Poln odmerek mehkobe, humorja in “parapapaja”

Kar trikrat je občinstvo festivala Poletje z biseri predsinočnjim na vrtu koprskega muzeja priklicalo nazaj na oder zasedbo Pliš, ki je navdušila ne le z glasbo, pač pa tudi s svojim značilnim humorjem.

Žametni glas Aleksande Ilijevski v objemu zvoka kitare in basa 
Marka Gregoriča, klaviatur Nejca Škofica in beatbox podlage 
Murata Foto: Tomaž Primožič/FPA
Žametni glas Aleksande Ilijevski v objemu zvoka kitare in basa Marka Gregoriča, klaviatur Nejca Škofica in beatbox podlage Murata Foto: Tomaž Primožič/FPA

KOPER > Na povabilo organizatorja “bisernega” festivala Iztoka Novaka Easyja se je zasedba odzvala že drugič. Koprsko občinstvo so pred štirimi leti dvignili na noge v dvorani sv. Frančiška, kjer se jim je pridružil tudi vsestranski Jurij Zrnec. Tokrat ob pevki Aleksandri Ilijevski, kitaristu in basistu Marku Gregoriču ter beatboxerju Muratu ni bilo četrtega člana zasedbe, trobentača Tomaža Gajšta, a je vrzel mojstrsko zapolnil klaviaturist Nejc Škofic.

Da bi občinstvo odšlo zadovoljno domov, bi zadoščala že sama glasba, ki jo zaznamujejo izvirna besedila (večinoma so delo Roka Vilčnika in Gregoriča) ter pevkin kot pliš mehak, žameten vokal. V repertoarju so se avtorske skladbe - vključno s tistimi, v ušesih poslušalstva najbolj usidranimi, kot so Raj, Metulji in Solata, in najnovejšo Jaz bi kužija - družile z zanimivimi priredbami tujih hitov, kot so Bon Jovijeva Bed of Roses, Sadeina Smooth Operator, I Belong to You Lennyja Kravitza, Faith Georgea Michaela ali How Deep is Your Love Bee Geesov, ki v plišastem slovenskem prevodu nosi naslov Do kam bova šla. Med njimi je našla mesto tudi primorska zimzelena Anita.

Marsikdo v občinstvu je poleg očarljivega Aleksandrinega vokala občudoval glasbene dialoge med basom oziroma kitaro Marka Gregoriča in črnobelimi tipkami Nejca Škofica ter se čudil beatboxerskim veščinam Murata, ki mu v dveh urah koncerta nikoli ni zmanjkalo sape.

Ob tem se je Pliš prikupil občinstvu tudi s svojo sproščenostjo ter minimalističnim in zadržanim, a nadvse učinkovitim humorjem. Tako je pevka brez zadržkov nekajkrat prekinila pesem - enkrat zaradi “slinice” v grlu, drugič zaradi prepočasnega tempa. Pri vsaki pesmi, ki je vsebovala napev “parapapa” - in teh ni bilo malo -, je med petjem skomignila z rameni in občinstvu sporočila: “saj sem vas opozorila, da bo tega veliko”. Smeh so izvabile tudi kratke besedne izmenjave med njo in Gregoričem. Ko so se tretjič vrnili na oder, se je obirala: “Joj, pa ne vem, če bi ta komad, tu je tako romantično vzdušje ...” “Pa ga dajmo pokvariti!” je imel pripravljen odgovor Gregorič in zabrenkal v zaključno pesem - plišasto priredbo disko hita s konca 80. let, Pump Up The Jam.


Najbolj brano