Zakaj se mi ob primorski himni vedno orosijo oči

Samo za eno generacijo pred našo je bilo otroštvo vse prej kot brezskrbno. Živeli so v obupnih časih.

Kot otroci smo na Krasu vsak večer poslušali odrasle, ko so se spominjali preteklih let. Otroci smo sedeli na stopnicah in tiho poslušali o italijanski učiteljici, ki ni znala besede slovensko in ni pustila, da bi otroci v šoli govorili slovensko. Njihova mama jih je iz starih učbenikov skrivaj učila slovenske abecede in pisave. Oče je fašistično uniformo (piccole lupe), ki so jo otroci morali nabaviti v šoli, stlačil v stranišče. Žal je kmalu umrl in zapustil sedem otrok. Moja mama je morala z osmimi leti oditi za deklo in pastirico k starejši osamljeni teti, da je imela vsaj hrano. Njeno otroštvo je bilo eno samo romanje od enega služenja do drugega. Za nameček je prišla še vojna, ki so jo skuhali fašisti.

Težko življenje

Stric je moral v italijansko vojsko že leta 1936. Njegov letnik je bil obsojen na sedem let vojaščine. Ob razpadu Italije leta 1943 se je pozimi vrnil peš iz Rusije. Teden dni je bil doma, nato je odšel v partizane. Cela vas je imela koga pri njih. Oskrbovala jih je s hrano in oblačili, prala perilo, polno uši, in šivala zastave z rdečo zvezdo. Ob razpadu Italije so se vsi veselili konca vojne, a prišli so Nemci - mrki in arogantni.

Ko sem poslušal Pinkote v Stožicah, sem v solzah ugotovil, da se jim moram pridružiti. Tu sem našel sebi podobne!

Ko so partizani v bližini vasi razorožili italijansko enoto, ki so jo Nemci na novo opremili z uniformami, orožjem in kamioni, in so morali Italijani v gatah odromati proti Trstu, so Nemci pridrveli v vas, postavili vse v vrsto, da bi ustrelili vsakega desetega in moške nagnali na kamione za deportacijo. Na srečo jih je župnik prepričal v nasprotno in so jim le strogo zabičali, da ne smejo več pomagati partizanom. Čim so odšli, so dekleta nesla hrano v gozdove. Življenje je bilo res težko!

Še nepolnoletna je mama postala partizanska učiteljica in je skupaj z župnikom učila otroke. Skrivanje v bunkerjih, nemške patrulje, na srečo v vasi ni bilo izdajalcev! Končno: kolone mladih partizanov, ki so skozi vas korakali na Trst. Skupaj z italijanskimi antifašisti jih je na tisoče izgubilo življenje tik pred koncem te morije. A ustvarili so začetek težko pričakovane nove dobe - moja mama kot prava učiteljica!

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Fašizem je bil gorje

Tudi tast mi je rad pripovedoval o tistih časih. V partizanih je bil že od leta 1942, v njihov vod je pripeljal Janka Premrla Vojka. Ta jih je s svojim znanjem organiziral in močno zmanjšal izgube ljudi. Orožje je bilo večinoma odvzeto Italijanom. Tudi eno prase so jim “zaplenili” in z njegovimi okončinami okrasili drevo pred karabinjersko kasarno. Mladina! Ni pa mogel pozabiti, kako je globoko veren Vojko doživel prvo bitko z belo gardo. Viharji so divjali v njem, a potem se je z obrazom, bledim kot zid, odločil in pričel divje streljati nanje. Kakšne grozne odločitve so morali ljudje takrat sprejemati! A morali so se odločiti. Vmesne poti ni bilo! Fašizem ti hitro tako zagreni življenje, da so (smo) se Primorci vseeno veliko laže odločali pri izbiri strani. Vojko ni dočakal konca vojne, tast jo je kot Vosovec v Trstu, ujet tik pred koncem, a ga Gestapo ni prepoznal.

Kras in Trst

Ko sem se vračal s Krasa v Koper, me je vedno navdušil poseben pogled iz avtobusa. Na vrhu Črnega Kala pogled na morje in torej na drugi del mene, ki je z očetom moral po vojni iz Trsta v najbližje slovensko mesto. Seveda so se selili ob morje. To morje, brez katerega ne znamo živeti!

A njegovi bratje in sestra se nikoli niso spominjali preteklosti, čeprav so redno skupaj igrali kanasto in smo jih mulci opazovali in se učili igre. Šele knjiga spominov strica Draga mi je odgrnila zaveso z njihove zgodovine.

Moj nono, najden pod drevesom v Borštu, je zaplodil deset otrok, a le štirje so preživeli obupne razmere v kuhinji in eni sobi v Sv. Ivanu v Trstu. Preživel je veliko morijo svetovne vojne, a umrl kmalu po njej za pljučnico. Kot zagrizeni Slovenci so težko sprejeli prihod Italije. Posebej prepoved delovanja vseh slovenskih društev in šol. Tako je stric s prijatelji leta 1927 ustanovil tajno organizacijo Borba. Hitro se je razširila na Kras in v slovensko ter hrvaško Istro. Rušili so italijanske ustanove, osveščali sonarodnjake, širili slovensko literaturo in pesmi. V Istri je Vladimir Gortan izpeljal drzno akcijo, ko so ustrelili fašista. Takrat se je začela hajka na njih. Vladimir je prvi padel. Stric je bil njegova zveza s štabom in naročili so mu, da naj se cela družina umakne v Jugoslavijo. Že naslednje leto so z obširno akcijo zajeli vse člane Borbe, ki so znani kot Bazoviški junaki in jih po procesu usmrtili ali obsodili na dolge zaporne kazni. Bili so prve žrtve antifašizma v Evropi! Stric jim je v Kranju postavil prvi spomenik in ob koncu vojne kot partizanski oficir našel, kje so jih fašisti skrivaj pokopali v Trstu. Moj oče mu je kot mulc seveda pomagal, postal pa je tudi dober telovadec in kot tak v partizanih spretno plezal na sovražne bunkerje in metal bombe - bombaš!

Kaj bi pa midva storila v tistih težkih časih? Ko govorijo o bazoviških junakih ter drugih herojih, se ti zdi, kot da govorijo o grških junakih pred Trojo. A pozabi! To so moji in tvoji očetje, matere, none, nonoti, tete, strici, znanci(ke), prijatelji(ce)! To sva jaz in ti, ki stojiva pred odločitvami, ki lahko prinesejo ječo, izgnanstvo, ustrelitve! Globoko spoštujem vse, ki so zmogli pogum, da so se uprli! Kaj bi storila midva? Upam, da bi zmogla vsaj košček tega, kar so oni.

Kras (mama) in Trst (oče) sta se srečala na pripravah za telovadni nastop v Pragi. In pozabljena so bila težka leta, čim sva na svet privekala midva z bratom. Na naju in na učence sta prenašala svojo delavnost in poštenost ter vero v enakost in za vse ljudi dostojno življenje.

Lepo je imeti v sebi prešernost svetovljanskega mesta in trdno uporno dušo kamnite zemlje. In našel sem kraj, kjer se vonj po senu in cvetlicah Krasa združi s slanim vetrom morja: v čudoviti skupini mojega zbora. Ko sem poslušal Pinkote (Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, op. ur.) v Stožicah, sem v solzah ugotovil, da se jim moram pridružiti. Tu sem našel sebi podobne! Med temi iskrenimi obrazi Slovencev in Italijanov sem našel cel kup svojih korenin.

In zdaj veva, zakaj me (naju) Vstala Primorska tako gane. Ko Tjaša, Tatjana ali Olga zakričijo: “Mi smo tu! Mi smo tu!”, ko Marino in Maks ponosno dvigneta zastavi, ko se Pia obrne k vsem, ki se sijočih lic stoje priključijo zboru, takrat se vseh mojih dragih bitke, ponižanja, zmage in trpljenja s ponosnim obrazom in dvignjeno glavo tiho z mojimi solzami zlijejo na moja lica. In skupaj glasno sporočamo: “Mi smo tu!”


Najbolj brano