Je naš ego še avtentičen?

Osrednja tema letošnje Vilenice oziroma naslov prireditve je “Ego in fabula”, torej “Jaz v pripovedi”. Prireditelji tega pomembnega slovenskega literarnega dogodka postavljajo v središče pozornosti avtobiografsko pisanje, lahko pa bi naslov uporabili za sociološke, psihološke, komunikološke in druge simpozije. Nadalje bi spregovorili o digitalni dobi, o vplivih medijev in internetskih omrežjih, o smartphonu in o selfijih. Prireditelji Vilenice so se tega dobro zavedali in opozorili tudi na zunajliterarne razsežnosti naslova.

Nedvomno gre pri razmišljanju, ki mu bo posvečena okrogla miza, za dilemo o literarni vrednosti številnih avtobiografij, ki se pojavljajo na tržišču. Sledi vprašanje, čemu smo prav danes priče izidu tolikih avtobiografskih knjig, ko pa so najobičajnejša komunikacijska sredstva digitalna omrežja, kot so facebook, twitter, instagram ...

Če spregovorimo o književnosti, se bomo srečali z različnimi oblikami pisanja, kot so pripoved v prvi osebi in o lastnem življenju, z dnevniškimi zapisi, z avtobiografskimi vložki in digresijami, skratka, z oblikami, ki so poznane literarnim vedam. Ostaja pa odprto vprašanje, kdaj ima neka avtobiografija umetniško tendenco in kdaj zapade v razvedrilno branje, v trivialnost ali v čisto komercialnost. Pa še tu ni vsega konec.

Okrogla miza Ego in fabula

Okrogla miza Srednjeevropske pobude letos ne bo na Krasu, marveč v Ljubljani. V klubu Cankarjevega doma bo v sredo ob 18.30 na vodilno temo Ego in fabula lahko razpravljalo kar 23 avtorjev iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Estonije, Grčije, Hrvaške, Irske, Islandije, Italije, Kanade, Moldavije, Palestine, Severne Makedonije, Sirije, Slovenije, Srbije in Švice. Na okrogli mizi, ki jo bo vodil prevajalec in kulturni posrednik Andrej Pleterski, avtor letošnjega festivalskega koncepta, bo v ospredju aktualna tematika avtobiografskega pisanja. Odpira več vprašanj: Zakaj je v takem porastu? Gre za željo, notranjo nujo po bolj odkritem pisanju? Večji pristnosti, verodostojnosti? Ali odziv na izzive trga? Se pisatelj prilagodi in piše, kar je všečno? Egoizem? Narcisizem? Na omizju bodo avtorji in avtorice z nami delili osebno izkušnjo, a tudi izkušnjo svojega literarnega prostora, ki se skozi besedo razpre in se svetovi kulture povežejo ter tako kljubujejo globalnim procesom in tržni logiki. Pogovarjali se bodo v angleščini, za prevod bo poskrbela Breda Biščak.

Tehnika je v službi elit

Čemu se, na primer, pomembne osebnosti, politiki, športniki, televizijski in filmski zvezdniki, ki imajo visoko medijsko in spletno razpoznavnost, zatekajo v knjige, med broširane platnice, na patiniran papir? Kaj jih žene v to, da poskrbijo za lastno avtobiografijo v knjižni obliki? Gre tu le za zaslužek, ali pa si oseba zaželi trdnejši spomenik od etra? Zakaj se na nasprotnem bregu pisatelj-umetnik zateka k avtobiografskim zgodbam in zapusti fikcijo fabule? Vezna nit avtobiografske pripovedi je dana, saj jo plete spomin, dramaturgija fikcije je zapletena in zahteva dodatno tehnično spretnost. Pa še: je ego v avtobiografiji iskren, ali pa ga je preoblikovala domišljija in je sam postal fikcija?

Ta in druga vprašanja so aktualna, zanimiva in vredna poglobitve. Pri vsem tem pa se je moja pozornost usmerila bolj na ego kot pa na fabulo. Zaustavil sem se pri dilemi, koliko je ta naš ego v sodobnem tehnokapitalističnem svetu še avtentičen in ali smo sploh sposobni pisati avto-biografsko v smislu samosvojskosti in izvirnosti svojega Jaza. Ni morda ta naš Jaz Platonova voščena tablica ali duša, ki so jo že popisali drugi? Ne moremo mimo dejstva, da svet tehnike, ki se poslužuje tehnologije, silovito posega v naše življenje, v mišljenje, v naša čustvovanja in v samo percepcijo sveta.

Pogojuje nas marsikaj: na delu, doma, med kolegi in med družabniki v gostilni. Udejanja se čas robotov in avtomatov z vsemi problemi, ki jih prinaša. Živo pa je vprašanje: ni morda prav človek idealen robot? Tu vstopam tudi sam kot človek in pisatelj-pesnik v igro, ki jo zame igrajo drugi.

Ace Mermolja

Tehnika ni avtogenerativna, še vedno je v službi elit, ki so ekonomske, politične in ponekod celo verske (denimo uporaba vere v politične namene). Jasno pa je, da tudi ozke elite postajajo del mehanizma, ki so ga same ustvarile. Dovolj je, da poslušamo govorico politike in jo primerjamo s tisto iz prejšnjega stoletja ideologij in idej. Ostaja pa dejstvo, da je nekdo v naše duše vsadil virus, ki se množi ter jemlje avtonomijo mišljenja, čutenja in čustvovanja.

Človek je družbeno bitje, nujno je izpostavljen vplivu okolice, v tem svojem statusu pa lahko zarisuje svoje poti, goji svoj spomin, načrtuje svojo prihodnost, se ubada s faktično sedanjostjo. Tako je vsaj bilo. Je danes to še možno, ali pa smo družba posameznikov obešenih na niti, ki vodijo vsak naš duševni trezljaj, skratka, osebe z iluzornim egom? Eklatanten je primer percepcije migrantov. Ob medijskem vpitju se nam zazdi, da smo obkoljeni s tujimi prišleki, čeprav ne vidimo pred ali za sabo nobene nevarne trume. Podobno je z varnostjo. Zdi se nam, da nas obdajajo roparski pogledi, ko pa statistike pravijo, da v tem letu ni bilo nič več ropov kot pred desetimi leti. In tako naprej.

V pristnejši svet

Pogojuje nas marsikaj: na delu, doma, med kolegi in med družabniki v gostilni. Udejanja se čas robotov in avtomatov z vsemi problemi, ki jih prinaša. Živo pa je vprašanje: ni morda prav človek idealen robot? Tu vstopam tudi sam kot človek in pisatelj-pesnik v igro, ki jo zame igrajo drugi.

Odštejmo trivialno in reklamno pričevanje o sebi ali avtopropagando in poskušajmo odgovoriti, ali sem, ali smo pisci sposobni preskočiti ograje, prebiti obroč danosti in postaviti svojo lastno zgodbo na novo polje, v drugačno stvarnost in v pristnejši svet. Se lahko osvobodimo in pomagamo to narediti drugim? Je umetnost zakleta v tehniko ali pa še zmore neko čisto svojo avtonomijo? Po resnici povedano: berem veliko “umetnin”, ki odgovarjajo vnaprej danim klišejem. Vodi mojo roko, ko piše, nekdo drug?

---