sem lahko videl znake, ki so si jih igralci kazali za hrbtom in spremljal dogajanje na klopi obeh ekip, ker smo imeli kamere in mikrofone tudi tam. Zato sem laže predvideval reakcije igralcev in trenerjev kot televizijsko občinstvo.”

Novogoriški reporter Ervin Čurlič je odbojkarsko dogajanje v slovenske domove približal v prenosih na Kanalu A.

Tudi Čuturiću je bilo težko, ko se je zmagoviti začetek finala za Slovence prelomil v poraz, vendar se je zbral in se držal svojega prepričanja: “Kot komentator ne smeš podlegati evforiji. Po tem nehaš biti komentator in začneš biti navijač, kar si na televiziji ne smeš privoščiti. So težki trenutki, a rad predstavljam dejstva takšna, kot so. Srbi so nas v prvem nizu naštudirali in se v drugem na nas pripravili, mi pa na izrazito pokrivanje Tineta Urnauta in Klemena Čebulja nismo odgovorili z drugimi rešitvami.”

Jasmin je te dni že v pri svojem vsakdanjem delu opazil pozitiven val, ki ga je prinesel uspeh Slovencev na evropskem prvenstvu: “Te dni Beachvolley klub Koper začenja na osnovnih šolah na območju Kopra in Ankarana s programom odbojkarskih krožkov za fante od šestega do devetega razreda osnovne šole. Čeprav to počnemo prvič in to v mestu, kjer ni kakovostne moške odbojke, je zanimanje izjemno.”

Na radijskih valovih

Ogromno delo pri ustvarjanju vzdušja na in okoli evropskega prvenstva v Stožicah je opravila radijska ekipa Vala 202 - s prenosi, posebnimi oddajami in ustvarjanjem vsakodnevnega zabavnega programa na velikem odru pred ljubljansko športno palačo. Nanj je redno vabila tudi odbojkarje. Zelo slišen del radijske ekipe je bil dolgoletni trener v novogoriški odbojki in nekdanji pomočnik selektorja članske reprezentance Samo Miklavc.

Samo Miklavc: “Po zmagah nad Rusijo in Poljsko smo prišli v Francijo kot favoriti, kar je bilo nekaj novega. Ta zalet nas je še ponesel še skozi prvi niz, toda Srbi so v nadaljevanju pokazali svojo kakovost.”

“Delo na EP je bil zame največji izziv doslej, saj sem na radiu nabral nekaj izkušenj le kot strokovni komentator tekem ACH Volleyja v ligi prvakov. Z veliko pomočjo mnogo izkušenejših kolegov Boštjana Reberšaka in Anje Hlača Ferjančič sem postal del lepo uigrane ekipe. Zame je bilo to prvenstvo manj čustveno kot tisto pred štirimi leti, ko sem deloval bolj aktivno, ob igrišču, in ko smo prvič osvojili srebro. Je pa bila zgodba povsem drugačna. V glavnem smo igrali doma in na začetku je bilo - glede na izbirčnost slovenskega občinstva - kar nekaj dvomov, ali bomo v Stožicah videli več kot morda 7000 gledalcev. Odziv, ki je skokovito rasel iz tekme v tekmo, nas je vse presenetil. Celo skozi radijske slušalke je v polnih Stožicah pošteno bučalo, predvsem pa se je tresla cela tribuna in smo bili kar malo v skrbeh za našo radijsko tehniko, ki je poskakovala skupaj s tribuno, a brez takšnih Stožic ne bi prišli tako daleč.”

Pariška finalna izkušnja je bila za Miklavca grenko-sladka: “Pogoji dela so bili odlični. Dvorana je zelo akustična in prostorna, manj dobra pa je bila za naše navijače in odbojkarje. Na njenem ogromnem dnu, namenjenem tudi za atletske mitinge in koncerte, so bile tribune zelo daleč od igrišča, pa še dokaj slabo so bile osvetljene. Tiste neposredne vidne in slušne spodbude odbojkarji niso pošteno začutili. Po zmagah nad Rusijo in Poljsko smo prišli v Francijo kot favoriti, kar je bilo nekaj novega. Ta zalet nas je še ponesel skozi prvi niz, toda Srbi so v nadaljevanju pokazali svojo kakovost, že izmučenim Slovencem pa je odpor otežilo še pomanjkanje pravega navijaškega vzdušja. V celoti gledano pa je za mano in sodelavci izjemna izkušnja, ki bi jo rad še kdaj ponovil. Vzpostavili smo pristne odnose z odbojkarji in strokovnim štabom, pri prenosih pa mi je pomagalo analitično znanje, ki sem si ga pridobil v času svojega sodelovanja zreprezentanco. ”

---