Upornica je tudi druge ženske spodbujala k emancipaciji

Aktivistka in feministka Fanica Obid (1903-1940) z Bukovega je bila izjemno razgledana in uporniška, kar razkriva tudi njeno dopisovanje s Srečkom Kosovelom. Spomin nanjo so obujali na Lukatelcah, kjer je Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka in senatorka v Rimu, predstavila tudi svoj roman Hči, ki sem si jo želela. In pojasnila, zakaj ga je napisala v italijanščini.

Tatjana Rojc in Žarko Rovšček sta se poglobila v življenje    Fanice Obid in usodo Primorcev. Foto: Neva Blazetič
Tatjana Rojc in Žarko Rovšček sta se poglobila v življenje Fanice Obid in usodo Primorcev. Foto: Neva Blazetič

VOLČE >Fanica Obid se je od srednješolskih let in vse do njegove prezgodnje smrti dopisovala in se srečevala s Srečkom Kosovelom. Ima posebno mesto v knjigi dolgo neobjavljenih pisem Dragi Srečko ..., ki jo je uredila Tatjana Rojc, vztrajna borka za pravice Slovencev v Italiji in poznavalka literature in zgodovine Primorcev.

Intelektualna in romantična vez

“Fanica je že v času, ko je obiskovala tolminsko učiteljišče, stkala globoko intelektualno vez s Kosovelom. Iz njunega dopisovanja bi lahko sklepali, da mu je bila romantično naklonjena, kar se pa nikoli ni konkretiziralo. Bila je zadnja, ki je s pesnikom govorila pred njegovo prezgodnjo smrtjo,” je na Lukatelcah v polni dvorani nekdanje volčanske šole v soboto pripovedovala Tatjana Rojc. Z domoznanskim raziskovalcem Žarkom Rovščkom, ki se je Obidovi posvetil v knjigi o njenem možu, tigrovcu Zorku Jelinčiču,naslovljeni Pod rdečim svinčnikom, je odstirala zapletene okoliščine, ki so v trdem kmečkem okolju vzgojeno Fanico izoblikovale v posebno dekle in ženo.

Razočarana nad šolo in učitelji je Fanica Obid tik pred maturo leta 1923 tolminsko učiteljišče zapustila z besedami, ki jih je zabrusila ravnatelju: “Šola, ki ni svetišče, je brlog. Ta šola je stranišče.”

Morda njen odpor do zatiranja izhaja iz mladosti. Kot najbistrejša v družini, drzna in svobodoljubna je že zgodaj prihajala v spore s klerikalnim očetom, ki pa mu za knjige denarja ni bilo žal. S prebiranjem se je izobraževala in izoblikovala neomajna stališča. “Že kot dekle je imela osupljivo napredna stališča o ženski enakopravnosti in svobodi narodov. Bila je, kot Kosovel, proti vsakemu totalitarizmu. Ker se je v tistem času vse obračalo drugače, se je, podobno kot Kosovel, sčasoma distancirala od politike,” zgodbo ženske, ki je premlada umrla na porodu druge hčerke, opisuje Rojčeva.

Kot urednica knjige Dragi Srečko..., v kateri so zbrana dolgo neznana pisma Srečku Kosovelu, je zaznala razmišljanje in čustvovanje nenavadne ženske. Na vprašanje organizatorja Lukatelc Zdravka Duše, kako je do neobjavljenih pisem prišla, je odgovorila: “Pisma, ki so jih Kosovelu pisali starši, sestre, prijatelji, prijateljice in med njimi Fanica Obid, je v rjavi aktovki skrbno hranila pesnikova sestra Tončka. Prehajala je iz enih skrbnih rok v druge, dokler ni prišla do mene. Pregledala sem jih, uredila in povezala v celoto ter jih leta 2007 objavila na pobudo Goriške Mohorjeve družbe.”

Prebegnila je v Jugoslavijo

Fanica Obid je z upornostjo zaznamovala začetke tolminskega učiteljišča, ki je zatiralo slovensko besedo. Bila je izjemna učenka, hkrati je kot vodilna članica komunističnega krožka sošolce nagovarjala proti fašizmu. Pesmi in članke z izzivalnim razmišljanjem, ki jih je Kosovel zaznal in zato prek znancev vzpostavil z avtorico kontakt, je objavljala pod psevdonimom Mirjam. Večkrat bi jo lahko izključili. Zakaj je niso, ostaja odprto vprašanje. Rojčeva in Rovšček menita, da zato, ker je s svojo inteligenco in kot najboljša poznavalka italijanskega jezika in literature očarala vse. Razočarana nad šolo in učitelji je tik pred maturo leta 1923 učiteljišče zapustila z besedami, ki jih je zabrusila ravnatelju: “Šola, ki ni svetišče, je brlog. Ta šola je stranišče.”

S primorskim rodoljubom in tigrovcem Zorkom Jelinčičem se je poročila leta 1929. Oba so nadzirali vohuni. Ko so Jelinčiča na prvem tržaškem procesu obsodili in ga za devet let zaprli, je s hčerko prebegnila v Jugoslavijo, kjer je v Celju živela na robu revščine. Ko so Zorka izpustili iz ječe, se je vrnila k njemu, hčer pa je pustila na varnem na šolanju v Celju. Kljub zdravniškim svarilom se je odločila še za enega otroka in na porodu druge hčerke, leto pred začetkom vojne, umrla.

Nedojemljive psovke

Med razmislekom o težkih časih pod fašizmom je Tatjana Rojc poudarila nekatere vzporednice in tudi dileme današnjega časa. Tako takrat kakor danes po njenem mnenju Slovenija oziroma Ljubljana nimata v podzavesti zgodovinske posebnosti Slovencev v Italiji. Pričakovala bi več podpore matice pri prizadevanjih za zagotovljeno mesto predstavnika slovenske manjšine v italijanskem parlamentu, kot ga ima italijanska v slovenskem.

Ko je izpostavila to zahtevo, so se nanjo vsule prostaške italijanske psovke, med njimi celo nedojemljiva “sciava di merde”, ki se je pritihotapila iz zatohle zgodovine. Na vprašanje, zakaj je predlani izdano knjigo Hči, ki sem si jo želela napisala v italijanščini, ima jasen odgovor: “Le na tak način sem dosegla italijanske državljane s pripovedjo o tragičnih medvojnih časih in zatiranju Slovencev. Veseli me njena branost po vsej Italiji, mnogi me sprašujejo, kako je bila mogoča takšna krivica.”


Najbolj brano