Slovesno tudi v gledališču

V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so slovesno obeležili obletnice treh pomembnih razvojnih preobratov v delu ustanove: profesionalizacije, selitve v novo stavbo in pridobitve statusa nacionalnega gledališča. Minister za kulturo Zoran Poznič je v slovesnem nagovoru poudaril zgodovinsko pomembnost ustanove na zahodni meji.

 Foto: Luka Carlevaris
Foto: Luka Carlevaris

NOVA GORICA > V nedeljo zvečer se je vse začelo s praznim odrom in glasom iz ozadja. Šalami o tem, da so hekerji, ki so pred dnevi napadli ustanovo, ukradli tudi denar za scenografijo. Predvsem pa poudarkom, da je ena glavnih sestavin gledališkega ustvarjanja - domišljija.

Mnogi so je imeli veliko. Pa tudi vztrajnosti, volje, znanja in predanosti, je v pozdravnem nagovoru poudarila direktorica Maja Jerman Bratec in se zahvalila mnogim dosedanjim direktorjem ter umetniškim vodjem ustanove, ki so sedeli v dvorani. Še prav posebej pa občinstvu, ki je “v gledališču Bog.” Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki je svojo pot začelo po vojni s pol profesionalnim sestavom, pred 50 leti oblikovalo poklicni ansambel v stavbi v Solkanu, pred četrt stoletja dobilo dostojno novo zgradbo v središču mesta in postalo pred petnajstimi leti eno od treh nacionalnih gledališč, ima zvesto občinstvo. Med njimi abonente, ki vztrajajo skoraj od začetka in brez premora.

Teater je rasel skupaj z mestom in mesto je raslo z njim.

Seznam dosežkov ustanove je dolg. Povzeli so ga v kratkem dokumentarnem filmu, ga v preddverju napisali na “slavilni obelisk” ter razstavili najbolj prestižne nagrade. Teater je rasel, kot se je izrazil župan Mestne občine Nova Gorica Klemen Miklavič, “skupaj z mestom in mesto je raslo z njim.”

Kakovost dela v gledališču je nesporna, je v slovesnem nagovoru menil minister za kulturo Zoran Poznič: “Vendar je SNG Nova Gorica še vse kaj drugega, še bolj pomembnega, je veliko več. Tu na tem koncu našega nacionalnega ozemlja je to svetilnik, fundament, obet, tudi neke vrste spomenik vsem tistim, ki so za to besedo krvaveli, ki so, tako kot moja nona, morali jesti ricinovo olje, če so v šoli govorili po slovensko. SNG v Novi Gorici ima simbolno vrednost, tisto, na kar tudi v tem norem začetku 21. stoletja ne smemo pozabiti: našo identiteto.”

SNG, je menil minister, ni le zgodovina in tradicija, ampak tudi popotnica za prihodnost, izraz tistega, česar si želimo za naše otroke. Gledališče torej živi: “V spomin na vse naše, tiste, ki jih ni več, in za vse tiste, ki jih še ni.”

Nadaljevalo se je s polnokrvnim, zabavnim naborom prizorov iz predstav minule sezone, ki jih je uredil umetniški vodja Marko Bratuš, na odru pa povezal Radoš Bolčina. Pa s pokušino iz predstav v prihajajoči sezoni, ki je, kot je na odru rekel Iztok Mlakar, “tutošomato”, no, nova.

Ker je bil ravno praznik se je končalo z Vstajenjem Primorske. Ne ravno glasno, ampak, “tutošomato”, iz srca.


Najbolj brano