Velika zgodba o strahu in pogumu, pa tudi o neumnosti

Nocoj ob 20. uri bo na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica zaživela prva premiera letošnje sezone. V uprizoritvi Zgodb iz Dunajskega gozda bo pod režijskim vodstvom Primoža Ekarta na oder stopil velik del igralskega ansambla. “Upam, da bomo veličastno odprli novo sezono,” je na predstavitvi poudarila gledališka direktorica Maja Jerman Bratec.

  V uprizoritvi Zgodb iz Dunajskega gozda bo v režiji Primoža Ekarta nastopil velik del igralskega ansambla z gostujočimi igralci.  Foto: PeterUhan
V uprizoritvi Zgodb iz Dunajskega gozda bo v režiji Primoža Ekarta nastopil velik del igralskega ansambla z gostujočimi igralci.  Foto: PeterUhan

NOVA GORICA > Zgodbe iz Dunajskega gozda je besedilo Ödöna von Horvatha (1901-1938), dramatika in romanopisca, ki uteleša kulturno in jezikovno barvitost Avstro-Ogrske. “Rojen sem bil na Reki, odraščal sem v Beogradu, Budimpešti, Bratislavi, na Dunaju in v Münchnu, imam madžarski potni list - ampak 'domovino'? Ne poznam je. Sem tipična avstro-ogrska mešanica,” je o sebi napisal von Horvath.

Poklon igralcem in času

V središču drame je zgodba o mladi ženski, ki želi biti svobodna in pretrga družinske spone, ob tem pa igra ostro izriše tudi družbene razmere v času vzpona nacizma, ko moč množice ubere pot zla in posameznike spodbuja, da sodelujejo pri grozotah ali jih dopuščajo. “Von Horvath je bil izjemen dramatik in romanopisec,” pojasnjuje dramaturginja Simona Hamer. “Zanj je značilno, da je transformiral v srednji Evropi takrat priljubljen žanr ljudske igre in relativno preproste, pretežno zabavne uprizoritve povzdignil v kompleksne dramske simfonije.”

Postavitev, meni umetniški vodja Marko Bratuš, je močan začetek sezone: “Besedo veličastno uporabljamo zato, ker je predstava z ogromno zasedbo, ki temelji na igralcih, in igralci so najmočnejša točka našega gledališča. Hkrati pa se z njo poklanjamo duhu časa. Ta je nevarno podoben tridesetim letom prejšnjega stoletja, ko je bilo besedilo napisano.”

Večna neumnost

Aktualnost zgodbe zelo zanima tudi režiserja Primoža Ekarta, ki v SNG gostuje drugič: “Najpomembnejše se mi zdi, da je to zgodba, ki se nas tiče. Tekst odpira vprašanje o tem, kako lahko povsem normalni ljudje, tisti, ki jih srečujemo na piknikih ali z njimi vozimo otroke v vrtec, v določenih zgodovinskih okoliščinah ustvarijo tako zlo.”

Predstava, dodaja Ekart, je zgodba o pogumu, strahu in neumnosti. Pogumu mlade ženske, ki ob doživetju prve ljubezni pretrga spone z družino in zaživi svoje življenje. O strahu, ki je predvsem strah pred neznanim ter kot tak temelj vseh ograj in mehanizmov oblasti. Ter o neumnosti, ki družbo žene, da “vedno pade v isto past”.

Ob igralcih domačega ansambla v predstavi nastopa tudi skupina mladih z Goriškega. In še gostujoči igralci, med katerimi, je, denimo, legendarna Teja Glažar. V Novi Gorici prvič dela Nataša Keser, ki igra naslovno žensko vlogo: “To je moja prva velika vloga in imam srečo, da sem obdana z odličnim ansamblom, carskim režiserjem in dramaturginjo.”

Igralka Marjuta Slamič pa poudarja: “Po dolgem času imamo na repertoarju resnično ansambelsko predstavo, v kateri ima vsak priložnost, da iz svojega lika, pa tudi če je majhen, nekaj naredi. Vsak od nas je imel svoj osebni izziv, kar je za igralca največja nagrada.”

Študij je bil naporen, ampak veder in uspešen, zagotavljajo igralci. Kot je povzel Gorazd Jakomini: “Primož Ekart je pokazal natanko tisto spoštljivost, ki ju ansambel in teater potrebujeta.”


Najbolj brano