Razsvetljen poklon baronu Zoisu

O dvojezičnosti in o kompleksni multikulturnosti obmejnega prostora lahko spregovorimo tudi z nasmehom. Slovensko stalno gledališče je v zadnjih desetletjih dokazalo, da sta humor in navidezna lahkotnost učinkovito sredstvo za podiranje predsodkov. Sporočilo je zaupalo eksperimentalnim dvojezičnim predstavam brez nadnapisov, ki so postale tradicija in sodijo v program izven abonmaja.

S temi predstavami se gledališče predstavlja svojemu običajnemu občinstvu, a tudi gledalcem kulturnih društev in organizacij, pri katerih te predstave gostujejo. V tem sklopu predstav, ki na zelo neposreden način skrbijo za medkulturno in medjezikovno posredovanje, je doživela največji uspeh z velikim številom vedno razprodanih ponovitev Kako postati Slovenci v 50 minutah, ki se je poigravala tako s stereotipi o zamejskih Slovencih kot tudi o Slovencih nasploh. O vsakodnevnem soočanju z različnimi kulturami (in hudomušno tudi o globalizaciji) je dvojezično govorila predstava Soseska Evropa, ki je prikazala možnost dobrih sosedskih odnosov v združenem mozaiku kultur. Stodeset okusnih let pa je bila predstava, ki je poiskala v kuhinji navdih za poklon stodesetletnici ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu.

V sozvočju s Slofestom

Veliko teh predstav je našlo popolno soglasje v sporočilu Slofesta, festivala Slovencev v Italiji v izvedbi Zveze slovenskih kulturnih društev, ki bo letos (v soboto, 21. septembra, ob 21. uri na Borznem trgu v Trstu) krstil novo premiero z naslovom Zois_it.si globalni razsvetljenci. Nekaj dni po premieri bo koprodukcija odprla abonma Pok na odru v Kulturnem domu na Proseku in bo zaživela še v sklopu Barkovljanke.

Mnogostranskost Žige Zoisa je presenetljiva, kot vzburjajoče vrenje takratnega časa.”

Martin Lissiach,

soavtor predstave Zois_it.si globalni razsvetljenci

Nova predstava potrjuje stara in utrjena sodelovanja, tako na avtorskem kot na koprodukcijskem področju: nastala je namreč v sodelovanju z ZSKD - Zvezo slovenskih kulturnih društev in Gledališčem Miela - Zadruga Bonawentura kot večročno avtorsko delo Martina Lissiacha, Danijela Malalana in režiserke Sabrine Morena, ki je že podpisala več uspešnic SSG v tem pomenljivem sklopu večjezičnih predstav v znamenju dialoga in sodelovanja.

Gledališče gradi mostove

“Gledališče je mogočno sredstvo za posredovanje znanja in za ustvarjanje mostov med kulturami,” pravi režiserka. “Vsakič, ko smo uprizorili tovrstne, dvojezične predstave, smo utrdili našo vero v pomen sodelovanja, dialoga, kulturne izmenjave. Mislim, da je bila izbira komedijske govorice lahkotnejša in zagotovo bolj neposredna pot, da smo lahko obravnavali določene teme, v tem primeru lik Žige Zoisa. V slovenskem okolju je bil Zois vreden znanstveno poglobljene analize in obravnave, pri italijanskem delu občinstva pa gre za osebnost, ki je načelno vsem znana, čeprav nihče ne bi vedel, kaj povedati o njej. S komedijo širimo informacije na dostopen način: naš cilj ni poglabljanje lika, temveč ponujanje iztočnic, sugestij, ki jih vsak gledalec lahko razvija po predstavi. Poudarili smo povezave med italijansko in slovensko kulturo, na poseben način med Zoisom in Casanovo, ki sta si dopisovala in izmenjavala mnenja o gledališču. Oba sta bila namreč ljubitelja te umetnosti in sta se pogovarjala o primernem uprizarjanju tragedij in komedij svojih sodobnikov,” poudarja Morena.

“Vsakič, ko smo uprizorili tovrstne, dvojezične predstave, smo utrdili našo vero v pomen sodelovanja, dialoga, kulturne izmenjave.”

Sabrina Morena,

režiserka

Scene in kostume predstave podpisuje Marko Juratovec. Zgodba barona Zoisa pa originalno zaživi v igralskih kreacijah treh protagonistov, ki jih igrajo: Elena Husu, Alessandro Mizzi in Danijel Malalan.

“Zoisa in druge like, ki se pojavljajo v tej predstavi, smo oživeli v humorističnem ključu, z vsem spoštovanjem do prikazanih oseb,” pravi Malalan, ki je tudi soavtor. “Ob tem smo se spraševali, kako bi Zois in njegovi somišljeniki delovali v današnjem času in če sploh novodobni razsvetljenci še obstajajo. Sicer danes gledamo na njih v nekoliko idealiziranih podobah in prepričan sem, da bi lahko tudi v našem sodobnem svetu našli nekoga, ki bi bil vreden njihovega ugleda.”

Ohranimo vero v sočloveka!

V spodbudno moč dobrih zgledov je prepričan tudi Martin Lissiach, saj je bil Zois za celotno ekipo vir mnogostranskega navdiha: “Mnogostranskost Žige Zoisa je presenetljiva, kot vzburjajoče vrenje takratnega časa. Utopija razsvetljenskega časa s človeškim umom v središču vesolja, vera v jutrišnji dan in gospodarstvo v paru z znanostjo in umetnostjo se postavljajo mogoče v protislovje z današnjim časom. In kljub vsemu lahkotnost odkrivanja jezika, oseb, odnosov ter preizkušanje napredka in idej, ki izvirajo iz francoske revolucije, naj nam bodo v navdih za današnji razmislek o prihodnosti. Lahkotnost in optimizem, ki se odražata v Linhartovih komedijah (najbrž je Zoisova zasluga za njun nastanek), me oplajata. 'Eden drugmu ogenj dajmo! Jeza, žalost le na stran, dan’s je moj veseli dan!' Bodimo torej ob letošnjem festivalu Slofest polni upanja v prihodnost ter se veselimo vsega vrhunskega, česar smo že od Zoisovih časov bili sposobni ponujati Trstu, in polni vere v sočloveka!”

---