Ali ne vidiš, kje živiš? Tu je srce luksuz.

Dolg aplavz, nekaj nežne tišine, previdne besede in čudenje, ki se je zavleklo dolgo v noč ter naslednji dan. Premiera Zgodb iz kostanjevih gozdov, celovečernega igranega prvenca novogoriškega režiserja Gregorja Božiča, je bila gotovo eden bolj posebnih trenutkov slovenskega filmskega leta.

PORTOROŽ > Vzide sonce in posije skozi okno. V hišo pride kot droben, počasen žarek. Sprehodi se čez hrastovo mizo, čez steklenico za žganje in dva kozarca, uokvirjene slike in glinen vrč za vodo. Vstopi v praznino hiše in njeno polnost, njeno tiho zgodovino, med negibne predmete s prstnimi odtisi generacij. Pride in gre, kot da bi bil prvi dan, edini in obenem le eden od mnogih v nizu brez konca. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov je ta sončni žarek. V večno pripoved o Benečiji in vsakdanje pripovedi o pozabljenih pokrajinah ter njihovih ljudeh vstopa natanko tako kot ta luč, ki skozi okno proseva ob uri, ko Marta, zadnja kostanjarka, napolni kovček in se odpravi v Avstralijo.

Prvič: filmski trak

Film je, tako kot Martina odločitev za pot čez morje, zorel dolgo. In tako kot je Marti še tik pred odhodom manjkalo 15.000 lir, je bila tudi finančna konstrukcija produkcije, ki jo je vodila produkcijska hiša Nosorogi, zapletena in naporna. Imeli smo visoke ambicije, sta na včerajšnjem pogovoru z ustvarjalci povedala Gregor Božič in Marina Gumzi. Sopodpisala sta scenarij, Božič je režiser in Gumzijeva producentka. Ustvarjalni duet za filmom pa je še veliko več od uradno naštetega v špici.

In tudi vsak v ekipi, pravita, je naredil veliko več, kot bi mu “veleval stan”. “Tudi zato,” poudarja Božič, “so se na festivalu v Torontu, kjer je bil film premierno predstavljen, čudili, da nam ga je uspelo posneti s takim budžetom.”

Snemali so na 16- in 35- milimetrskem filmskem traku. Kar je na neki način arhaično, ampak, poudarja Gumzijeva, tudi zelo sodobno: “Po svetu je mnogo avtorjev, ki so moderni in razmišljajo o sedanjem trenutku ali prihodnosti, ampak delajo izključno na filmu zaradi svojih, partikularnih razlogov.” V primeru Zgodb iz kostanjevih gozdov sta bila razloga dva. Prvi je način dela, ki bi ga z ljudskim rekom lahko povzeli kot “malo, ma dobro”. Pozornost, ki jo pri snemanju ustvarja načelo redukcije materiala, je pripeljala do tega, da je bil, kot pravi Božič, “marsikateri kader prvi 'take', čista sreča.” Drugi razlog je, da digitalna kamera ne ujame atmosfere. In atmosfera je v tem filmu ključna beseda.

Drugič: Benečija

“Sredi kostanjevih gozdov živi skopuški mizar Mario in bolestno prešteva svoje novce. Na drugi strani reke se Marta, zadnja kostanjarka, pripravlja, da bo za zmeraj zapustila nesrečne doline in našla boljše življenje onkraj oceana … Sanjska pripoved o razpadu majhne skupnosti na jugoslovansko-italijanski meji.” To je uradni sintetični povzetek filmske zgodbe.

Božič, ki se že leta ukvarja z raziskovanjem starih sadnih sort, je med svojimi popotovanji med drevesi našel kostanje v Benečiji: “Tudi če greš v Benečijo zdaj, sploh jeseni, je to čaroben kraj. Če si tam sam, je zelo sugestivno, čutiš zgodovino. Name je zelo vplivala tudi knjiga Pavla Medveščka Na rdečem oblaku vinograd raste, v kateri so ljudske pripovedi, zbrane leta 1953. V njih je zelo čudna domišljija, malo kruta in tesno povezana z naravo.”

Benečija med drugim zazveni v beneškem narečju, ki je v filmu živo in močno.

Tretjič: pravljica

Gumzijeva in Božič, ki sta med beneške gozdove prenesla novele Antona Čehova, predvsem nista hotela posneti historične rekonstrukcije.

Film preprosto zgodbo na kompleksen način pripoveduje skozi vzdušje, ki ga ustvarijo minuciozno dodelani zvoki, magični zven teremina v glasbi Hekle Magnúsdóttir, svetloba, sence, barve in čudeži magične beneške pokrajine z njenimi vejami, mrzlimi vodami in kamnitimi zidovi, ki jih počasi preraščajo drevesa.

V skrbno izbranih besedah se razkriva skrivnost ne nekega, ampak pravzaprav vsakega časa. “Vi veste, kaj bom rekel jaz, in jaz vem, kaj boste rekli vi. Ali ne bi mogli včasih reči kaj iz srca?” tišler Mario (Massimo De Francovich) vpraša zdravnika Tonija (Tomi Janežič). Ta mu odvrne: “Ali ne vidiš, kje živiš? To, kar ti hočeš, to je tukaj luksuz. Morda čez sto let, ko bodo stvari normalne.”

Seveda stvari nikoli niso normalne. In seveda je v tem trenutku na svetu na tisoče Mart, ki v kovček iz lepenke spravljajo najnujnejše in preštevajo evre za vozovnico čez morje, na stotine kuhinj, kjer so sinoči skuhali zadnjo mineštro. Na desetine krajev, kjer se po nenaravni kapitalistični logiki nič ne splača in nič ne obnese. A Zgodbe iz kostanjevih gozdov ne vsiljujejo te ali kakšne druge misli. Ampak govorijo s podobo in gledalcem dovolijo, da doživijo reko, okno in drevo. V tem počitku od intelektualizma (hladnega, tudi, ko je angažiran in plemenit) je najbrž skrivnost aplavza, tišine in čudenja. Pa tudi čar filma in moč umetnosti. Moč, ki je včasih pozabljena, tako kot Benečija.

---