Sivka in domišljija ji dajeta kruh

Vera Mrak iz Izole je že 15 let vsak dan obkrožena z viola barvo. Barvo sivke. Dišeče punčke, mačke, dežnički, babuške in preprostejše ročno izdelane vrečke, kozmetični in kulinarični izdelki, darila in darilca, ki nastajajo izpod njenih rok in rok nekaj posameznikov, ki ji pomagajo, so narejeni s sivko in iz sivke, ki jo gojita z možem. S svojimi izdelki se že vrsto let predstavlja na sejmih po vsej Sloveniji, letošnji celjski MOS pa se ji je posebej vtisnil v spomin. Na njem je namreč prejela prestižni nagradi za svoje ustvarjalno delo.

Zelišča in rože so od nekdaj hobi Vere Mrak. “Že kot otrok sem vedela, da bom, ko bom odrasla, imela vrt, njivo in bom izdelovala izdelke za prodajo, da bom živela od svojih rok,” pove. Ni se uštela.

Uživa v ročnih delih

Vera Mrak je Izolanka 39 let. Mladost je preživela v Šmartnem ob Paki, v slovensko Istro je prišla takoj po srednji šoli. Sprva je delala v restavracijah, po poroki pa v trgovini z živili. “Že takrat sem veliko dekorirala, kar so opazili tudi v službi. Ponudili so mi, da bi imela trgovino s spominki v Čevljarski ulici v Kopru. Prodajala sem idrijsko čipko in kristal iz Rogaške, samo slovenske stvari. Nadaljevala sem s suhim cvetjem, sama sem izdelovala aranžmaje. Sčasoma sem prešla še na konfete in druge poročne dodatke. S prijateljicami smo organizirale 'evente' - v ankaranski Adrii denimo poročno modno revijo,” pripoveduje.

“Uživam v ročnih delih, roke imam že čisto uničene. A nič zato. To mi je kruh, od svojega dela živim že 30 let.”

Vera Mrak

Hotelom v slovenski Istri je priskrbela novoletne svečnike, aranžirala je restavracije in poslovne prostore. Tudi po tem, ko je zaprla trgovino v Kopru in delala v zlatarni, je ob popoldnevih izdelovala aranžmaje in okraševala prostore. Še danes aranžira cerkve za poroke, poročne dvorane in domove.

Leta 1991 pa se je na razstavi ročnih del, ki so jih ustvarili stanovalci krajevne skupnosti Livade v Izoli, prižgala iskrica. Vera Mrak je tedaj izdelovala metuljčke in venčke za v lase, rožice ter druge modne dodatke iz blaga in usnja. Izolani so kupili prav vse izdelke in njena pot je bila začrtana. “Uživam v ročnih delih, roke imam že čisto uničene. A nič zato. To mi je kruh, od svojega dela živim že 30 let,” je zadovoljna.

Usodne počitnice na Hvaru

S sivko se ukvarja zadnjih 15 let. “Z možem in prijatelji smo več let dopustovali na Hvaru. Spoprijateljili smo se z lastnikom hiše in dajal nam je sivko, oljčno olje, šnops, fige, grozdje ... Pokazal mi je svojo njivo. 'Utrgalo' se mi je od vsega lepega in dobrega, kar sem tam videla in okusila,” pripoveduje.

Razmišljala je, da imata tudi z možem njivo, pred stanovanjem pa ogromen vrt. Znanec jima je ponudil še dve, tri njive v Kampelu pri Kopru. Kar nekaj časa je trajalo, preden je našla sorto sivke, primerno za istrska tla. Posadila jo je skupaj z možem in sinom - na Šaredu jedilno, v Kampelu pa za kozmetiko. “Mešam jo s sončnicami, ki jih obožujem, in z meto. Tako se poigravam in popestrim njivo. Sicer pa vse delamo sami - od priprave zemlje do žetve in izdelka, ki ga damo v vrečko. Neprecenljiv je občutek, ko nekaj narediš iz svojega pridelka.”

Za Vero Mrak je prav poseben kraj Belveder nad Izolo: “Rada sem na Belvederju, tu sem se vedno sprehajala z možem in psom. Tu je moj mali raj.” Na Belvederju že četrt stoletja tudi dela, sprva je pomagala prijatelju, zadnjih deset let pa v manjši trgovini prodaja svoje izdelke. “Kar je tu notri, je moje delo in delo nekaj posameznikov, ki iz moje sivke naredijo čokolado, liker, kozmetiko, pomagajo šivati ... A vsi izdelki so drugačni kot drugod na prodajnih policah. Za vsakega imam certifikat rokodelstva art craft,” pojasni.

Izdelke - dobiti jih je moč tudi v izolskem mandraču, na portoroški ploščadi in v središču Pirana - sama aranžira, zanje si je izmislila zaščitni znak in vse skupaj 'pocukrala', saj je “treba svoje izdelke primerno predstaviti, vse skupaj mora biti lepo na pogled”. Prav tako ji je pomembno, da do potankosti pozna njihovo sestavo, da lahko strankam primerno svetuje o uporabi, ne da bi pri tem “luščila bučke”. Sicer pa opaža, da so turisti - Nemci, Italijani, Portugalci, Francozi - bolj dovzetni za sivko kot Slovenci, ker jo gojijo že dalj časa in so je navajeni.

Pa se vseprisotne viola barve in vonja sivke ne naveliča? “Nikakor,” zatrdi. “Če sivke ne gnetemo, nima vonja, intenziven vonj, olje, dobimo, če jo mečkamo. Samo če vrečko v omari pregnetemo, bo imelo perilo vonj kot včasih. Če pa jo pustimo nedotaknjeno na polici, bo le odganjala molje,” pojasni. In doda nasvet: “Naše none so imele v omarah sivko tudi deset let in je zasmrdela. Sivka ne sme biti vlažna, sicer splesni. Suha mora biti, da poka pod prsti. Menjati jo je treba na tri leta.” V njenem stanovanju pa je viola barve le tu in tam kakšen detajl. “Malce več je je v spalnici. Pravijo namreč, da viola barva ugodno vpliva na psiho, da pomirja in prispeva k boljšemu spancu.”

Nagradi za ustvarjalno delo

Vera Mrak ni le mojstrica za dekoracijo in drobne aranžmaje, rada ureja vrtove, fascinirajo jo tudi vaze, posebej ustvarjene z dekopaž tehniko. Izdelala jih je več kot 200. Svoje znanje prenaša na otroke in odrasle, ki želijo ustvarjati in spoznavati kulinariko s sivko - vodila je že več kot tisoč takšnih delavnic po vsej Sloveniji. Vrsto let se udeležuje tudi sejmov, kot so ribniški, Altermed, koprski Dnevi kmetijstva slovenske Istre in mednarodni obrtni sejem (MOS) v Celju. Slednji ji bo letos še posebej ostal v spominu. “Letošnje leto je zame izjemno, saj sem prejela kar dve prestižni nagradi. Prvo mi je za ustvarjalno delo s sivko podelil mestni svet občine Celje, drugo pa Celjski sejem,” je ponosna.

Prizna, da vsega ne bi zmogla brez pomoči moža, predvsem pri fizičnih delih in urejanju stojnic, pa tudi takrat, ko se znajde v hudi gneči naročil. V minulih desetletjih je spoznala veliko ljudi, ki ji pomagajo in jim pomaga ob različnih priložnostih. “Ni vse v denarju, veliko dobim na drugi način, zagovarjam zamenjavo. Svoje izdelke rada podarim, v zameno dobim druge izdelke ali pridelke, denimo klobaso za kopalno sol ali sir za sivkino olje,” našteva.

Kljub temu da ji sivka daje kruh in zapolnjuje tudi veliko njenega prostega časa, ni na prvem mestu v njenem življenju. “Največje veselje je vnuk Adam. On je na prvem mestu, sivka je na drugem, na tretjem pa Jaka, naš ostareli bernardinec,” naniza. “Žal pa nimam nikogar, ki bi prevzel dejavnost. Že zdaj vem, da se ne sin ne snaha ne bosta ukvarjala s tem,” nemočno skomigne z rameni.


Najbolj brano