Mali veliki obmejni Camino

Nebeška pot (Il Cammino Celeste ali Iter Aquiliense) je dobrih 200 kilometrov dolga pešpot, ki vodi po sosednji Furlaniji Julijski krajini od Ogleja do Svetih Višarij, od morja do gora. Podobno kot znameniti Camino de Santiago je dobro označena. Za razliko od daljše, a bolj položne španske poti je treba na tem krajšem Camminu, blizu meje s Slovenijo, premagati nezanemarljivo število višinskih metrov na vzponih in spustih.

Nebeška pot (Il Cammino Celeste) je bila uradno odprta leta 2006 na pobudo zanesenjakov v Furlaniji Julijski krajini, ki so prehodili znameniti Camino v Španiji in so želeli podobno izkušnjo ponuditi tudi na svojem območju oziroma ljudem, ki živijo v bližini. Če špansko pot označujejo rumene puščice, so na Nebeški poti puščice modre oziroma je znak, ki mu velja slediti, modra ribica, zato ker se Nebeška pot začne ob morju.

Najbolj zagreti lahko štartajo že na otočku Barbana v Gradeški laguni, kjer je mogoče dobiti prvi žig v romarski potni list, ki potohodcem odpira vrata v prenočišča ob poti. Iz Gradeža vozi na Barbano nekajkrat dnevno ladjica. Pot od Barbane do Ogleja je prolog, prva etapa pa se začne v Ogleju, ki je začetek poti za veliko večino pohodnikov.

Pot po sledeh modre ribice ni enostaven, saj je treba na celotni poti premagati nekaj manj kot 7000 višinskih metrov navzgor in okrog 5000 metrov navzdol.

Teh je po pričevanju ljudi ob poti iz leta v leto več, še posebej letos jih je bilo veliko, glede na raznolikost trase pa je skoraj zanesljivo, da bo Nebeška pot v prihodnje še bolje obiskana. Na njej prevladujejo romarji z vseh koncev Italije, sledijo Avstrijci in Nemci. V enem od zavetišč ob poti je v registru vseh, ki so prenočevali tam od leta 2009, šest slovenskih imen, tudi eno iz Kopra in dve iz Vipave.

Deset dni hoje brez srečanja s sorodno pohodniško dušo

Za razliko od španskega Camina, ki sem ga prehodil pred skoraj 18 leti, med desetdnevnim pohodom nisem srečal niti ene sorodne pohodniške duše. Če ne štejem dveh starejših romark iz Trsta, ki sta se Nebeške poti lotili v kombinaciji hoje in avtomobila, tako da s seboj nista imeli vsega, kar človek potrebuje za nekajdnevno hojo po naravi, in kakšnih deset počasi vzpenjajočih se, ki sem jih prehitel zadnji dan, med vzponom na Svete Višarje. A tudi ti so bili pohodniki enodnevniki z malimi nahrbtniki in avtomobilom, parkiranim v dolini. Sicer pa sem videval le lovce in domačine v redkih in redko poseljenih odročnih naseljih, iz katerih se je večina izselila.

Največja vrednost Nebeške poti je raznolikost trase, ki so jo snovalci res odlično zasnovali, saj vodi pretežno skozi divjo, še neokrnjeno naravo.

Po priporočilih snovalcev poti se je nanjo najbolje podati od maja do septembra, saj lahko pohodnike v njenem zaključnem, bolj hribovitem delu, prej in kasneje preseneti sneg. Ta del poti je znan tudi po največji količini padavin v Furlaniji, zato je dežni pončo nujni del opreme.

Barbano sem obiskal dan pred začetkom desetdnevnega pobega od rutinskega vsakdana. Zares sem vzel pot pod noge v prvih dneh septembra, na točki, kjer se na trdnih tleh konča nekaj kilometrov dolg most, ki povezuje Gradež s celino. Hojo po mostu sem preskočil, ker sem ga že večkrat prekolesaril, kar sem štel za odkljukano.

Nekoliko podaljšano prvo etapo skozi Oglej in z zaključkom v kraju Aiello del Friuli in drugo od Aiella do Krmina, so zaznamovale poletno visoke temperature in ravnina. Pot je vodila po kolesarski stezi in kolovozih, pretežno med polji, kjer je med posejanimi kulturami prevladovala soja. Pred Krminom so se ob poti pojavili prvi vinogradi. Večji del tretje etape po delu italijanskih Brd do znamenite romarske točke - Stare Gore nad Čedadom (Castelmonte) me je spremljal veter. Po dveh dneh askeze v prenočiščih z zložljivimi posteljami, kjer je priporočljivi prispevek za nočitev za tiste z romarskim potnim listom znašal deset evrov, me je tam čakala enoposteljna soba v restavraciji s prenočišči Casa del Pellegrino - edini nočitveni kapaciteti v kraju, 618 metrov visoko, ki se je pozno popoldne povsem izpraznil, in sem ga imel, če se malo pošalim, samo zase.

Požvižgavanje zaradi medvedov in lovcev

Na prvih treh etapah sem imel skoraj ves čas na očeh Cerje, Nanos, Trnovski rob, Sveto Goro in Sabotin, četrti dan pa se je začel s spustom do Čedada, kjer je bilo treba nakupiti hrano, saj naslednjih pet dni ob poti ni bilo trgovine. Z vodo med hojo ni bilo težav, resda pa sem s seboj tovoril dva litrska bidona in še pollitrsko plastenko vode za rezervo. Z dva do tri kilograme težjim nahrbtnikom sem zagrizel v klanec proti manjšemu zaselku Masarolis, ki sem ga dosegel šele po nekaj urah hoje, od tega zadnje pol ure v dežju.

Tam me je v zavetišču poleg postelje v kuhinji pričakala tudi hrana, vsaj osnove - pašta, tuna, riž, sladkor, sol, kava, olje, da sem si lahko zvečer nekaj skuhal. V takih prenočiščih ob poti sem pustil 20 evrov prispevka. Vremenska napoved za naslednje dni ni kazala najbolje, zato sem s hojo začel bolj zgodaj, pa me je med etapo do Brezij (Montemaggiore) in dan kasneje do kraja Ponte Musi proti cilju pralo.

Zaradi slabega vremena in nizkih temperatur se šesti dan nisem povzpel do zavetišča A.N.A., skoraj 1500 metrov visoko na grebenu Stola (Gran Monte), kar velja za eno od češnjic na torti Nebeške poti. Ubral sem alternativno različico, priporočeno v primeru neugodnih vremenskih razmer, in etapo zaključil v gostilni v kraju Ponte Musi, kjer so me pred vhodom na oglasni tabli pričakali časopisni članki o prisotnosti medveda v teh krajih.

Že dva dni prej (in še dan kasneje) sem hodil po območju, kjer bi lahko srečal medveda. Povsem sam, sredi veličastne, divje, vseobsegajoče narave, čez pašnike in skozi gozdove. Zato sem si, priznam, sem pa tja tudi požvižgaval, da bi kosmatinca, če bi bil slučajno v bližini, opozoril na svoj mimohod.

V nedeljo pa sem žvižgal predvsem zaradi lovcev, ki sem jih med nekajurno hojo po “bošku” srečal skoraj dvajset in so bili tako “napaljeni”, nekateri pa tudi že stari in dovolj slabovidni, da bi me, če bi jih po tihem presenetil izza ovinka, lahko v lovski vročici zamenjali za kaj divjega in uplenili.

Raznolika trasa, divja narava in prijazni ljudje

Etape so se praviloma začenjale v dolini, modre ribice pa so potem prek grebena vodile v naslednjo dolino. Te so bile ena lepša od druge in panoramski razgledi, ki so se ponujali, osupljivi. Nadiškim dolinam, Terski dolini in Reziji je sledila dolina Bele, pa dolina reke Dunje, nad katero se dviga veličastni Montaž, in še zadnji spust v Ovčjo vas (Valbruna) v Kanalski dolini pred zaključnim vzponom na Svete Višarje. Pot po sledeh modre ribice ni enostavna, saj je treba na celotni poti premagati nekaj manj kot 7000 višinskih metrov navzgor in okrog 5000 metrov navzdol.

Največja vrednost Nebeške poti je raznolikost trase, ki so jo snovalci res odlično zasnovali, saj vodi pretežno skozi divjo, še neokrnjeno naravo. Eno od spoznanj, do katerih sem se med urami samotne hoje dokopal, je, da smo ljudje premajhni “pezdeti”, da bi lahko s produciranjem plastike, toplogrednih plinov in še česa zares škodili veliki materi naravi, ki se lahko samo enkrat dobro strese, pa nas ni več in ponudi žezlo vodenja dogajanja na planetu kakšni drugi vrsti, komarjem ali lišajem, morda gobam.

Drugi zaklad poti pa so prav ljudje, ki sem jih srečeval. Predvsem oskrbniki prenočišč, ki sem jih moral ob zaključku etape poklicati in malo počakati, da so prišli, potem pa so mi v nekaj minutah vse razložili, razkazali, zaupali ključe in hišo in odšli. Odprti in brezpogojno pripravljeni pomagati, pa čeprav smo se videli vsega skupaj nekaj minut.

Dobro sem si zapomnil tudi definicijo razlike med turistom in romarjem, o kateri sem bral v vodniku po poti še med pripravami nanjo - turist zahteva, romar pa hvaležno sprejme, kar mu je ponujeno.

Zato je imela zadnja etapa do turistično obleganih Svetih Višarij, kamor pripelje kabinska žičnica, rahlo grenak priokus. Devet dni sem hodil sam, v naravi, po divjini, daleč od vseh, tam, na Svetih Višarjah, 1760 metrov nad morjem, kjer se Nebeška pot konča, pa spet gneča in vonj po parfumih, uhani, našminkanost, ženske torbice, električna kolesa, spominki, pestra ponudba hrane in pijače v lokalih. Za romarsko srce veliko nepotrebnega balasta. Ampak med potjo sem ponotranjil tudi to, da nimam pravice soditi o drugih ljudeh, da iz svoje kože težko razumem, kako je nekomu drugemu v njegovi, tako da - vsak naj dela po svoji vesti, pa Buen Camino!

In za konec: Nebeško pot toplo priporočam vsem, ki jih mika na španski Camino. Naj najprej preizkusijo tega, ki je bliže in je krajši, ker če zmoreš Nebeško pot, z vsemi vzponi in spusti, ni vrag, da ne bi tudi španskega Camina, pa čeprav je daljši.


Najbolj brano