Njegova olimpijada tudi v slovenščini
Lanski vileniški lavreat Ilija Trojanow je prejšnji mesec na Dnevnih poezije in vina na Ptuju nastopil z ostrim Odprtim pismom Evropi, vrača pa se tudi na Vilenico - ne osebno, marveč z novo prevedeno knjigo. Trojanow se je leta 1965 rodil v Sofiji, leta 1971 pa je družina iz Bolgarije prebegnila v Nemčijo. Tam je deček zrasel v svetovljana in velikega pisatelja, ki se loteva najrazličnejših izzivov. Med poletnimi olimpijskimi igrami leta 2012 se je odločil, da se preizkusi v vseh 80 disciplinah. Iz knjige Moja olimpijada, ki jo je prevedla Mojca Kranjc in ki bo v zbirki Vilenica pri Cankarjevi založbi izšla letos, objavljamo poglavje Sabljanje na Dunaju.
Odpri galerijo
Sredi bitke mi prešine možgane razorožujoča misel: moj trener, čokat mož sredi štiridesetih z načetimi koleni, bi tri mušketirje v hipu razsul na koščke njihove nedisciplinirane bravure. Že po nekaj natančnih sunkih bi bilo neenakega dvoboja konec. Sabljanje je precizno delo, vrtenje in sukanje à la Aramis, Porthos in Athos neumestno. Od kirurga tudi ne boš pričakoval, da bo mahal s skalpelom. Filmsko vihtenje sabelj je pogosto traparija. Bolj realistična je razorožitev vihravega mladega sabljača, ki jo z enim samim dobro merjenim udarcem izvede mojster. Pa vendar je kinematografska koreografija nujna, da se vidi mojstrstvo, ki ga nevajeno oko ne bi prepoznalo. Zato so filmi o bahavih vojščakih priljubljeni, televizijski prenosi sabljaških turnirjev pa redki kakor meči Gram, Notung ali Balmung.
Začetek vsega (po sabljaškem pozdravu, ki ti da občutek, da nadaljuješ ancien régime) je pravilna drža, komolci ob telesu, dlan navzven, kolena pokrčena, telo v ravnovesju, pripravljeno, da z izpadom premaga razdaljo do nasprotnika. Vsak sunek je tako eksaktno predpisan kakor pozicije pri baletu. Vsak najmanjši odklon je nemudoma kaznovan, konica nasprotnikovega rezila rahlo oplazi moj (zavarovani) trup. “In že si mrtev,” reče trener. Kar naprej razkrivam svoje šibke točke (in se spomnim na izvor te fraze).
“Sabljanje je šah na dveh nogah,” pravi Andreas.
Ilija Trojanow
Pri čisto prvem prekrižanju rezil občutim otroško evforijo, čeprav se pod težko masko ne počutim dobro. Opazovanju sveta skozi rešetko bi se bilo treba šele privaditi. Ko sunem, osupel ugotovim, da me je to stalo precej premagovanja, čeprav vem, da nasprotnika ne morem raniti. Udarec pri boksu mi je šel laže od rok. Približno osemsto gramov težek športni meč me spominja na orožje, s katerim so se dvobojevali v časih, ko se je veliko dalo na čast. Sredi rezila je še zmeraj “žlebič za odtekanje krvi”. Vtis, ki ga ustvarja sabljač ali sabljačka, je tudi zaradi mogočnega orožja bojevitejši od pričakovanega. Zlasti ker se Andreas, moj trener, retorično malce poigra s krvavo predzgodovino svoje športne panoge. Vsekakor prezira pretepaštvo študentskih bratovščin in njihovo menzuro (z menzuro je pravzaprav mišljena razdalja med sabljačema), ki ima po njegovem malo skupnega s sabljanjem.
Zgodovino sabljanja je zaznamoval vojaški izvor. V Nemčiji je bojevita telesna vzgoja s telovadnim gibanjem v 19. stoletju spodbudila tudi sabljanje, kar se je pod nacisti še okrepilo. Reinhard Heydrich, sam mojstrski sabljač, se je osebno zavzemal za ta šport. Andreas mi pripoveduje o tekmi nemške in avstrijske reprezentance, ki se je za zmagovite avstrijske sabljače tragično končala: po izbruhu vojne jih je doletela kazen za to predrznost, vsi so bili poslani na vzhodno fronto.
Dvobojujeva se samo s športnimi meči, kar je daleč najbolj razširjena disciplina. Floret je, pravi Andreas, tako kompleksen, da se ukvarja z njim samo še peščica plemenitih sortnih specialnih sabljačev. Po drugi strani pa so floretisti zagledani v eleganco svojega orožja v primerjavi z robatim športnim mečem in v hitrejše in prožnejše gibe. Sablja pa ima sicer lep zven, a je sabljanje s sabljo zaradi lažjega orožja in dovoljenih sunkov hitrejše in zato za začetnika teže naučljivo.
Razdalja med nasprotnikoma se določi tako, da se orožji prekrižata s konico. Če nasprotnik iztegne roko, ga lahko zadeneš v dlan, sicer meriš večinoma v trup (obstaja pa tudi perfidni sunek v stopalo, ki me vsakič preseneti). Ščitnik je pomemben, saj varuje dlan, poleg tega z njim odrineš nasprotnikov meč. Sabljanje je sestavljeno iz naštudiranih zaporedij gibov, ki jih v dvoboju reakcijsko hitro kombiniraš. Za premišljene reakcije nimaš zadosti časa. Vsak sunek ima francosko ime, ker je leta 1570 neki Henri de Saint-Didier skoval večino še danes uporabljanih strokovnih izrazov. Pri battuti se naučim odbiti sprednjo tretjino nasprotnikovega rezila z naglim gibom prstov in takoj suniti vzdolž odbitega rezila. In se pri cavation krožno izmakniti nasprotnikovemu orožju. Izziv je v tem, da izvedeš gibe kolikor mogoče hitro drugega za drugim, tako da nasprotnik ne more parirati.
Obramba je pomembna, ni pa to strategija. “Kdor zmeraj misli samo na obrambo, ne bo nikoli zmagal v dvoboju,” razglasi Andreas. Stalno je treba prežati na možnost za riposto, protinapad neposredno iz parade. Pri protinapadu izkoristiš ranljivo vrzel v nasprotnikovi obrambi.
“Sabljanje je šah na dveh nogah,” pravi Andreas in dokaže ta stavek s komentarji, formuliranimi podobno precizno, kakor izvaja svoje parade in riposte. Pri nobeni drugi športni panogi ni trening tako pogosto prekinjen zaradi modrovanja o napadu in obrambi, zaradi spoznanj o biti in videzu. “Pri sabljanju,” reče Andreas, “se pripovedujejo zgodbe.” Ne vem, ali privleče na dan to primerjavo meni na ljubo ali je tudi drugače del njegovega repertoarja. “Resnične zgodbe in izmišljene zgodbe.” Če to drži, potem je finta (še en sabljaški izraz v našem jeziku) najpomembnejše pripovedno sredstvo. Tako, na primer, iztegnjena roka simulira napad, da izzove nasprotnikovo obrambno akcijo, ki pa se ji v skladu z načrtom izogneš, da bi na koncu prodrl do šibke točke. Posebno nepredvidljivi pripovedovalci se poslužujejo dvojne ali celo večkratne finte.
Sabljanje je kognitivna vaja. Najti moraš nasprotnikove odlike in slabosti, odkriti njegove individualne lastnosti. Malček ga zbodeš, da pokaže barvo. Ker je površina za zadetek pri mečevanju celotno telo, je taktika še posebno pomembna. Človekov značaj se pokaže v boju, treba je samo natančno opazovati nasprotnika. Andreas me oceni kot napadalnega in pripravljenega tvegati: “Tak nasprotnik je pogumen nasprotnik, ni ga strah, sicer je noro drzen, to mi je všeč, to je dobro, je pa med noro drznim in pogumnim razlika. Teže se je boriti s previdnim nasprotnikom.” Zmeraj se vržem naravnost na meč. Ampak kaj naj - proti svoji naravi se težko bojuješ.