Nemške vrline in slovenski značaj

V petek se začenja bundesliga, ki slovi po polnih stadionih, pri slovenskih nogometnih privržencih pa sproža mešane občutke. Tudi zavoljo nogometašev, ki so jih v Nemčiji navijači in stroka bolj cenili kot na sončni strani Alp.

BERLIN > Red, delo in disciplina so stereotipne predstave nemške družbe, ki naj bi veljale tudi za tamkajšnje nogometaše in so oddaljene od pregovornih španske igrivosti, italijanske pretkanosti in angleške konzervativnosti. Nemški sistem, ki zna prepoznati ustrezne posamične vrednosti in profile tako po poklicni kot osebnostni plati, naj bi bil pisan na kožo tudi slovenskemu značaju. Zdomske zgodbe temu pritrjujejo. Večina jih je v Nemčiji ostala daljše obdobje. Brane Oblak (Schalke, Bayern) in Danilo Popivoda (Eintracht Braunschweig) sta se v bundesligi zadržala v drugi polovici sedemdesetih in na začetku osemdesetih let ter pustila močan pečat.

Meje in zidovi

Izjema, ki vendarle potrjuje pravilo, je bil Srečko Katanec. Nekdanji slovenski selektor je v dresu Stuttgarta resda prebil le eno, in sicer svojo prvo sezono (1988-89) v tujini, ki pa ni ostala neopažena. Morda je še največji vtis pustil finalni obračun tedanjega pokala Uefa, v katerem je nemški predstavnik moral priznati premoč Napoliju z Diegom Maradono. Najbrž ni naključje, da sta se po koncu sezone udarni napadalec Jürgen Klinsmann (Inter) in Katanec (Sampdoria) preselila v Italijo, ki je takrat veljala za obljubljeno nogometno deželo. Seveda so bili časi neprimerljivi, (nogometne) meje so se le počasi rahljale. Še vedno je obstajala ločnica med zahodom in vzhodom, je pa padec berlinskega zidu pred tremi desetletji ob nemški združitvi na simbolični ravni napovedal tudi evropsko povezovanje.

7

zaporednih naslovov nemškega prvaka je osvojil Bayern

Spremenil se je tudi nogometni svet, ki je z multikulturnostjo postal svojevrstni talilni lonec. Delitev na naše in vaše oziroma domače in tuje nogometaše je sčasoma postala vse bolj zabrisana, številčne omejitve pa ob (zlo)rabi dvojnih državljanstev praktično brezpredmetne. Z dodatno nogometno razsežnostjo se je soočila združena Nemčija. Bundesliga je imela ob denarni nogometno moč, črpala pa jo je tudi iz igralcev, ki so se neposredno po padcu zidu podali v zahodnonemške klube.

Naposled je pod svoje okrilje v prvi združeni in razširjeni prvenstveni sezoni 1991-92, ko je edinkrat štela 20 klubov, bundesliga sprejela dve vzhodnonemški moštvi. Toliko jih bo med 18 ekipami igralo tudi v novem prvenstvu. Red Bull Leipzig in Union Berlin bosta v nedeljo tudi sklenila uvodni krog, pri čemer ne gre za kluba, ki sta pisala nogometno zgodovino nekdanje Nemške demokratične republike. RB Leipzig lahko prištevamo med svojevrstne novince na nogometnem zemljevidu. S kapitalom Dietra Mateschitza je v komaj desetletju od ustanovitve prehodil pot iz pete lige do lige prvakov.

Izobčenci in odpadniki

Eden od najbolj prepoznavnih nogometašev Leipziga je Kevin Kampl, ki pri slovenskih navijačih po neprepričljivih reprezentančnih odpovedih in kratkem sporočilu, da ne bo več igral za Slovenijo, ni najbolje zapisan. Govorice, da bi lahko v kratkem prevzel nemško državljanstvo, so slovensko nogometno javnost nemara še bolj utrdile v prepričanju, da gre za odpadnika. Treba pa je povedati, da gre za posameznika, ki se je rodil in živel v nemški nogometni stvarnosti. Tudi, ko je med letoma 2012 in 2015 branil barve Salzburga v avstrijski bundesligi.

Kamplu, ki bo, kot kaže, edini slovenski predstavnik v novi sezoni bundeslige, velja priznati, da si je pomagal sam, podobno kot še en sloviti izobčenec, v katerem slovenska stroka sprva ni prepoznala nogometne vrednosti. Zgodba Milivoja Novakovića, ki je največje nogometno priznanje prejel v Nemčiji, je sicer drugačna, a prav tako pomenljiva. Skoraj desetletje je bil z Mišom Brečkom eden od simbolov Kölna. Kozlički so se spomladi vrnili v elitni razred, kjer pa letos ni nekaterih tradicionalnih klubov, ki so pisali zgodovino nemške bundeslige.

Navijači bodo, denimo, pogrešali evropskega prvaka iz leta 1983, hamburški HSV, Kaiserslautern, kjer je na začetku tisočletja igral kasneje ponikli Aleksander Knavs, ali že omenjeni Stuttgart. Slednji je v pretekli sezoni izpadel, potem ko ga je v dodatnih kvalifikacijah izločil Union Berlin. Klub je v času NDR v prestolnici živel v globoki nogometni senci berlinskega Dynama, ki je imel ob podpori vseprisotne službe za državno varnost, zloglasnega Stasija, pooblaščen status. Union je bil ob nemški združitvi uvrščen v tretjo nemško ligo, v pretekli sezoni pa mu je uspel preboj v bundesligo.

Zahod in vzhod

Sicer pa so nekdanji vzhodnonemški klubi predstavljali pomembna oporišča na nogometni poti slovenskih zdomcev. V prvi vrsti velja omeniti Energie Cottbus, Za klub, ki ga je do obstanka v bundesligi popeljal Bojan Prašnikar, stiska pesti Angela Merkel. Nemška kanclerka je tudi častna članica kluba, ki zdaj igra v četrti nemški ligi. Nekoliko bolje gre v evropskih okvirih najbolj prepoznavnemu in uspešnemu klubu iz nekdanje NDR, Dynamu iz Dresdna, ki je združitveno sezono odigral v prvi ligi s Hanso iz Rostocka, postopoma pa je izgubljal položaje.

Klub, kjer je svojo zdomsko nogometno zgodbo začel Miran Pavlin, slovi po navijaški privrženosti, a tudi skrajnosti. O tem bi lahko kaj več povedal Koprčan Zlatko Dedić, ki je branil tudi barve Dynama iz Dresdna, svojo nemško zgodbo pa je sklenil pri Paderbornu, ki je bil v sezoni 2016/17 praktično že obsojen na izpad v četrto ligo, potem pa mu je uspela hitropotezna vrnitev v elitni nemški razred. Barve novinca v bundesligi bo v letošnji sezoni branil nekdanji nogometaš Gorice Rifet Kapić, sicer pa se slovensko zastopstvo v Nemčiji vztrajno krči. Več je slovenskih najstnikov, ki preizkušajo srečo bundeslige v mlajših selekcijah. Mednje sodi tudi Izolan Martin Pečar, ki je član Eintrachta iz Frankfurta.

Najbolj znan je bil seveda primer Boruta Semlerja, ki se je prebijal skozi mlajše selekcije Bayerna. Serijskemu nemškemu prvaku iz Münchna pa kot slehernemu evropskemu velikanu v članskem nogometu ni treba ustvarjati, pač pa kupuje in spotoma še oslabi domačo konkurenco. Vsaj takšna je bila praksa v preteklih sezonah. Zdi se, da je v letošnji napočil čas za osvežitev. Že spomladi so z nakupom francoskega dvojca Lucas Hernandez-Benjamin Pavard pomladili obrambno vrsto, sledi še delna preobrazba v ofenzivnem delu.

Po zaključku sezone sta se poslovila dolgoletna klubska simbola Franck Ribery in Arjen Robben, v Münchnu ne bo več niti Jamesa Rodrigueza, ki dlje časa ni bil na isti valovni dolžini s trenerjem Nikom Kovačem. Zdelo se je, da bodo ustrezen profil hitrega in prodornega igralca našli v Leroyu Saneju, ki pa se je poškodoval, zato naj bi Kovač stavil na rojaka Ivana Perišića. Morda pa bo v senci Roberta Lewandowskega svoje napadalne veščine izbrusil najstnik Jann Fiete Arp. Najbolj vznemirljivega nogometaša bundeslige pa ima vsekakor prvi Bayernov izzivalec, Borussia Dortmund. Pooseblja ga Anglež, 19-letni Arpov vrstnik, Jadon Sancho.

---