Po vzponih in padcih do zglednega društva

Prostovoljno gasilsko društvo Divača je pred dnevi obeležilo 70-letnico delovanja. Organizirano gasilstvo pa ima v Divači še mnogo daljšo tradicijo, saj so na sušnem Krasu požari pogosto uničevali premoženje.

DIVAČA > Prvi zapis o požaru v Divači je objavil Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske: “Bilo je februarja 1687. leta, ko so večjo množino smodnika, last rimskega cesarskega veličanstva, peljali po morju v Trst in od tod proti Ljubljani skozi vas Divača. Tu je po neprevidnosti padla nanj iskra; vnel se je požar in uničil veliko hiš, ljudi, živali in voz.”

Še več nevarnosti za požare je pripeljala železnica Dunaj-Trst, ki je Divačo dosegla leta 1857. V sušnem obdobju so parne lokomotive pomenile veliko nevarnost za kraški svet. A železnica je ob progi zgradila požarne zidove, železniški delavci pa so bili dolžni ugotavljati, javljati in gasiti požare ob progi. Tudi vodovod je bil prispevek k požarni varnosti.

Pravo gasilstvo pa se je v Divači začelo po drugi svetovni vojni, ko se je ponovno oblikovala Kurilnica, ki je omogočala ustvarjanje jedra delavstva. “O točnem datumu in letu nastanka Gasilskega društva v Divači ni zanesljivih podatkov, različni viri omenjajo leta 1946, 1947 in 1948. Kot merodajen podatek o nastanku društva lahko jemljemo letnico na gasilskem praporu, ki je bil razvit 8. avgusta 1954 ob peti obletnici društva, na katerem je zapisano: Prostovoljno gasilsko društvo Železničar Divača 1949-1954,” so zapisali društveni kronisti.

Po smelem začetku premor

25. januarja 1957 je del gasilcev ustanovil PGD Divača. Železnica je obdržala industrijsko gasilsko enoto in vso opremo, novo društvo pa prapor.

Potrebe po društvu so se kazale že dve leti prej, ko je bila ob reorganizaciji občin v Divači ustanovljena občinska gasilska zveza. Divaška občina je imela tedaj v 32 naseljih 5500 prebivalcev in tri gasilska društva, v Divači, Lokvi in Senožečah, skromno opremljena. Divaško je imelo dve motorni brizgalni in ročno prevozno sredstvo, senožeško in lokavsko pa konjsko vprego in ročni brizgalni.

Skromna je bila tudi pripravljenost ljudi: “PGD Lokev zelo slabo deluje, ker je članstvo nezainteresirano; Divača bi nujno rabila motorno vozilo; v Senožečah so ob gradnji ceste Postojna-Koper porušili orodišče, zato opremo hranijo v nekem hlevu. Viktor Budihna, miličnik iz Divače, opozarja, da ljudje niso zainteresirani za gasilstvo. Ob požarih mora s silo naganjati ljudi, da gredo gasit gozdne požare,” je razvidno iz enega od zapisnikov.

Gasilska dejavnost je še bolj usihala po razpustitvi občinske gasilske zveze leta 1959.

Zdaj dobro opremljeni in z uspehi mladih

Znova so gasilstvo oživili šele leta 1977, v naslednjih letih pa s pomočjo občine in iz drugih virov postopoma pridobivali tudi potrebna vozila in opremo ter leta 1990 nov gasilski dom.

Tako so dobili dobre pogoje za delo, pa tudi podmladek, ki se je predlani prvič izkazal na regijskem tekmovanju Kraške gasilske zveze, lani in letos pa še na državni ravni.

---