Plaval je, planinaril, pil, pel in - pesnil
Kultura
24. 09. 2019, 06.00
, posodobljeno: 24. 09. 2019, 12.10
Trideset let je hodil vsak večer v krčmo in tam besedoval s peki, mizarji, mesarji, trgovci ... “Pisatelj mora vse vedeti,” je pravil ženi. Ani Župančič je po moževi smrti zabeležila spomine nanj. Šele debelega pol stoletja pozneje, letos, ob 70. obletnici Župančičeve smrti, so izšli v knjigi Spomini na Otona, izdani pri založbi Forma 7 v Ljubljani.
LJUBLJANA
> V zapuščini arhitekta Marka Župančiča (1914-2007) so bili štirje zvezki, ki jih je mati Ani (1891-1967) leta 1963 začela polniti s spomini na moža Otona Župančiča (1878-1949). Letos so izšli v knjigi, ki sta jo uredili avtoričina in pesnikova vnukinja Alenka Župančič ter Neva Brun.
V Gorici je letel
“Oton je bil drugi otrok, ne, kot trdi Joža Mahnič, prvorojenec,” v prvem stavku pribije Ani Župančič. Knjiga Spomini na Otona je zanimivo čtivo, ker nam zapisovalka odstira bolj ali manj neznano gradivo.
Pesnik o knjigi
Knjiga je najzgovornejša priča, da se narod zaveda sebe, da živi, da hoče živeti. V njej je ohranjena narodna preteklost, naša usoda, kakor se je preoblikovala iz stoletja v stoletje. Živa in čista beseda naših največjih mož, njih misli in čustva, njihova pretresenost pred veličastnostjo svetovnega dogajanja, skrb in bolečina, njihov pogum, njihova borba in neomahljiva vera v bodočnost - vse to je ujeto v knjige in spravljeno nam in potomstvu v potrdilo in bodrilo. Brez knjige bi bil narod brez spomina, zakaj ustno izročilo se menja od osebe do osebe in od dobe do dobe. Polagoma usiha in se naposled porazgubi. Kar je zapisano v knjigo, ostane iz roda v rod, in vsako pokolenje zajema iz teh virov tisto, kar je v njih životvornega in oplajajočega. Preteklost v tem smislu ni gnila voda in poseganje vanjo ni sentimentalno izprehajanje po romantiki, temveč pretakanje čvrstih sokov v struje današnjosti in realnosti.
Oton Župančič ob tednu knjige februarja 1947
Ljubši od rodne Vinice je bil pesniku Dragatuš, kamor se je družila preselila, ko je imel komaj dve leti: “Še pozno, kadar je bil zelo bolan, je prosil, da sem mu dala v roke čisto preprosto razglednico z Dragatušem, ki jo je dolgo gledal. Tako tudi na smrtni postelji.”
Bralec izve precej rodbinskih štorij, bere o pesnikovem životarjenju med študijem na Dunaju, o služenju vojaščine, o letu z aeroplanom v Gorici - mimogrede, zadnji med izletniki je tistega dne morje z višav občudoval pesnik Alojz Gradnik - in tudi o premetenem manevru: ker je s pomočjo sorodstvenih zvez naredil uslugo generalu Geduldigerju in njegovega sina spravil med letalce, Župančiču med prvo svetovno vojno ni bilo treba v vojsko.
Pesnik in “pesnik”
Oton Župančič je sedel v krčmi z nekim človekom, ki mu je zatrjeval, da je tudi on pesnik, in se na moč ustil o svojih proizvodih. Ko je bilo Župančiču hvalisanja zadosti, je rekel: “Že, že, vendar, midva sva si tako daleč narazen kakor mašni plašč in farški prdec.”
Žena opiše tako moževo zunanjost kakor navade: lepo se je oblačil, bil vedno čist, se bril vsak dan, redno pral pero, si kupoval lep, drag papir, bil pozoren na lepoto rokopisa in pravilnost izgovarjave, imel veliko ur, ki so morale biti točne, v družbi je rad pil in pel, strastno je kadil, rad je ponavljal čudne besede, kakršni sta abrakadabra in Kolokotronis (grški vojskovodja), plaval je, veslal, smučal, planinaril, tarokiral, šahiral, risal, prevajal in - pesnil.
Ani Kessler, s katero se je pozneje poročil, je spoznal v literarnem salonu njene matere, seznanil pa ju je sam Ivan Cankar. Vdova ima na pisatelja lepe spomine, pokojnega moža pa odločno brani pred Lojzom Kraigherjem, češ da mu je v monografiji o Cankarju napravil krivico, ga očrnil, da bi povzdignil svojega ljubljenca.
Šel bi v partizane, a ...
Službe je Župančič opravljal z odporom, poroča vdova. A jih je, češ da ne more kakor Cankar prosjačiti za denar. Ko je poučeval na gimnaziji, je bil med učenci Juš Kozak, pozneje pisatelj, ki je poročal, da je bil Župančič silno dolgočasen profesor.
Leta 1913 je dobil službo ljubljanskega arhivarja; z enim glasom je zmagal proti dr. Ivanu Lahu iz Trnovega, danes dela Ilirske Bistrice. “Ta služba se je Otonu priskutila, ker so ga ozkosrčni mali uradniki nadzorovali, čakajoči ga z uro v roki. Prihajal je okoli 9h namesto ob 8h,” piše Ani Župančič in doda, da možu ni bil naklonjen niti župan Ivan Tavčar, zato se je zlahka odločil za ponujeno mesto dramaturga v Narodnem gledališču. “Želim si priti v stik z življenjem, v arhiv hodim kot v lastno grobnico!” je dejal. Pozneje je postal še upravnik gledališča, a je tudi tukaj trpel.
Med okupacijo je z verzi podpiral partizane, ki bi se jim pridružil, če ne bi bil bolehen in šibak: “Tehtal je le okoli 50 kg, včasih pa je padla teža tudi pod petdeset.” Protikomunistične izjave ni hotel podpisati, zaradi česar so domobranci in gestapovci sina Marka poslali v Dachau. Prav, raje smrt kakor sramota, je z očetom soglašal sin, ki pa je lager preživel.
Spominski zapisi so dragocen zgodovinski dokument in zanimiva osebna zgodba, v uvodnih besedah soglašata slovenistična kolega dr. Urška Perenič in dr. Miran Hladnik. Drži, kukanje v pesnikovo zasebnost nam osvetli tudi njegovo delo. Na primer, nekega dne je Župančič v arhivu našel seznam staroslovenskih imen romarjev na poti v Devin. Med njimi sta bila tudi priimka Nestrah in Nepokor. In tako v pesmi Na molu preberemo tudi nenavadni besedi nepokor in nêstrah.