S škarjami v gozd za dušo in srce

To pa je vztrajnost, mi je švignilo skozi možgane, ko sem prisluhnila zgodbi Mete Mešiček. Odločna in zgovorna gospa, rojena leta 1943, po rodu Štajerka, že 47 let oziroma odkar se je priselila v Novo Gorico prostovoljno obrezuje robido, travo in veje ob peš poteh v primestnem gozdu Panovec.

Nikoli se ni hvalila s tem, nikdar pričakovala nagrade. V svojem početju ne vidi nič posebnega, preprosto rada ima urejene gozdne poti, po katerih se vsakodnevno sprehaja.

“Temačna in deževna sobota je bila, ko so na tovornjak naložili vse tisto, kar mi je bilo pri srcu. Odselila sem se. Iz Ljubljanske kotline, točneje iz Domžal, kjer sem se v Heliosu ukvarjala z laki in barvami, kjer sem pripravljala vzorce oziroma recepte za lesno predelovalno industrijo, ne le v Sloveniji, tudi za takratno našo skupno domovino Jugoslavijo. Po enajstih letih dela v Heliosu se mi je ponudila možnost dela s poliestri v takratnem invalidskem podjetju Splošni servis Nova Gorica, kjer so izdelovali tablice in prometne znake za nastajajočo avtocesto Ljubljana-Koper,” začne Meta Mešiček svojo pripoved, kako je pred skoraj pol stoletja prišla v Novo Gorico.

“Nabavila sem si še dodatne škarje, pa tiste za rezanje vej, celo žaga je bila potrebna, volje pa dovolj. Pljunila sem v roke in se izgubila med robido, akacijo, travo ...”

Meta Mešičekprostovoljna “gozdarka” v Panovcu

Tri leta je delala pri omenjenem podjetju, nato pa se je zaposlila v Goriških opekarnah, natančneje v novozgrajenem obratu za izdelavo keramičnih ploščic Keramix. “Zelo je bilo zanimivo, sodelavci iz razvojnega oddelka smo doživeli nepopisno veselje, ko smo zagledali vozičke s prvimi ploščicami. Veliko preizkusov je bilo potrebnih, veliko truda in volje, da so ploščice dobile 'dobro ime' na prodajnem trgu. Danes lahko rečem, da smo bili takrat, leta 1976, vsi sodelujoči res prva družina, brez kakršnekoli škodoželjnosti, ljubosumnosti, nagajanja ... Usmerjeni le v prihodnost našega dela, našega obstanka, v preživetje vseh nas v Keramixu. Potem so se sčasoma razmere poslabšale in danes vemo, da je od Keramixa ostal le zid in napis. K sreči je ostalo tudi nekaj mojih unikatnih ploščic, ki so se prodajale, in imajo svoje mesto tudi v mojem domu,” pripoveduje.

V gozd s škarjami in žago

Že takrat je spoznala Panovec, ki pa ga zaradi službe ni mogla pogosto obiskovati. In že takrat je v gozdu obrezala kakšno grmičevje, travo, saj ima rada urejeno okolje. To dokazuje tudi njen krasno urejen vrt v atriju stanovanjskega bloka na Cankarjevi ulici.

Ko se je leta 1991 upokojila, je približno sedem kilometrov dolgo pot v gozdu, po kateri je sčasoma hodila vsak dan, začela intenzivneje urejati. “Nabavila sem si še dodatne škarje, pa tiste za rezanje vej, celo žaga je bila potrebna, volje pa dovolj. Pljunila sem v roke in se izgubila med robido, akacijo, travo ... No, takrat je delo opazil starejši možakar, ki je o mojem početju povedal gospodu Skubinu na Športnem zavodu Nova Gorica, in v zahvalo sem prejela telovadne copate adidas. Moje delo pa ni zaostalo, še vedno uživam v tem lepem koščku naše dežele, še zlasti, ko naslednji dan vidim sadove svojega dela. In tako minevajo dnevi, meseci, leta, preliti z nič koliko znoja v dobrobit nas vseh, ki zadihamo panovski zrak,” razlaga Meta.

Po Panovcu se sprehaja vsak dan, v vseh letnih časih, tudi v snegu in dežju. Poleti se v gozd odpravi ob 6. uri zjutraj, pozimi kakšno uro kasneje. Robide, akacijo, travo in veje ob poti pa obrezuje približno dvakrat na teden, odvisno od vremena in od tega, kako se spet zaraste določen del poti. Največ dela pa je od maja do oktobra.

V vseh teh letih se je le enkrat zgodilo, da ni mogla v Panovec. Krive so bile gobe, ki jih je želela nabrati za juhico, a je pri tem tako nerodno padla, da si je poškodovala nogo. Okrevanje je trajalo šest mesecev, bolj kot noga pa jo je skrbelo, kaj bo z “njenimi” gozdnimi potmi v vsem tem času. “Še dobro, da sem se poškodovala oktobra, ko narava začne mirovati,” pristavi neutrudna “gozdarka”.

Urejanje poti v Panovcu je naporno delo, ki pa se ga Meta Mešiček nikoli ne naveliča.

Ponosna je na svoje delo

Za urejanje poti porabi tudi štiri ure in več na dan, po opravljenem delu pa je zelo ponosna nase. “Poglejte to avtocesto, poglejte moj kanjon,” razlaga med sprehodom po Panovcu, na katerega se odpraviva po pogovoru ob kavi, medtem pa s škarjami obrezuje robido, ki se je razrasla ob poti. Ob tem ne pozabi omeniti, da ji v zadnjem letu pomaga soseda Valerija, tudi velika ljubiteljica narave. In ko že mislim, da sem videla in slišala dovolj, me popelje še do drevesa, ki je pred nekaj meseci padlo ob poti in z vejami zapiralo prehod. “Klicala sem pristojne, naj pridejo to uredit, a ker se po enem mesecu ni nič zgodilo, sem vzela žago in požagala vejo za vejo,” pove brez dlake na jeziku.

Boli jo, ker nekaterim obiskovalcem Panovca ni mar za urejenost in lepoto gozdička. “Za sabo puščajo plastenke, pločevinke in celo cele pole toaletnega papirja, ki ga seveda 'pospravim'. Tisti, ki nam čut do lepe in urejene narave ni tuj, smo upravičeno jezni.”

Ko je zatopljena v rezanje robide, trave ali akacijeve veje, prihajajo mimo najrazličnejši ljudje in tudi njihovi odzivi so zelo različni. “Nekateri te lepo pozdravijo, drugi pač ne, tretji, teh sicer ni malo, pa rečejo, vsa čast vam.”

Kot pravi, bo vztrajala, dokler ji bo zdravje dopuščalo. Med delom v gozdu, ki ga pozna kot lastni žep, se namreč dobro razgiba, pa še pljuča si napolni s svežim zrakom. Panovec ji je zelo pri srcu: “Iz vse te moje bližnje in daljne preteklosti sklepam, kako smo lahko srečni, da te imamo, Panovec. Kolikim si dal moči, novega zagona, pomagal, da smo se srečevali, spoznavali, izmenjavali kakšne aktualne, vsakodnevne zadeve in pozabili na tegobe krutega časa, v katerem živimo. Vse to zmoreš le ti - naš Panovec, naša pljuča, zato sem ti dolžna, da te ob zaraslih poteh, kjer hodim (hodimo), 'počesam' in uredim. Na koncu bi dodala še to, da bi se morali zganiti tisti, ki so dolžni poskrbeti zanj. Panovec in mi obiskovalci vam bomo hvaležni, verjemite.”

Preden se razideva mi še zabiča, naj zapišem, da nas ni ona poklicala, saj ne išče slave. Res je, pisala nam je njena znanka Ester Jelerčič, ki meni, da si Metino dolgoletno ljubiteljsko delo zasluži mesto v časopisu. Drži, malokdo je pripravljen toliko časa in energije nameniti v dobro vseh.


Najbolj brano