Pisatelj, ki odhaja in se vrača

“Ne, poleti na Krfu nisem pisal, pa niti zdaj ne morem,” nam je letošnji vileniški lavreat Dragan Velikić v torek odpisal iz Beograda. “Postaja vse bolj napeto. Samo še intervjuje dajem, nič drugega ne počnem.” Letos bo veliko nagrado v kraški jami dobil velik pisatelj, ki zna pritegniti, presuniti, v bralcu zbuditi spomine in spodbuditi razmislek.

Vilenica še zdaleč ni samo ena med nagradami, je Dragan Velikić za Primorske novice dejal že spomladi: “Zame je zelo pomembna. Objavil sem šele prvi roman Via Pula, ko so me leta 1989 kot mladega pisatelja povabili tja. Prvo vabilo na pomembno literarno srečanje! Takrat je nagrado dobil Jan Skácel, 30 let pozneje pa bom lavreat še jaz.”

Z našo deželo ga povezuje marsikaj, sem segajo tudi njegovi spomini in zatorej tudi romani. “V Sloveniji pa sem imel in še imam prijatelje,” pravi. “Žal Aleš Debeljak in Tomaž Šalamun nista več med nami.”

“Petnajst let sem preživel v Pulju, za prijatelje pa sem imel ljudi vseh nacionalnosti, kar jih živi v tem čudežnem mestu na dnu istrskega polotoka. Od nekaj sem bi navdušen nad mešanjem kultur. Nova kakovost nastaja samo iz razkošja mešanja, nikakor pa ne iz sterilne epruvete Enega.”

Dragan Velikić

Je pa zato med nami vse več njegovih knjig. Najprej smo leta 1992 pri založbi Wieser v Celovcu dobili njegov esej Glas iz razpoke, ki ga je prevedel Boris A. Novak. Sledili so romani. A šele leta 2004 je pri Cankarjevi založbi izšel Astrahan, v prevodu Maje Kraigher, in miniti je moralo še devet let, da je pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled v prevodu Urbana Beline izšel Dantejev trg. Odtlej so premori krajši: že leta 2014 je v prevodu Mateja Krajnca v zbirki Sto slovanskih romanov pri Društvu slovenskih pisateljev izšlo Rusko okno, v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi pa Bonavia v prevodu Dragane Bojanić Tijardović. Lani je pri isti založbi izšel še Preiskovalec, ki ga je poslovenila Đurđa Strsoglavec, letos pa pri LUD Literatura še esejistična zbirka O pisateljih in mestih, v prevodu Mateje Komel Snoj.

Pisateljeva edina domovina je otroštvo

Velikićeva književnost je tesno, neločljivo povezana z mesti, v katerih je živel. 3. julija 1953 se je rodil v Beogradu, ker pa je bil oče mornariški častnik, se je družina že pet let kasneje preselila v Pulj. Ker trdi, da je pisateljeva edina domovina otroštvo, je Pulj ključno mesto v njegovem opusu.

“To ni več država, v kateri sem odraščal”

V romanu Preiskovalec, ki je lani v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri Cankarjevi založbi, se Dragan Velikić spominja tudi, kako ga je mama na plaži spravljala v zadrego, ko se je vselej, že kar ritualno, glasno zoperstavljala neotesani večini - in vztrajala kljub posmehu. Na zadnjih straneh romana pisatelj nagovori pokojno mamo in z bralci deli grenke ugotovitve. Opiše, kako se je mama nekega dne vrnila z roditeljskega sestanka, na katerem ga je učiteljica pred vsemi označila za izsiljenega odličnjaka:

“Zvečer sva se dolgo pogovarjala. Nisi bila jezna name. Rekla si, da je najtežje biti zvest sebi. Od takrat sta v meni dva: jaz, ki sem, izsiljeni odličnjak, in tisti drugi, ki ga moram doseči in se vanj pretvoriti.

Med tem so ljudje s plaže zavladali svetu.

Zdaj so povsod. Na letališčih in križarkah, v bankah in parlamentih. Usidrali so se na ministrstvih, akademijah, univerzah, v bolnišnicah, filmskih studiih, gledališčih. Svet je postal last karikatur. Hudič je odveč, prevara je splošno stanje.

To ni več mesto, v katerem sem se rodil. Medtem - gre pa za ves človeški vek - se je spremenilo v življenjski prostor pralcev denarja z nizkimi čeli in motnimi pogledi, plačanih morilcev, lažnih donatorjev, ponarejevalcev vseh vrst, tistih, ki kupujejo gradbena dovoljenja, izpise iz matičnih knjig, državljanstva, diplome in molitvene zajtrke.

To ni več država, v kateri sem odraščal, temveč poljana, kjer prevaranti, tatovi in nastopači razveseljujejo bedake. Vem, tudi drugje ni bolje. Takšen čas sem dobil. Pridejo stoletja, ko zavladajo Vandali, Huni, Vizigoti, ko se tone pod stisnjeno pestjo enoumja. Ko zavlada neumnost, ko prostaki preplavijo svet. Kajti na koncu barbari vedno pridejo.

Nikoli ne bom odnehal.”

V Beograd se je vrnil kot mladenič, tam je doštudiral primerjalno književnost in literarno teorijo. V tistih brezbrižnih letih si je sluh kvaril s hrupnim igranjem v kleteh, v več bendih je igral klaviature in orgle, tri mesece je na turneji po Bosni in Makedoniji spremljal Zdravka Čolića in Kemala Montena, a je vedel, da to ni njegova pot. Svojo prvo kratko zgodbo pa je napisal pri 26 letih - in se po dobrem sprejemu pri kritikih in bralcih odločil za pisateljski poklic.

V letih 1994-1999 je bil še urednik založbe Radia B92 in kolumnist več srbskih časopisov, o aktualnih družbenih in političnih razmerah pa je pisal tudi za avstrijske in nemške medije. Ker med vojno v devetdesetih letih ni soglašal z miselnostjo o “naših” in “vaših” in ker je javno kritiziral Miloševića, hrvaško in srbsko nacionalistično politiko ter vojni močno nasprotoval, so ga ožigosali za narodnega izdajalca.

Kje srečati nagrajenca?

Letošnjemu lavreatu Draganu Velikiću lahko prihodnji teden prisluhnete in čestitate na več krajih. V ponedeljek ob 19. uri se bo v Mali drami z njim pogovarjala Svetlana Slapšak. V torek ob 18. uri bo Vilenica gostovala v Kopru, v atriju Regionalnega RTV centra Koper Capodistria se bo Irena Urbič pogovarjala tako z Velikićem kakor s slovenskim avtorjem v središču Esadom Babačićem. V četrtek ob 19. uri bo nagrajenec sodeloval na literarnem branju pred Švicarijo v Ljubljani, v petek ob 18.30 pa še na branju ob podelitvi nagrade Srednjeevropske pobude v Kosovelovem domu Sežana. Nagrado mu bodo v jami Vilenica izročili na sobotni slovesnosti ob 18.30.

Beograd je zapustil tik pred Natovim bombardiranjem leta 1999, potem pa živel v Budimpešti, Berlinu in na Dunaju, kjer je bil v letih 2005-2009 veleposlanik Republike Srbije.

Veseli se tudi Jergović

Njegovo življenje so zaznamovali potovanja, selitve in seveda vračanja, zlasti v otroštvo, ki ga kot svoje edine domovine pravzaprav nikoli ni zapustil.

“Petnajst let sem preživel v Pulju, za prijatelje pa sem imel ljudi vseh nacionalnosti, kar jih živi v tem čudežnem mestu na dnu istrskega polotoka. Od nekdaj sem bi navdušen nad mešanjem kultur. Nova kakovost nastaja samo iz razkošja mešanja, nikakor pa ne iz sterilne epruvete Enega,” je zapisal v Glasu iz razpoke, leta 1991, ob razpadanju Jugoslavije. Kdo bi rekel, da bo misel tako boleče aktualna še tri desetletja pozneje ...

Piše izjemno premišljeno in počasi, je Dijani Matković pripovedoval v intervjuju, letos objavljenem v reviji Literatura: “Roman je čas, kakor ga vidim jaz. Ne verjamem, da je mogoče roman napisati na dah, vsaj ne romana, kakršne pišem sam. Roman nastaja počasi, kaplja za kapljo, usedlina na usedlino, kakor v jamah nastajajo stalaktiti in stalagmiti.”

V kraški jami bodo naslednjo soboto, 14. septembra, gotovo povedali tudi, da so njegova dela prevedena v 16 evropskih jezikov ter v arabščino in perzijščino. Prejel je več nagrad, za Preiskovalca iz leta 2015 - doslej prodanega v 50.000 izvodih - že svojo drugo NIN-ovo za najboljši roman leta.

Z njim se je Velikić vrnil v Pulj, tudi dobesedno, saj je roman zasnoval med obiskom knjižnega sejma leta 2012 in se nekaj mesecev zatem tja vrnil pisat, lovit spomine na pokojno mater in Pulj svojega otroštva, opazovat današnje mesto in ljudi, raziskovat spreminjanje tako sebe in drugih kakor mesta, Istre, sveta, zdrs iz slabega režima v še veliko slabšega ...

Če bi tam ostal, najbrž res nikoli ne bi pisal knjig o mestu in vseh njegovih izgubah. “Če bi ostal v Pulju, bi bil Velikić indiferenten do tega mesta,” je ob izidu Preiskovalca pribil njegov pisateljski tovariš Miljenko Jergović. Ki se je letos na facebooku zelo razveselil novice o vileniški nagradi. Svojim sledilcem, ki tega morda še ne vedo, je Jergović pojasnil, da je to največja srednjeevropska knjižna nagrada za opus. Poudaril je, da se ne veseli, ker jo bo letos prejel prijatelj, ampak ker bo šla v roke predstavnika žive književnosti, za katero je bistvena komunikacija med pisateljskim in bralskim talentom. “In tako je tokrat vilenico dobil moj pisatelj,” pravi Jergović.

Opozarja še, da je spraševanje, kaj je v Velikićevih romanih vzeto iz resničnega življenja in zgodovine, kaj pa izmišljeno, sila jalovo početje - v spominu in domišljiji je resnično vse in nič.

Velikić je velemojster intimne izpovedi, vpete v zgodovino, nemogoče je ločiti pisatelja, njegovo družino, družbo, mesto, žive in mrtve, individualni in kolektivni spomin, pripoved in refleksijo ... Ključno je tudi ukvarjanje s samim pisateljskim postopkom, tako večkrat beremo zgodbo v zgodbi, vendar cilj nikakor ni samozadostno eksperimentiranje. “Njegova dela z grenkim humorjem reflektirajo krizne trenutke družine, razkrivajo nečloveško obliko enoumja, razgaljajo dejanski svet znotraj individualne življenjske situacije, nakazujejo kolektivnost / individualnost psihološkega doživljanja, diferenciacijo med spoznavajočim subjektom in stvarnostjo zunanjega sveta,” v lavdaciji ugotavlja dr. Jutka Rudaš.

Njegov najbolj prevajan in nagrajevan roman je Rusko okno - njegova estetika “v prefinjeni virtuoznosti in intelektualnem naboju ter s popolno jezikovno izbrušenostjo bralca kar ponese s sabo”, poudarja Jutka Rudaš: “Opirajoč se na estetiko čutnosti govora v besedilnem svetu romana, spoznavamo antinomijo ljubezni in sovraštva, (ne)moč čutnih zaznav, ljubosumja, strah pred zapustitvijo ... Avtor v skladu s pomenskim valovanjem besedila ter valovanjem njegovega čustvenega ozračja dopušča vnos bralčevega intelekta, okusa, preferenc, občutkov, gledišč, torej uvaja interpretatorja v igro organske vitalnosti umetnosti.”

V knjigi O pisateljih in mestih, ki smo jo v prevodu dobili letos, so zbrani eseji, v katerih Velikić piše o kolegih Karlu Mayu, Vladimirju Nabokovu, puljskih poteh Jamesa Joycea, Ivana Cankarja in drugih, o Aleksandru Tišmi, ki ima pomembno vlogo že v Preiskovalcu ... Med mesti, v katera pospremi bralca, pa je tudi Trst, tako včerajšnji kakor današnji. “Štirje soglasniki, ki, strnjeni v kratkem imenu 'Trst', kot da simbolizirajo temnejšo stran mesta v primerjavi s spevnejšim in svetlejšim 'Trieste',” med drugim opaža.

“Srbija je dežela pod anestezijo”

Priložnosti za srečanja z Velikićem bo v prihodnjem tednu več, že v torek pa smo ga po elektronski pošti prosili, naj nam približa svoj najnovejši, letošnji roman Adresa (Naslov), ki ga je kakor druge v minulih letih izdal pri beograjski založbi Laguna.

“Mesto je kot prostor mojih romanov prisotno že od prvenca Via Pula pa vse do Naslova. Poleg Beograda in Pulja sta tu še Dunaj in Budimpešta. V vseh teh mestih sem živel, torej ni nič bolj logično od tega, da se tudi moji junaki gibajo po krajih, ki jih dobro poznam,” ugotavlja. “Roman Naslov je povsem beograjski. Zamislil sem si, da bi ulovil življenje mesta, njegovo bivanje v času, pa tudi življenje nekega običajnega človeka v tem mestu.”

Marsikaj je šlo skozi Beograd, ugotavlja: “Toliko narodov, vojsk, nešteto različnih življenj, vse to je moralo pustiti sledi. Ena linija romana torej spremlja življenje mesta od rimskih časov do danes. Glavni junak je kustos v Poštnem muzeju. Že samo s tem sem določil njegovo vizuro, ki je postala tudi moja, zaradi česar sem se ukvarjal z velikimi sistemi, kakršna sta pošta in železnica. S potekom romana vse pomembnejša postaja linija, ki sledi dogajanjem v Anno Domini 2018. Tu je vsakdanjost Beograda danes, v času vladavine razbojniške tovarišije - strankarskega vrha na oblasti. Ni pretirano reči, da je Beograd pod okupacijo. Tukaj ljudje stradajo, dobesedno se ubijajo, ker ne morejo plačati računa za elektriko. Zato ves ta lunapark, v katerega je spremenjena Srbija. Zato jelke, dedki Mrazi, sanke in jeleni na ulicah in trgih Beograda, zato panoji, novoletni okraski od oktobra do marca, vsa ta lažna pravljičnost - čarovničina hiša za Janka in Metko, zato resničnostni šovi na televizijah z nacionalno frekvenco, da ti bedni in ponižani državljani ne bi videli, v čem živijo. Srbija je dežela pod anestezijo.”

A Velikić v mraku vidi luč: “Poleg vsega tega je Beograd mesto neverjetne energije, in vedno se začuden sprašujem, kje izvirajo ta duh, ta humor, ta ustvarjalnost. V romanu Naslov sem skušal naslikati vseobsegajočo podobo tega mesta.”

Kako mu je uspelo, bomo še preverili. Če ne v izvirniku, pa ob Vilenici prihodnje leto, ko bo Naslov pri Cankarjevi založbi izšel v prevodu Đurđe Strsoglavec.  

---