Tradicija, minimalizem in osebni stik zmagajo

Kot “mlada” turistična destinacija se v Posočju turističnega posla hitro učijo. So na prelomnici, kako naj uravnavajo množični poletni obisk, kako naj podaljšujejo sezono in urejajo turistično infrastrukturo, ki zaostaja. Pot naprej bo nakazala turistična strategija, ki izpostavlja visoko kakovostni turizem, ki sledi konceptu Kekčeve domačije in Nebes.

Da je v občutljivem okolju v dolini Soče visoko kakovostni turizem na principu petzvezdičnosti edina prava izbira, so že pred dvema desetletjema zaznali pronicljivi ponudniki, med katerimi izstopata Kekčeva domačija in turistične hišice Nebesa Chalets.

V Posočju so ponosni na preboj med vodilne turistične destinacije v Sloveniji. “Zadnja štiri leta se je obisk povečeval za 25 odstotkov, kar pa ne more trajati v nedogled,” opozarja direktor turističnega zavoda Dolina Soče Janko Humar. Ker gre za izrazito outdoor destinacijo in ker približno 40 odstotkov nočitev prispevajo kampi, je dolina Soče odvisna od vremena. “Zato so napovedi nehvaležne. Ker so tržne razmere še vedno ugodne, do konca leta pričakujemo približno 800.000 nočitev oziroma 100.000 več kot lani. Naša težava je v pomanjkanju hotelov in zaostajanju turistične infrastrukture,” ocenjuje.

“Spominjam se kanadskega para, ki je pred leti pomagal grabiti in smo nato imeli z domačini skupni piknik pod brezami. Na jok jima je šlo, ko sta se poslavljala.”

Maja RošNebesa nad Livkom

Kljub nekaterim zrelim produktom je po Humarjevi oceni Posočje šele na začetku turističnega življenjskega cikla: “V dveh desetletjih je turizem postala resna gospodarska dejavnost, vključuje množico prebivalcev, zato terja odgovorne premisleke.” Strategija nadaljnjega razvoja, ki jo bodo proti koncu leta sprejemale vse tri posoške občine, skuša razumeti nove izzive. Med drugim izpostavlja usmeritev v butično, visoko kakovostno, petzvezdično doživetje oziroma kategorizacijo. Jeseni bodo uvedli sistem certificiranja, ki bo osnova za izpostavljanje ponudnikov, pri čemer bodo vrhunski doživljajski elementi ključni.

Pavarottijeva arija v Trenti in “lebdenje” v Nebesih

“Pri petzvezdični kategorizaciji naša dolina ni konkurenčna, ker takih objektov še nimamo, pri doživetjih pa bi ob upoštevanju izjemnega naravnega okolja, lokalnega izročila, edinstvene kulturne in zgodovinske dediščine morala biti v samem vrhu. Bistvo tega koncepta niso tehnični standardi, ampak ideje in prijaznost gostiteljev, predvsem pa njihova zavestna in dosledna odločitev, da svojim gostom ponudijo nekaj več,” razmišlja Humar. Pri tem ima v mislih zelo majhna, a dragocena doživetja, ki so vezana na lokalno okolje in ki obiskovalcem zagotavljajo prijazno in individualno, torej butično obravnavo. “V naši dolini imamo že vrsto odličnih ponudnikov, ki temu konceptu sledijo in vsi skupaj se moramo potruditi, da bo na dolgi rok prevladal.”

“Pri doživetjih bi ob upoštevanju izjemnega naravnega okolja, lokalnega izročila, edinstvene kulturne in zgodovinske dediščine Posočje moralo biti v samem vrhu petzvezdičnosti.”

Janko Humardirektor zavoda Dolina Soče

Kekčeva domačija, ki jo vodita Mitja Lo Duca in Joži Kuclar, ter turistične hišice Nebesa Chalets, kjer s ponudbo, ki sta jo zasnovala Katja in Bojan Roš nadaljujeta hčerka Maja Roš Kanellopuloss s soprogom Samom, razmišljajo petzvezdično.

Ko je na travniku pri Kekčevi domačiji iz zvočnikov zadonela Pavarottijeva arija, je bilo to desetzvezdično doživetje, prav tako v Nebesih, ko je pogled skozi steklene stene vzbujal občutek lebdenja v zraku med dolino Soče in gorami s pogledom na Krn.

“Posočje počasi dojema, kaj je trend za visoki turizem. To je odklop v naravi, pristnost, tradicija, minimalizem in sveža kulinarika.”

Mitja Lo DucaKekčeva domačija v Trenti

Na pogled sta si Kekčeva domačija in Nebesa povsem različna. Toda obe ponudbi izhajata iz tradicije. Kekčeva domačija je obnovljena stara domačija, Nebesa so sodoben, vizionarski arhitekturni dosežek, ki posnema arhetip visokopašnih planin. Sta oddaljeni od glavnih cest. “Oddaljenost je prednost, razdrapane ceste pa ne,“ ugotavljajo v obeh primerih. Pristnost, poštenost, nenarejenost, empatija, minimalizem in predvsem karizmatičnost so skupni obema. V obeh primerih gre za ponudnike, ki so samozavestni ljudje z energijo, znanjem in izkušnjami, kar očara. So prijazni, vendar se ne prilizujejo. Kljub izjemnim dosežkom niso vzvišeni. “Pri nas so gostje enakovredni, pa če je predsednik, igralec ali kakšen drug zvezdnik, predvsem pa Nebesa niso kraj za tiste, ki se radi pohvalijo s prestižnim avtomobilom, lepimi oblekami in nakitom, saj jih tu nihče ne bo občudoval. In takšni gostje pogosto pogrešajo animacijo, dekoracijo, strežbo, razvajanje. Toda mi gostov ne razvajamo, jim pa ponudimo vse, da se lahko razvajajo sami. Takšnih, ki bi zgrešili poanto Nebes, je na srečo res malo,” pravita Maja in Samo. Podobno razmišlja Mitja in Joži na Kekčevi domačiji.

“Naš luksuz je mir in odklop”

Nekdanji vrhunski alpinist Mitja Lo Duca, ki je odrasel v Tolminu, se spominja, da je bilo najtežje na začetku v borbi z birokratskimi ovirami za zagotovitev osnovnega za obnovo domačije, kjer so leta 1963 snemali film Kekec. “Da sem napeljal elektriko, sem moral pridobiti 176 soglasij, da ne govorim o vodi. Vsi so menili, da grem z glavo skozi zid. Brez alpinistične vztrajnosti in trdoživosti ne bi zmogel. Kar začnem, naredim v nulo. Kolebanja v poslu ne sme biti. Ponosen sem na vsakega gosta, predvsem pa na to, da lahko kogarkoli pogledam v oči in da imam še vedno isto številko telefona, ker sem vedno delal pošteno.” Knjiga gostov je težka dvanajst kilogramov, v njej so same pohvale. Kekčeva domačija je dobila že vrsto priznanj, med drugim spada med 25 najlepših v Evropi.

“Pri nas je vsa hrana lokalna in sveža,” pravi Joži. Da je res tako, smo zaznali na obisku, po naključju dan prej, ko naj bi organizirali poroko. Na vprašanje, ali še ne kuhajo, je Joži odgovorila, da bodo začeli šele zjutraj oziroma tik pred zdajci, ker hrana ne sme čakati v hladilnikih.

“Naš luksuz je mir. Zato gostom tudi ne omogočimo priklopa na wifi, zaradi česar sta nas dva pred dnevi prav jezna zapustila.” Spominja se milijonarja s Kitajske, s katerim sta uživala ob peki rib nad ognjem na dvorišču, z visokim predstavnikom EU Josepom Borellom je v bazenčku nazdravil s kozarcem vina. Pri njem se je Janez Janša poročil z Urško. Mnogi so ga takrat politično umeščali. “Tega ne dovolim. Za mene so vsi zgolj gostje,” poudarja Mitja.

Vedno na rezilu britve

“Gostje cenijo pristen kontakt, da jih vključimo, da skupaj pripravimo večerjo in ob tem debatiramo. Se jim je treba posvetiti tudi ves dan.” Večina jih prihaja iz tujine. Kot pojasni, načrtuje posodobitev domačije. “Rad bi dodal nekaj sodobnejšega v prepletu s tradicionalnim.” Zaznal je kritike, češ da preprečujejo dostop do domačije. “Obiskovalci Trente zmotno menijo, da ponujamo program za otroke in da smo kot nekakšen muzej. Pred leti je na našem travniku gnezdilo tudi po sto ljudi. Je bilo treba narediti red. Gostom moramo zagotoviti mir.”

Kot je šel z glavo skozi zid pri Kekčevi domačiji, toda zelo premišljeno, se je podal v neznane vinarske izzive na drugem koncu Slovenije v Svečini pri avstrijski meji. “Po nekaj letih smo z našimi vini poželi prestižna priznanja. Naša klet velja za eno najlepših v objemu amfiteatra trt. Posestvo vodi sin Tim. Da gre en Kekec, kot sem jaz, v London po nagrado za vino, ki ga prideluje zgolj nekaj let, je pa skoraj znanstvena fantastika. Tudi pri vinogradništvu grem po rezilu britve. Grozdje trgamo pozno, s tem se izpostavljamo vremenskemu riziku.” Pri Kekčevi domačiji bi rad uredil savno na drevesu, ki bi bila kot Brencljeva kletka. “Vloga se že sedem let valja po uradniških predalih. O hiškah na drevesih, ki so v tujini trend, pri nas nihče nič ne ve.”

Prvi glamping v Sloveniji

“Ko sem grabila na travniku nad našimi štirimi turističnimi hišicami, so ravno prišli gostje. Vsa prepotena sem pritekla z grabljami na rami, oni pa so se zasmejali, da takšne recepcije pa še ne! Spominjam se kanadskega para, ki je pred leti pomagal grabiti in smo nato imeli z domačini skupni piknik pod brezami . Na jok jima je šlo, ko sta se poslavljala. Prepotovala sta ves svet, a da tako lepo jima ni bilo še nikjer, sta rekla. Najbrž je to nekaj takega, kot petzvezdično doživetje,” razmišlja Maja Roš, do nedavnega novinarka na Pop TV, s soprogom Samom, ki je marketinški svet zamenjal za Nebesa. “Preskok iz Ljubljane v Nebesa ni bil preprost. Govorim v prvi osebi, kajti mož je bil nad idejo takoj in dokončno navdušen. Zame pa se je začel izjemno naporen miselni proces, preračunavanja, tuhtanja, planiranja, tudi tesnoba me je dajala. Strahopetka? Hja, že tako težko sprejemam odločitve, a ta je bila življenjska. Smo se prav odločili? Seveda smo se!” je prepričana. Sinova Jan in Gal sta se prilagodila življenju na podeželju.

Nebesa sta ustvarila Majina starša: mama, novinarka Katja Roš, in oče, zdravnik Bojan Roš. Zdaj sta kot upokojenca v veliko oporo. Bojan zmajuje z glavo, ko ugotavlja, da mora kot prokurist Nebes zapisati vse, kar dela v pomoč hčerki, če se za nekaj dni z družino odpravi na oddih. “Štiri hišice, ki sprejmejo osem ljudi, so v glavnem od vsega začetka zapolnjene, smo posoški rekorderji s 70-odstotno zasedenostjo. Na začetku smo z arhitektom Rokom Klanjškom navdušili z arhitekturnim konceptom prvega glampinga v Sloveniji. Hiške so zasnovane tako, da so gostje hkrati pod varno streho in sredi narave. Reklama je z nagradami, ki smo jih prejeli, šla od ust do ust,” pravi Katja.

Ko prihrumijo neurja ali pa snežni meteži, predstava narave zasenči najboljši film. “Najlepše je v nevihti. Zaradi vetra nimamo okrask0v, še stoli morajo biti težki, da jih ne odnese. Med štrkanjem dežja po bakrenih strehah se najlepše spi. Sem žalostna, ko gostje pridejo v Nebesih v oblačnem vremenu. Kar pomeni, da se ne vidi nič. Ena sama mlečna belina. Moj mož takoj obrne na pozitivno stran, ko gostom reče, da v oblaku pa tudi pogosto ne jedo ali popijejo kozarca dobrega vina.” Na vprašanje, ali nameravata s soprogom nadaljevati enak koncept, Maja odgovarja: “Nebes ne spreminjamo, ker je koncept predober. Zgodba, ki sta jo zgradila starša, je izjemna. Pravzaprav vizionarska. Prehitela sta Slovenijo, ki v zadnji strategiji turizem izpostavlja kot zeleni in butični za zahtevnega obiskovalca, ki išče notranji mir”.

Prav to so Nebesa že 15 let. Gostijo predvsem pare, ki otroke pustijo doma v varnem zavetju. “Pri nas se sprostijo na raznih obletnicah, tudi na medenih tednih. Organiziramo veliko porok. Poudarek je na mirnem preživetju z odklopom v naravi.”

Kot pravi Samo, so izvrtali evropski denar za energetsko prenovo hišic. Zgradili so biološko čistilno napravo, imajo dve polnilni postaji za električne avtomobile, enega izposojajo, prav tako električna kolesa, ki v strminah še kako prav pridejo. Ne kuhajo, ponujajo pa možnost samopostrežbe s posoškimi dobrotami, kot so tolminski sir, domače salame, jogurti s kmetije, mleko iz Planike. Ne obremenjujejo se z raznimi certifikati. V navezi s svetovno uveljavljeno hčerko in sestro Ano Roš polnijo postelje, prevladujejo Američani.

Kot opozarja Maja, ki je tudi članica sveta zavoda za turizem doline Soče, je največji izziv podaljšanje sezone. “Več kot tri četrtine nočitev nastane v pičlih štirih mesecih. Zato nujno potrebujemo produkte, ki bi privabili izven poletne sezone. Na Kanin se Kobarid ne more zanašati, saj danes gost želi prenočevati dobesedno na smučišču. In čeprav imamo v Nebesih zasedene tudi zimske vikende, predvsem po zaslugi bonov za obletnice in poroke, razmišljamo o produktih za celoletni turizem. Kolesarjenje prek italijanske meje je ena izmed možnosti.”

S Samom sta vpeta v snovanje turistične strategije, Katja kot predsednica krajevne skupnosti skrbi za dogajanje na lokalnem nivoju. “Infrastruktura na livškem pa je katastrofalna,” opozarja Katja.

Mitja Lo Duca zaključuje optimistično: “Posočje počasi dojema, kaj je trend za visoki turizem. To je odklop v naravi, pristnost, tradicija, minimalizem in sveža kulinarika.”


Najbolj brano