Marjan Tomšič: “Pomembno je le to, kar si poklanjamo iz čistega veselja”

Romani, kratka proza, radijske igre, scenariji za animirane filme, novinarski prispevki, Istra, aleksandrinke, znanstvena fantastika, psihofantastika, Olive in sol, Šavrinke, Kafra, Óštrigéca, Zrno od frmentona, Škatlarji, Grenko morje, Bužec on, bušca jest ... Marjan Tomšič je danes dopolnil 80 let.

GUCI > Marjan Tomšič, rojen v Račah pri Mariboru, že pol stoletja in dlje živi v Istri. Včeraj nas je pričakal pred svojo hišico - kažeto - v zaselku Guci pri Vanganelu, na osem vprašanj ob svojem osemdesetem rojstnem dnevu pa je raje odgovoril pisno - ker je treba premisliti vsako besedo.

Preden prideva do vašega pisanja, se pomudiva pri tistem, kar tudi v življenju nastopi prej: pri branju. Kateri pisatelji so vas ključno sooblikovali?

“Nekaj let sem bil pod izredno močnim vplivom Ivana Cankarja. Posebno v gimnazijskih letih. Naslednji pisatelj, ki je imel enako močan vpliv, je bil Ciril Kosmač. Kosmača še vedno spoštujem, Cankar pa se je umaknil nekam v drugi svet. Oh, pustiva to. Če bi želel, da je moj odgovor popoln, bi samo o tem napisal najmanj tri strani.”

Marjan Tomšič

pisatelj

“Čipi poznajo le DA in NE. Čista matematika, za sanje ne obstaja več noben, niti najmanjši otok. Sanjati je prepovedano. Smo že globoko v svetu, ki je bil napovedan in razkrit v šifri 1984!”

Intervju bo objavljen na vaš jubilej, ki bi ga kot slavljenec najraje preskočili, a mu tečni novinarji, založniki in literarni vedeži tega ne pustimo. Z vprašanji in vabili na literarna srečanja vas najbrž tudi silimo, da napravite inventuro svojega življenja in zlasti bogatega opusa. Kako se vam izide račun?

“Res mi je v breme to nenadno zanimanje zame. Ne vem, zakaj bi naj bilo osemdeset let nekaj tako izjemnega, da se kar naenkrat prižgejo reflektorji in jaz stojim na odru v hudi zadregi. Kot takrat, ko sem bil otrok in bi moral ob rojstnem dnevu Adolfa Hitlerja pred nemškimi oficirji in vojaki in vaščani recitirati pesem, ki je bila posvečena njegovi veličini. Pa sem tam na odru onemel, niti glasu ni bilo iz mene.”

“Nobena moja knjiga ni po krivici prezrta. Nekatere odzvanjajo v času zdaj in tu, druge morda šele bodo, ali pa tudi ne. In vse je tako, kot mora biti.”

Ob vašem jubileju sta izšla dva ponatisa, pri Beletrini roman Šavrinke, pri Mladinski knjigi v zbirki Kondor pa kratki roman Óštrigéca. Obe deli sodita med vaša najbolj znana, nikakor prezrta. Vse knjige pa niso imele take sreče. Katere imate za po krivici prezrte in bi si zaslužile novo priložnost?

“Nobena ni po krivici prezrta. Nekatere odzvanjajo v času zdaj in tu, druge morda šele bodo, ali pa tudi ne. In vse je tako, kot mora biti.”

Učili ste v Marezigah in Gračišču. Česa pa so otroci naučili vas?

“Da je treba biti mlad vse življenje in da je pomembno le to, kar si dajemo, poklanjamo iz čistega veselja. Ne ugled, ne priznanja, ne nagrade, ne blišč reflektorjev ... Le energija, ki je kakor svetloba in se neomejeno pretaka iz človeka v človeka.”

Pred 36 leti ste zapisali: “Z magično močjo sem se zaljubil v Istro. Šel sem za svojim notranjim klicem in v njenih ljudeh odkril brezmejne razsežnosti, v njihovih dušah zaklade. Večkrat sem slišal: Ta uboga Istra, vdova tožna, zaostala Istra … Zdaj vem, da to ni res. Zato pravim: Ta bogata Istra, polna skrivnosti in polna prečudovitih ljudi!” Kaj bi rekli, kako živa je še Istra, kakršno ste slikovito opisali v več knjigah?

“Ah, to je bilo takrat, ko sem še sanjal, sanjaril, ko sem še verjel v pravljično resničnost. Ko sem bil še romantična duša. Moralo je kruto treščiti vame, da sem se prebudil in se soočil, se sprijaznil s tem svetom, kakršen pač je.”

Med vašimi literarnimi liki izstopajo močne, pogumne ženske. So vam zanimivejše od moških?

“Ne bolj zanimive. Sploh ne. Močne ženske in sploh ženske so del mojega planetarija. Čakam pa, da bo neka Istranka, ki enako čuti izjemne moške - Istrane, končno začela pisati o njih, o velikanih po duhu in svojih delih. Ker je to pač njen svet ... in bi to morala narediti.”

Leta 2007 ste na literarnem večeru v Kopru napovedali, da ne boste več pisali, češ da v poplavi knjig prehitro potonejo tudi dobre, že leto zatem pa ste nepremišljeno izjavo preklicali in začeli pri Beletrini izdajati trilogijo zapisov svojih sanj Uroki polne lune. Ob izidu prve ste za naš časopis dejali, da je pisanje vaše “edino blaženo, ekstatično stanje in sreča”. Še zmeraj?

“Prva izjava je bila seveda neumnost. Pisatelj je pisatelj. Moj odgovor na vprašanje iz publike je bil: 'Ne bom več pisal, ker so zmagale plitvine.' Še vedno pa je do amena resnično: 'Pisanje je moje edino blaženo, ekstatično stanje in sreča.' A kaj, ko pa je moja duša onemela. Čipi poznajo le DA in NE. Čista matematika, za sanje ne obstaja več noben, niti najmanjši otok. Sanjati je prepovedano. Smo že globoko v svetu, ki je bil napovedan in razkrit v šifri 1984! (George Orwell). Kosovelova Tragedija na oceanu se dogaja zdaj in tu.”

Začela sva z branjem, pa z njim tudi končajva. Kaj berete dandanes? Katera knjiga vas je nazadnje posrkala vase?

“Včeraj sem prebral zadnjo stran romana Dama s kamelijami (Alexandre Dumas). Ta roman sem bral že večkrat, toda tokrat me je zadelo v živo in strašno boleče. Moja mama je tudi umirala in umrla za jetiko (tuberkuloza). To se je zgodilo leta 1943, imel sem štiri leta in pol. Šele tokrat sem v živo začutil njeno grozo, ko nas je zapuščala sredi divjanja vojne norosti. Ostali smo štirje otroci, jaz najmlajši. Ljubi Bog, kako je morala trpeti!”  

---