Vsi srečni, vsi zadovoljni

Tradicionalno dobro obiskano finalno srečanje edinega slovenskega turnirja za poklicne igralce je prineslo zadovoljstvo vsem vpletenim. Vodilna slovenska loparja optimistično vstopata v zaključek sezone, nad izidom kariere pa je bil navdušen tudi finalni poraženec Viktor Durasovic.

PORTOROŽ > “Norvežan” Viktor Durasovic na tako visoki ravni pa še nikoli ni prilezel do zaključnega dvoboja. Zato nad porazom s 5:7 in 3:6 ni bil pretirano razočaran, čeprav bi morda lahko izvlekel kaj več, kar je nazadnje priznal tudi Aljaž Bedene: “Jasno mi je bilo, da neposredno po dopustu ne bom v vrhunski formi, zato sem si želel odigrati kar največ tekem. To sem izpolnil ter iz dneva v dan odpravljal napake, ki bi me na močnejšem tekmovanju zagotovo stale izpada. Tudi v finalu je Durasovic dokazal, da je boljši od trenutnega položaja na ATP lestvici (na začetku Portoroža ga ni bilo niti med najboljših 400, od včeraj pa je 317. igralec sveta, op.a.) in gotovo bomo zanj še slišali. Sam lahko odigram tudi bolje, kar bom skušal dokazati v naslednjih tednih.”

Viking srbskih korenin je v uvodnem nizu podpisal predajo šele ob koncu, drugega pa pričel s furioznih 3:0, vendar mu je nato zmanjkalo idej ter natančnosti, medtem ko so udarci angleškega Ljubljančana postajali vse bolj strupeni in v nizu šestih zaporednih dobljenih iger je tekmecu prepustil le še šest točk. Vedno samozavestni Bedene je na seriji Challenger zabeležil že peto zaporedno turnirsko zmago, saj je od leta 2017 dobil prav vsa srečanja na tej ravni, na svetovni lestvici pa je napredoval na 80. mesto. V polfinalu je med ostalim dobil tudi interni slovenski obračun proti Blažu Roli, ki je na ATP razpredelnici ravno tako nekaj pridobil in zdaj zaseda 127. pozicijo. Vseeno bo na US Openu (že danes!) moral v kvalifikacije.

80.

mesto na svetovni lestvici zaseda zmagovalec Portoroža Aljaž Bedene

Bedene je postal tretji Slovenec z zmago v Portorožu, kajti pred tem sta v uvodnih izvedbah slavila Grega Žemlja leta 2013 in Blaž Kavčič leto kasneje, oba pa sta bila tako ali drugače prisotna tudi letos. Žemlja namreč od letošnje sezone svetuje Blažu Roli, Kavčič pa je poskrbel za manjšo afero, ko je namesto Istre, kjer organizatorji niso pristali na njegove zahteve, izbral italijanski Cordenons. Kasneje je pojasnil, da ni šlo za denar, očitno pa je bil malce užaljen, ko ga je direktor TZS Gregor Krušič kljub starim zaslugam bojda odpravil s suhim “ničesar ti ne moremo ponuditi”. Ker organizacija Challengerjev poleg nagradnega sklada zahteva tudi namestitev za vse udeležence, so bili najboljši domači fantje v preteklosti deležni podaljšanega bivanja, večjih apartmajev ter podobnih ugodnosti in očitno je tukaj nastal kratek stik, svoje pa je gotovo odigrala še naša pregovorna nevoščljivost.

V vsakem primeru portoroški Challenger ostaja prijeten turnir v atraktivnem okolju tik ob plaži, seveda pa mu sol in poper dodajo uspehi domačih igralcev. Tu pa je prihodnost dokaj črna, kajti za Bedenetom, Rolo in Kavčičem zija velik prepad. Ravno nasprotno je v ženski konkurenci, zato je vsaj potihem znova slišati pobožne želje, da bi Slovenija gostila WTA turnir, kjer pa minimalni nagradni sklad znaša 250.000 ameriških dolarjev, kar pomeni blizu pol milijona celotnih stroškov.

---