Večerna zabava v Bošadragi

Noč ima svojo moč. Pa še res je! Nočne igre nas, mestnih otrok, so bile precej drugačne od tistih podnevi. Nekaj privlačno skrivnostnega je bilo v njih, v medli svetlobi uličnih svetilk in pod temnim nočnim nebom. Recimo skrivanje.

Saj je šlo tudi pri sončni svetlobi, a v mraku in temi je to nekaj povsem drugega. Zbrali smo se na koncu ulice in izbrali tistega, ki bo mižal. Štel je do sto (petdeset, trideset) in zrecitiral: “Za mano, pred mano (ljubo dete naslonjen si na zid hiše!?), levo, desno pet (deset) korakov ne velja. Grem!” In je začel iskati vse, ki smo se poskrili v okolici. Tiho ždiš v kakšni prijetni družbi, občasno pokukaš, da vidiš, kje išče in stečeš kot zmešan, da se potolčeš. Na mestu, kjer je mižal, rečeš: “Ena, dva, tri zame.” Če te je mižeči prehitel in te je on potolkel, si bil prvi na spisku za mižanje. Zadnji ulovljeni je bil naslednji mižeči. Za skrivanje smo našli vse mogoče luknje. Predvsem kleti in veže so bile primerne. Res so smrdele po golazni, a so bile polne skritih kotičkov in prehodov.

Tatovi in policaji

Pod brlečo ulično svetilko se je začela tudi igra “tatovi in policaji”. Ne miličniki, kar je nakazovalo, da smo igro podedovali od pretežno italijanskih staroselcev. Tudi izbira vlog je dišala po starejših obdobjih. Obrnjenega proti zidu je drugi tolkel po hrbtu in spraševal: “Kavalino, kavalino ki že questo?” Pri tem je kazal na enega v skupini. Če je rekel “ladro”, si šel med tatove, “policjoto” med policaje (ali čutiš multikulturnost igre - govorili smo slovensko z italijanskim pridihom).

Kanalizacija je bila speljana v kanal na sredini ulice, pokrit le s kamnitimi škrlami. Našle so se tudi šjore, ki so zjutraj s čebri na glavah odnesle nočne iztrebke v morje. Vse se je stekalo v morje. Greznice so prestregle, kar so zmogle, ostalo je odjadralo.

Tako razdeljeni na bežeče tatove in njih iščoče policaje smo se razbežali po mestu. Pri lovljenju po mestu smo odkrili cel kup le malo znanih prehodov. Poznali smo vse hiše in dvorišča, kjer si vstopil na enem koncu in zbežal skozi drug izhod. Tu ni bilo omejitev, le ujeti te niso smeli. Izjemna igra za življenje v kapitalizmu, a tudi otroci socializma smo spoznali, da je bolje, če te kot tatu ne ujamejo. Ure in ure smo se lovili. Na koncu so bili vsi tatovi polovljeni. Ni slab napotek za življenje!

Čudno je bilo le, da so lovili neki policaji, saj smo se mi bali milčnikov. In to predvsem njihove legende Mokoleta. Sam je skrbel za skoraj celotno mesto. V bistvu nas je vzgajal s svojo narejeno strogostjo. Nič divjanja in tuljenja, nič vožnje s kolesi po Čevljarski ali Kidričevi ulici. Še sedaj se zgrozim ob skrunjenju Kaligarije, ko se po njej prepotentno vozarijo s skuterji ali kolesi. Pogrešam miličnike/policaje, ki so živeli z nami, poznali vsakega in vse, nas usmerjali skozi labirinte mladosti in nam dajali občutek, da obstajajo red in avtoritete.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Privlačna podstrešja

Tako smo poznali vsak kotiček vsake stavbe. Posebej smo bili doma v kleteh in na podstrešjih. Pritličja stavb so bila rezervirana za veže in kleti, v nadstropjih (piano nobile) se je živelo, pod streho pa spravljalo šaro na podstrešje. Posebej zanimive za nas so bile večje stavbe, kjer je bilo teh dodatnih prostorov veliko in so bili lahko dostopni. Na našem koncu, v Bošadragi, jih je bilo bolj malo, saj je bil ta predel mesta rezerviran za rajo: kmete in ribiče. Kdor je imel denar, je zidal palače na nasprotnem koncu mesta. Tam je poleti prijetno pihal maestral, v Bošadragi je bilo soparno in zatohlo. Pozimi pa ravno obratno. Strupena burja zleze skozi slabo grajene zidove in okna, tam kjer so palače, pa vlada zavetrje, saj je vmes vzpetina nekdanjega otoka.

V naši ulici sta v štalah prebivala tudi dva osla. Naučila sta me rigati in občasno sem se jima oglasil. Takoj sta se odzvala: ia-ia-ia ... je donelo po ulici. Vse težave smo si zaupali. Pa pravijo, da so osli neumni! Soseda je v pritličju redila prašiče. Higiena na višku! Podgane so kraljevale temu ozemlju. Ponoči si slišal bitke med njimi in mačkami. Zjutraj si lahko videl, kdo je zmagal. Kanalizacija je bila speljana v kanal na sredini ulice, pokrit le s kamnitimi škrlami. Našle so se tudi šjore, ki so zjutraj s čebri na glavah odnesle nočne iztrebke v morje. Vse se je stekalo v morje. Greznice so prestregle, kar so zmogle, ostalo je odjadralo. Pri hotelu Triglav je bil glavni izpust kanalizacije. Gostje so dihali značilen “morski” zrak. Na koncu Cankarjeve ulice je bilo tudi še morje. In klavnica! Raj za ribe.

Drugačni standardi

Aktualne težave s fekalijami med kopalci so res kaplja v morje v primerjavi z našimi kopanji. Okoli tebe je plavalo marsikaj veliko večjega kot bakterije, pa se nismo dosti razburjali. Razmere so se od takrat do danes tako zelo spremenile, da mi samo gledamo in se čudimo, kako lepo morje imamo!

Podstrešja pa so bila polna zanimivosti. Odsluženi ali pozabljeni koščki preteklosti so postali super igrače. Stari časopisi, giornalini, slike, spominki ..., vse je imelo pridih drugačnosti in skrivnostnosti.

Nekoč smo našli kup porcelanastih jedilnih kompletov (krožniki, sklede, solnice ...). Najprej smo se z njimi igrali kuhanje, potem smo vse razbili. Kmečke korenine v nas so naredile svoje! In ti nam neznani časi so kukali skozi pozabljene predmete na podstrešjih. V bližini je bilo opuščeno gledališče Aurora. Tam je bilo šele zabavno. Plezanje skozi zaodrje ter pod njim je bilo, kot da smo v Amazoniji. In s podstrešij si prišel na strehe. S strehe na streho po celi ulici. Ko nas je neka starejša gospa zagledala, kako se plazimo pod električnimi žicami, je samo zavpila in zbežala. Če pomislim, kaj smo počeli!

Nam je sicer mesto nudilo polno zabave s svojimi podrtimi stavbami, a je bilo v bistvu v res slabem stanju. Ko smo se preselili iz sončnega Markovca v Bošadrago, je mama teden dni samo jokala. Kuhinja je bila čisto črna od saj iz štedilnika na drva in brez oken. Brez kopalnice smo se kopali v škafu. Polno miši je bilo. Počasi smo spremenili razmere, podrli sosednjo podrtijo in naredili vrt, prebili steno v kuhinji in prišli do svetlobe, sezidali kopalnico ...

Tak je bil Koper. Otroci smo v njem uživali, a prejšnji upravljalci mesta so ga stoletja zanemarjali. Predali so nam ga v obupnem stanju. Trmasti Primorci, oplojeni s krvjo iz cele Slovenije in ostale Juge smo ga predelali v to, kar je danes: čisto, urejeno in propulzivno mesto! Ravno gledam veliko potniško križarko, ki počasi drsi v Luko. Še nekaj tisoč ljudi iz celega sveta bo lahko doma pripovedovalo o majhnem ličnem mestu, kjer je živeti užitek. Ponosen sem na svoje mesto!


Najbolj brano