Je umor lahko legitimen?

Ali je umor lahko legitimen, v nenavadni kriminalki s pravniškim naslovom bralca sprašuje Tanguy Viel.

Tanguy Viel:  $@  
353. člen 
kazenskega 
zakonika, 
prevedel
 Aleš Berger,  
spremno  besedo 
napisala
 Anja Radaljac,  
Cankarjeva 
založba,
 122 strani,
 cena 24,99 evra
Tanguy Viel: $@ 353. člen kazenskega zakonika, prevedel Aleš Berger, spremno besedo napisala Anja Radaljac, Cankarjeva založba, 122 strani, cena 24,99 evra  

V središču romana je umor, ki ga pripovedovalec razkrije že na prvih straneh, tako da s kratkim povzetkom bralcu ne moremo skaziti užitka: Martial Kermeur in Antoine Lazenec z motornim čolnom izplujeta na odrto morje, na obrežje pa se vrne samo prvi - velike ribe ni ulovil, ampak se je znebil. In zdaj v kratkem romanu, na stotih straneh, mlademu sodniku poroča, kako in zlasti zakaj je umoril znanca. Svojega dejanja ne obžaluje, temveč pojasnjuje vzgibe za zločin - če to sploh je.

Leta 1973 v Brestu rojenega francoskega pisatelja Tanguyja Viel je slovenskim bralcem pred tremi leti predstavil prevajalec Aleš Berger, podpisan tako pod roman Pariz-Brest kakor tudi pod svežega, pravniško pusto naslovljenega 353. člen kazenskega zakonika. Vendar štorija ni dolgočasna, nasprotno.

Klobčič se začne zapletati s prihodom podjetnega Lazeneca v provincialno obrežno mestece, kjer so po zaprtju arzenala mnogi ostali brez službe, zato pa so dobili odpravnino. Kjer je denar, tam je kmalu še kapitalistični plenilec s koničastimi čevlji, italijanskimi špičaki. Z namazanim jezikom domačine vešče prepričuje, da se splača investirati, podpreti gradnjo kopališkega kompleksa in turistični razcvet. Lisjak omreži tudi Kemeurjevega sina Erwana, desetletnika, ki jih ima zdaj, med očetovo sodno spovedjo, že sedemnajst. Da, leta in leta je jeguljasti Lazenec, mali francoski kralj na Betajnovi, izkoriščal meščane. Je prebrisan, našel je tako luknje v zakonih kakor sram v ljudeh, ki se niti po razkritju prevare niso zmožni upreti. Lazenec je zlorabil njihovo naivnost in lakomnost, v pesti jih ima - vse dokler pripovedovalcu ni dovolj propadanja tako domačega mesta kakor svojega intimnega sveta ...

Zgodba, ki se izteče z izzivalnim pravniškim epilogom, seveda zadiši po Camusovem Tujcu, spominja pa tudi na zgoščene romane, kakršne je pisal Friedrich Dürrenmatt. Z dovčerajšnjimi socialisti, ki se zapletejo v kapitalistične igrice, pa seveda ni tuja niti nam.

Pomemben in tudi zgodbotvoren je tukaj še slog z vzvalovanimi povedmi, polnimi podredij, v katerih se prepleta vse mogoče - pravšnji izziv za prevajalca s Prešernovo nagrado.


Najbolj brano