“Želim si, da bi vsak Slovenec vedel, kako dobra je kuhana 'pituralka'”

Z Gregorjem Božičem smo se pogovarjali tik pred izidom njegovega celovečernega igranega prvenca. Na filmska platna prihaja septembra. In čeprav je naslov filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov, je beseda bolj tekla o drugih drevesih: hruškah, marelicah, češnjah, ki jih Božič ob izdatni pomoči svoje družine goji v vzorčnem sadovnjaku v Kojskem. Raziskovalec starih sadnih sort je prepričan, da naša tradicija ni le eden od razvojnih adutov, temveč da je kmetijska dediščina pravzaprav kulturna dediščina, ljudska preteklost, ki si zasluži, da jo obvarujemo.

Zveni precej nenavadno, da ste po poklicu filmski režiser, v prostem času pa raziskovalec starih sadnih sort. Kje je presek med tema dejavnostma? V zgodbah morda? Vas zgodbe pritegnejo in ali je bilo od nekdaj tako?

“Ko poskušaš raziskati neko temo, je povsem običajno, da pot do spoznanj vodi preko zgodb, saj se z njimi ljudje običajno najlažje izražamo. Ne bi pa rekel, da je pri filmu ravno zgodba tista, ki me fascinira. Veliko bolj, morda celo bolj kot režiserje v povprečju, me zanimajo podoba, ritem, glasba. Seveda je tudi scenarij pomemben, ampak zame ni glavni ustvarjalni impulz, zato v zadnjem času delam tudi kot direktor fotografije. Pa tudi: filmsko ustvarjalnost in zanimanje za sadje v sebi nekako ločujem, čeprav se seveda ti dve dejavnosti do določene mere napajata druga iz druge.”

Vprašala sem predvsem zato, ker ste se v dosedanji filmografiji vedno obračali v svoje okolje, v tradicijo.

“Študiral sem v Ljubljani, kasneje nekaj časa gostoval v Rimu in nato osem let živel in študiral v Berlinu, trenutno razmišljam o doktoratu v Franciji. Nisem torej fizično vezan na svoje domače okolje, ampak zelo težko si predstavljam, da bi, recimo, v Berlinu karkoli posnel.”

Vedno na poti, a vedno tu

Gregor Božič je Novogoričan. Rojen je leta 1984 in že zelo zgodaj se je začel ukvarjati s fotografijo. Kot gimnazijec je že dobival prve mednarodne nagrade. Od leta 2002 je študiral filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani, kjer je posnel kratka filma Avgust Šek (2004) in Moji materi (2005). Leta 2014 je podpisal še kratkometražni igrani film Šuolni iz Trsta, ki mu je na Festivalu slovenskega filma prinesel vesno za najboljši študijski film. Dela tudi kot direktor fotografije, nazadnje pri celovečercu Matjaža Ivanišina Orsolan, ki je uvrščen v tekmovalni program uglednega filmskega festivala v Locharnu v Švici. Več let je živel in študiral v Berlinu. Že med študijem se je začel intenzivno zanimati za stare sadne sorte. Raziskovanje, ki je zraslo iz zgodb, s katerimi se je srečeval pri svojih pogovorih z domačini po vsem Goriškem, je preraslo v evropski projekt Zgodba sadeža. V njegovem okviri so med drugim izdali knjigo o starih sortah na celotnem Goriškem, Sadje sonca, ki jo Božič podpisuje kot avtor besedila. V Kojskem pa so posadili in za javnost odprli sadovnjak avtohtonih starih sadnih sort, v katerem danes raste približno 230 dreves. Pri obdelovanju sadovnjaka Gregorju Božiču pomagajo njegovi starši, saj ga študij in umetniška kariera pogosto peljeta daleč od doma: “Sem pa vedno tu, ko sadimo drevesa in ko jih obrezujemo.” V septembru na velika platna prihaja njegov prvi igrani celovečerni film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, pod katerega se podpisuje kot režiser in soscenarist. Po mnenju poznavalcev ima film veliki potencial, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v fazi produkcije film dobil podporo mehanizma Ustvarjalna Evropa. O filmu je ustvarjalec še skop z besedami in skoraj vedno odgovori: “Najprej ga je treba videti.”

Zakaj?

“Če bi snemal komercialne filme, bi morda še šlo. Ampak ko moramo ljudje operirati z nečim, kar je podzavestno, kar je v območju iracionalnega, kar torej ni pragmatično, moramo črpati iz tistega, kar je v nas. Kraji, kjer živiš večino svojega življenja, kjer preživiš otroštvo, te zaznamujejo. Neizogibno se navežeš na neko kulturo, tradicijo, znotraj katere se zlahka giblješ. Predstavljam si, da lahko zunaj tega okvirja posnameš dokumentarec, a ko snemaš igrani film, veliko lažje prideš do iskrenosti, resnice, če govoriš o nečem, kar poznaš in čutiš.”

Naj kmet nikoli ne izve ...

Do zgodb o sadju ste prišli skozi pogovor. Če nadaljujeva kar pri besedi “čutiš” - pri svojih sogovornikih, sploh starejših, ste začutili intenzivni emocionalni odziv, ko je beseda nanesla na sadje. Kaj menite, zakaj?

“V nekem trenutku mi je postalo jasno, da smo bili, in pravzaprav smo še vedno, kmečka regija. Pravega meščanstva nimamo, po drugi svetovni vojni se je pozornost preusmerila na razvijajoči se proletariat, ampak zgodovinsko je bil tu glavni kmet. Goriška je bila dunajska tržnica, dunajski sadovnjak, tu so pridelovali najboljše sorte. In še posebej tu je bila kmečka kultura, v dobrem smislu, osrednji del naše identitete. Ni čudno, da je čustven odnos do sadja tako močan, ker je to vedno več kot le sadje, je simbol priboljška, presežka. Vedno me zanimajo stvari, ki so specifične in hkrati kompleksne. O sadju ni mogoče govoriti posplošujoče, kot se to počne zdaj: to so hruške, stanejo dva evra na kilogram. Samo v Goriških Brdih sem našel 40 različnih sort hrušk, ki so se ohranile, kar pomeni, da jih je nekdo vzdrževal zaradi svojega osebnega, čustvenega odnosa do teh sadežev.”

Kako so vas sogovorniki sprejeli?

“Zelo lepo, ker so imeli veliko povedati. Predvsem se jim je zdela tema zelo pomembna. Kar, zanimivo, ne velja za njihove sinove, ki so pogosto imeli celo odpor do starih sort in so razmišljali predvsem v kontekstu tega, da se te sorte ne splačajo. In res se niso. Sploh doslej.”

Torej, če hruška ni le hruška: koliko hrušk raste v vašem sadovnjaku?

“Hruške so mi zelo všeč, imam jih raje kot jabolka. Goriška je malo pretopla za najboljše sorte jabolk, je pa idealna za češnje, nekateri predeli za marelice, za breskve in hruške. Pa grozdje seveda. Hruške so pri nas trenutno zelo zapostavljen sadež, so bile pa včasih zelo cenjene. Sploh zimske hruške so na mestnih tržnicah vedno imele visoko ceno. Vedno mi je dal misliti italijanski pregovor 'Al contadino non far sapere, quanto e buono il formaggio con le pere', torej 'Naj kmet nikoli ne izve, kako dober je sir s hruškami.' Sogovornik v Benečiji, starejši gospod, mi je, denimo, kazal sorto hrušk in povedal, da so jim pravili 'pera patata', torej 'hruška krompir' ali 'krompirjeva hruška', in so jih Italijani radi kupovali, ker so baje dobre s sirom. Celo življenje je torej vzgajal hruško, ampak nikoli ni pomislil, da bi jo poskusil s sirom. Janez Vajkard Valvazor, denimo, piše o tako imenovanih 'funtarcah'. Tako so jim rekli, ker je sadež velik, težak, torej, en funt. Pred kratkim je moj oče odkril, da jih v resnici že imam v sadovnjaku, le da so jih tu imenovali drugače. Še sam nisem vedel, kaj bi s temi veliki sadeži počel: ko zagrizeš v hruško, je trpka, če jo pustiš, da povsem dozori, pa potemni. No, v resnici so jih v preteklosti, še preden so povsem dozorele, vkuhavali v kompote. Na Dunaju so zato 'funtarce' stale več kot hruške, ki so okusne sveže.”

Smo kot regija na dobri poti, da ponovno odkrijemo in nadgradimo izgubljeno vedenje? Da torej ugotovimo, kako dobre so hruške s sirom?

“Zmanjkuje nam energije za naslednji korak: da bi te zgodbe, ki jih odkrivamo, dejansko uporabili v tržnem kontekstu. Predvsem v kontekstu turizma vsi govorijo o 'zgodbah', ampak ne razumejo, kaj natanko to pomeni. 'Imeti zgodbo' ne pomeni prinašati ljudi okrog z izmišljotinami. Zgodba deluje zgolj in samo, če ima trdne temelje. Pri nas je bilo obdobje, ko se je tradicija iz političnih vzgibov nekoliko zatirala po načelu, da to, kar ni napredno, ni dobro. Po tranziciji smo se sicer začeli vračati k tako imenovani tradiciji, ampak včasih se zdi, da na površen način. Tako kot prebivalci drugih majhnih regij po svetu tudi mi po eni strani občudujemo tuje, po drugi pa ne znamo videti tistega, kar je pri nas res dobro in vredno. Pomislimo samo, kako je bilo še v devetdesetih letih podcenjeno naše vino. In poglejmo, kje je zdaj. Enako je s sadjem. Potrebujemo bolj usmerjeno in pozorno sadjarsko politiko. Ne govorim o mojih starih sortah, ker je ta pridelava nišna in specifična. Ampak naša lokacija je res lepa in treba bi jo bilo tržiti na tak način. Ne moremo tekmovati s trgovskimi verigami ali z velikimi pridelovalci iz Španije. Francozi in Italijani so to že zdavnaj razumeli, zaradi česar povezujejo pridelavo hrane z vrhunsko kulinariko ter tudi ščitijo in promovirajo svoje sorte. Nekatere so dobre, ampak med njimi so tudi take, ki so veliko slabše od tistih v mojem sadovnjaku.”

Kakšen okus ima marelica?

Je torej bistvo dobrega sadja prava zgodba?

“Ne. Bistvo sadja je vedno okus. S starimi sadnimi sortami sem se začel ukvarjati, ko sem se vrnil iz Berlina, kjer sem za povprečno sadje moral plačati tako rekoč v zlatu. Tu je pa odlično sadje padalo na tla in so ga jedle ose, ker ga nihče ni pobral. Poglejmo, denimo, marelico sorte 'flokar'. To je neverjetno dober sadež: ne raste povsod in mora biti pobran v pravem trenutku, ampak okus je neverjeten. Marelice sem peljal v Berlin svojim prijateljem in niso mogli verjeti, da so to marelice.”

So torej sploh odkrili, kakšen okus ima marelica?

“Dejansko. Vprašali so me, kaj sploh to je. Ni bilo podobno tistemu, kar so oni poznali kot marelico, torej rahlo kisli oranžni kroglici z okusom po stiroporu.”

Se vam zdi, da imajo že besede okus? Zbrali ste ogromno starih imen za hruške, marelice, češnje, na desetine besed, ki so bile nekoč pomembne, a smo jih pozabili?

“Strinjam se, že same besede so navdušujoče. Zanimivo je, da obstajajo tudi različna imena za isto sorto. Pri tem se pozna, da je bilo sadjarstvo v habsburški monarhiji res zelo skrbno načrtovano. Imeli so sadni izbor za vsako regijo posebej. Goriška je, denimo, imela povsem druge sorte kot Štajerska. Že takrat so nekatere sorte, ki niso bile od tod, propagirali kot potencialno primerne za pokrajino in tržno zanimive. Hruško 'pasterjevko', denimo, ki močno rodi, so sadili načrtno. To ni najboljša hruška, ampak je zimska hruška in zelo trpežna, kar pomeni, da je v kleti dolgo obstala, zaradi česar je bila zelo priljubljena. Poleg tega, da so jo lahko ljudje jedli svežo tja do božiča in novega leta, je odlična tudi pečena. To hruško v Brdih kličejo 'zimka', v Benečiji 'ronka', na Kolovratu 'rončarca', pa še kar nekaj imen ima. Izvori imen so različni.”

Najbrž imena povedo nekaj o sadežu in nekaj o ljudeh, ki so ga pridelovali?

“Pred stotimi leti so v Brdih pridelali dvestokrat več češenj več kot zdaj. Številke so bile res neverjetne, nepredstavljive. Vinograde so sicer že imeli, ampak češnje so bile tiste, ki so prinašale denar. Prve češnje so bile na Dunaju dražje od tobaka in ruma. Še danes mi pridelovalci, ki vozijo češnje v Avstrijo, pravijo, da so tam kupci pripravljeni odšteti petnajst evrov za kilogram najzgodnejših češenj. Nekatere češnje so dobile ime po času obiranja. Imamo 'prvoberenco', 'drugoberenco', 'petrovko', ker se je brala ob svetem Petru. Druge po načinu vzgoje, denimo 'divjaka' ali 'cepika'. 'Tercinki' se tako reče, ker je sorta prišla iz Tarcenta, 'karnijevki', ker je iz Karnije. 'Čufarca' je verjetno dobila ime po svojih čopkih, od kod ime 'mižulka', pa ostaja skrivnost. Pri nekaterih imenih je v ljudskem spominu ostalo več pojasnil izvora: hruška fermentinka, denimo, je morda ime dobila po plemiški družini Formentini, morda izvira iz besede 'frumento', ker se bere v istem obdobju kot žito, morda so jo imenovali tako, ker ima ima rahel okus po fermentiranju, vretju. Kdo ve.”

Sodobni človek zase misli, da ve veliko več kot ljudje pred stotimi leti, ker poznamo mango in avokado. Ampak, ali smo na račun širine izgubili občutek za odtenke?

“Samo pomislimo na neverjetne stvari, ki jih je zbral Pavel Medvešček. Tudi sam mi je povedal, da so imeli ljudje, ki jih je srečeval v petdesetih letih, celo vrsto besed, ki smo jih pozabili, izgubili. V času, ko so zelo intenzivno sobivali s kmetijstvom, so bili ljudje veliko bolj natančni v podrobnostih, povezanih s pridelavo sadja. Vsak je bil malo svoj mojster in marsikdo je ugotovitve o postopkih skrivnostno držal zase. V tem je bilo nekaj šamanskega. Ni bilo slepe vere v vedo, agronomijo. Ljudje so se morali znajti sami, izročilo, ki je živelo znotraj neke skupnosti in prehajalo iz roda v rod, je bilo veliko pomembnejše, saj je bilo dolgo edino, ki je pomagalo preživeti.”

Drevo potrebuje čas

Je bilo torej več izkustvenega vedenja? O mikroklimi na posameznih lokacijah, o značilnosti tal?

“Vsekakor. Ko sem hodil, na primer, po dolini Idrije, Kolovratu, Benečiji, me je šokiralo, v kako težkih klimatskih in geografskih razmerah so bili ljudje pripravljeni delati. Če pogledamo stare fotografije, vidimo, da je bil tam en sam sadovnjak, zdaj pa je gozd. Ljudje so bili včasih prisiljeni delati v razmerah, ki so bile nemogoče, in jih danes nihče več ne bi trpel. Zato so tam ustvarili zelo lepo pokrajino in ko so mukoma delali terase, so seveda spoznali vsak košček zemlje. Danes veliko razmišljamo o tem, kako bi stvari olajšali in pospešili. Pri nekaterih dejavnostih je to mogoče, pri drugih pa spet ne. Tipična napaka, ki jo delajo po mestih, je, da sadijo odrasla drevesa. To ne gre. Tako kot ni mogoče pričakovati, da bo češnja na pritlikavi podlagi zrasla enako kot na divjem sejancu. Divja češnja zrase v zahtevnih pogojih in če jo presadiš v boljšo zemljo, bo seveda naredila lepo drevo z veliko krošnjo. Če pa kupiš sejanec, ki je v drevesnici zrasel v pesku, v najboljših možnih pogojih, in je poln umetnih gnojil, v običajni težki zemlji nima nobenih možnosti.”

Bo obupal?

“Ker je razvajen. Moji spomini na otroštvo v Novi Gorici so tesno povezani s topoli. To so lepa drevesa in spomladi je veter nosil njihove cvetove, kar je mestu dajalo vzdušje, dušo. Potem pa je nekdo posekal topole pri občinski stavbi samo zato, ker so cvetovi mašili klimatske naprave. To je tipičen primer tega, kako se človek postavi nad naravo zaradi kratkoročnih in banalnih razlogov. Če nameravaš požagati drevo, bi moral posaditi vsaj dve novi. To je koncept, ki je bil pred stoletji v kmetijstvu jasen. Kasneje pa smo na drevo začeli gledati kot na pragmatično sredstvo.”

Je ta nestrpni način razmišljanja tudi pokazatelj tega, kako dojemamo sebe in svoje mesto v svetu? Ko so pred stoletji ljudje sadili drevesa niso prvenstveno razmišljali o sebi, ampak o prihodnjih generacijah …

“Včasih je veljalo, da sadiš trte za sinove in oljke za vnuke. Problem nastane, ko ljudje drevo začnejo dojemati kot stroj. Kot na neavtonomen objekt, ki služi zgolj namenom človeka. Da bo lepo, da bo dalo sadež ali izboljšalo zrak, traja veliko časa. Zato vedno govorim, da bi morali v mestu trikrat premisliti, preden odstranijo eno drevo. V Berlinu dejansko je tako. Vsako drevo je oštevilčeno in kazni za kršitve so zelo visoke. Tu v Novi Gorici pa smo imeli primer, ko se je zasebnik požvižgal na mnenje hortikulturne komisije in požagal cedre samo zato, ker se mu je zdelo, da bo tako lepši pogled na pročelje. Kdo je še videl kaj takšnega? 50-letne cedre ob glavni ulici, kazen pa je približno tisoč evrov. Kar se tiče zelene zavesti, smo še zelo v zaostanku in smo bili pred stotimi leti najbrž na višji ravni.”

Tudi zato, ker je bila takrat obdelovalna zemlja zelo dragocena?

“In na nek način zemlja zopet postaja dragocena. Če si doma iz regije, kakršna je Goriška, je njena najbolj očitna prednost klima. In noben razmislek o prihodnosti pokrajine se ne more izogniti kmetijstvu. Ne smemo pozabiti, da je kmetijstvo v bistvu naša kulturna dediščina. Moja nona ni brala knjig. Na polici je imela morda dve, in še tisti so ji vsilili potujoči prodajalci. To pa ne pomeni, da ni bila razgledana, da ni vedela ogromno stvari.”

Najbrž je ta obsedenost z obnavljanjem, odstranjevanjem, nadomeščanjem zajela tudi podeželje? Kje so se ohranile stare sadne sorte? Kje ste jih našli?

“Geografsko gledano v zelo različnih delih Goriških Brd, Soške doline, Vipavske doline, Benečije. Ključni za ohranitev so lastniki. V skoraj vsakem kraju sem našel človeka, ki je imel do te tradicije odnos. Nekateri so žal že pokojni. Nikoli ne bom pozabil Bruna Podveršiča, bil je res neverjeten človek. Tako rekoč sam je vrnil oljke v Brda. Povedal mi je, kako je v sedemdesetih letih razlagal agronomom v Ljubljani, da so oljke v Brdih vedno rasle. Kar je vedel, ker je kot otrok še živel to obdobje. Odvrnili so mu, da je polje rasti oljke v Sloveniji zgolj in samo Istra. In pika. Bruno je potem 'švercal' sadike oljk iz Italije, ustanovil oljkarsko društvo. In glej, danes so oljke v Brdih prava stvar. Takih ljudi, kot je bil Bruno, je še nekaj. Rad se vračam k njim, ker so, poleg tega, da veliko vedo, večinoma zelo ljubeznivi in prijetni ljudje.”

Koliko ste se ukvarjali s podlagami?

“Veliko sem raziskoval in ugotovil, da je podlaga enako pomembna kot sorta, ker ne vpliva le na rast, ampak celo na okus. Če želiš ekološko pridelavo, moraš tako ali tako saditi sejance.”

Ali v vašem sadovnjaku uporabljate škropiva?

“Čim manj škropimo in če že moramo, uporabljamo ekološke preparate. Imamo tudi ekološki certifikat. Od klasičnih škropiv uporabljamo samo baker in žveplo, ampak zgolj pozimi in pri drevesih, ki to res potrebujejo. Seveda: kdor prodaja sadje za trg in potrebuje velike količine, se mora drugače odločati. Ne more si privoščiti, da mu, denimo, suzuki mušica poje vse češnje. To, kar mi delamo, je še vedno ljubiteljska dejavnost. Ne živim od tega in težko solim pamet nekomu, ki se s sadjarstvom ukvarja profesionalno in mora delati po pravilih trga.”

Zavedate se, da stare sadne sorte ne morejo biti primerna izbira za intenzivno pridelavo …

“Večina prav gotovo ne.”

Ampak če se vrneva k prej omenjenemu “naslednjemu koraku”: ali vidite njihovo komercialno uporabo? Kakšno? So lahko izbira za ljubiteljske sadjarje? Ali lahko iz njih nastanejo nišni gurmanski izdelki?

“Oboje. Smo država, ki se usmerja v gurmanstvo, v butično ponudbo, kot se reče danes. Ljudje me velikokrat sprašujejo, kako zavarovati goriško sadje, kako konkurirati sadju, ki prihaja iz Italije in drugod. Najlažje tako, da ponujamo sorte, ki jih drugi nimajo. Do naše družine so v Brdih že prišli ljudje, ki bi radi poskušali izdelovati marmelade in druge izdelke iz starih sort. To je prava smer. Ne bi smeli prodajati le marmelade iz briških češenj, ampak marmelado iz 'karnijevk', marmelado iz 'čempevk', iz 'tercink'.”

Specifične sorte imajo seveda specifično uporabo oziroma vrednost?

“Seveda. Imamo, denimo, hruško 'pituralko'. Restavracija Pikol je začela po dolgem času streči to hruško kot specialiteto, ampak vsi stari Brici vedo zanjo. Nekateri pravijo, da jih je po briškem podeželju razdelila Marija Terezija, zato da bi vsaka družina imela vsaj nekaj sadja za zimo. Ta hruška namreč zraste v res veliko drevo in obilno rodi. Pituralka je trda kot kamen. Ko jo skuhaš, še posebej če v vinu, pa dobi poseben, meden okus. Prodajali so jih na Andrejevem sejmu kot posladek. Rekli naj bi jim 'pettorali' tudi zato, ker so prodajalci nosili posode s hruškami na prsih. V Gorici stari meščani tudi še poznajo te hruške in jih kupujejo v trgovinah in na tržnici, kamor pa prihajajo iz slovenske strani Brd.”

Najprej naj cenijo domačini

Bi torej morali svoje tradicionalne sorte promovirati prek umetniških projektov, visoke kulinarike?

“Že od začetka, zdaj pa vedno bolj, se mi zdi bistveno narediti konkretne izdelke, ki bodo potem te sorte dejansko oživeli, tudi v komercialnem smislu. Največji dosežek bi bila točka, kjer bi Novogoričan in Goričan lahko kupila sadne sorte, kar bi pripeljalo do tega, da bi to sadje najprej sami začeli ponovno ceniti. Seveda dobra pot vodi prek vrhunske kulinarike. Ampak dati, denimo, Ani Roš specifično hruško, da iz nje naredi vrhunsko sladico, je relativno lahko. Težje je med lokalnim prebivalstvom prebuditi zavedanje o tem, da je ta del naše tradicije treba zaščititi. Treba bi bilo razmisliti o projektu, katerega rezultat bi bil izdelek, ki lahko dejansko obstane, ki ni nek utopičen, abstrakten koncept. Letos sem peljal hruške, 'fermentinke', pred tremi leti pa marelice, 'flokarce', v Bassano del Grappa k vrhunskemu proizvajalcu žganja. Pristal je na to, da skuha žganje samo iz teh dveh sort. Marelično žganje je vrhunski izdelek. Takšen, ki v Sloveniji ne obstaja. Ko sem po pol leta prišel prvič poskušat žganje, so me delavci hodili spraševat, če jim lahko prinesem cepiče, ker takih marelic ne morejo več najti nikjer. Kupiti okusno sadje je postala zelo težka naloga. Dobro bi bilo, da bi znotraj umetniških projektov identiteto teh sadežev vzpostavili na nek nov, sodoben način. Ni potrebno graditi iz ničle, treba je le začeti pri vedenju, ki smo ga že imeli. Cilj je, da bi dovolj velik krog ljudi vedel, da so, denimo, hruške 'perifigi', po katerih so pred stotimi leti spraševali na tržnici v Ljubljani, res boljše. In zato ti ljudje ne bodo šli v diskont kupit kilograma trdih zelenih viljamovk iz Argentine samo zato, ker so poceni, ampak bodo raje počakali na domače hruške.”

Ali ni hecno, da, denimo, v Brdih prodajajo na desetine vrst vina in … češnje?

“Vino je zelo dober primer. Spomnim se, da so še dvajset let nazaj vsi govorili, da se je treba znebiti rebule, ker je neperspektivna sorta, in posaditi, ne vem, chardonnay. Poglejte zdaj, kam je rebula prišla s pomočjo tistih vinarjev, ki znajo iz nje narediti posebno vino. Joško Gravner, ki je bil trikrat izbran za najboljšega vinarja v Italiji, dela predvsem z rebulo in buteljka maceriranega vina dosega izredno visoke cene. Tudi pri sadju bi morali iskati znotraj specifičnih sort, ki so aromatične in imajo posebne lastnosti. V to smer delamo. Z drevesnico Bilje smo se dogovorili, da bi vsaj nekaj sort skušali uvrstiti v slovenski sadni register. V resnici je ohranitev teh sort delo za kakšno ustanovo in kompleksen podvig. Sodelovali smo tudi z Biotehnično fakulteto in drugimi, marsikaj se je premaknilo, a država temu področju preprosto namenja premalo denarja. Pri zelenjavi se stvari morda premikajo nekoliko hitreje. Semenarna Ljubljana, denimo, ponuja slovenske sorte. Na koncu je to najpomembnejše: pobude, kot je naša, so v redu, ampak bistveno je, da se na nacionalni ravni vzpostavijo razmere, ko si vsak lahko kupi staro sorto. Želim si, da bi vsak Slovenec vedel, kako dobra je kuhana 'pituralka'.”

Izdali ste monografijo Sadje sonca, zelo skrbno oblikovano knjigo, v kateri opisujete stare sadne sorte. Drži, da je knjiga pošla?

“Res je. To je bil zaključek evropskega projekta in naša zamisel je bila, da briški kmetovalci knjigo dobijo brezplačno. Tiskali smo tisoč izvodov in res so kmalu pošli. Ponatisa ne načrtujemo, je pa publikacija na voljo v knjižnicah.”

Če nekdo pride k vam po cepič, mu ga daste?

“Boljše je sicer, če prej pokliče po telefonu in predvsem v sadovnjak ne hodi sam (smeh) ampak načeloma da, seveda. Naša želja je da se cepiči širijo.”

Prihaja vaš celovečerni igrani prvenec z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Torej: spet drevo.

“Film je posnet v Benečiji in del navdiha zanj so vsekakor zgodbe, ki so mi jih ljudje povedali, ko sem raziskoval stare sadne sorte. Film ni neposredno povezan s sadjem, je pa moja raziskava sort vplivala na to, da je film posnet ravno tam in ravno na tak način. Skušal sem ustvariti specifičen pogled na naravo. Gotovo je v filmu prostor enako pomemben kot ljudje.”

Pravite, da v sebi filme in sadje ločujete na dve dejavnosti, ampak ko govorite o sadju, privre na dan kar nekaj miselnih konceptov, kot so potrpežljivost, pozornost do podrobnosti, organsko ujemanje človeka in okolja. Je vse to tudi del vaše filmske ustvarjalnosti?

“Upam. To bodo ljudje presodili, ko bodo videli film. Film je kompleksen medij, izdelek, ki gre preko veliko rok in postopkov in se zato v končnem izdelku misli morda težje izrazijo kot v literaturi ali fotografiji. Vsekakor mi ločevanje človeka in narave, povzpetništvo, elitizem niso blizu. Kot misleca, še bolj kot režiserja, cenim Pier Paola Pasolinija. Na začetku knjige Sadje sonca sem uporabil njegov citat iz dokumentarnega filma, v katerem sicer govori o arhitekturi in napoveduje, kaj se bo zgodilo z vse večjo komercializacijo družbe. Pasolini pravi: kogar koli boš vprašal, kaj je treba ohraniti, bo odgovoril, da tisto, kar je spomeniško zaščiteno ali kar je delo znanega avtorja. V resnici pa bi bilo treba varovati ljudsko preteklost, ker je ta del naše dediščine popolnoma nezaščiten, krhek.”


Najbolj brano