Medveda niso dočakali, je pa prišel jazbec

Opazovanje medvedov v naravi je precejšnja novost v Sloveniji. Na Postojnskem se z organiziranim vodenjem ukvarja le podjetje Forest adventures. Zanimanje za oglede medvedov se vsako leto povečuje, na enega od teh smo se konec julija pridružili tudi mi.

Odpri galerijo

POSTOJNA > V Sloveniji trenutno živi približno tisoč medvedov. Domačini se srečanj z njimi običajno ne veselijo, a vse drugačen je pogled na medveda iz opazovalnice nekaj metrov nad tlemi. Trenutno pakete opazovanja medvedov ponuja le peščica posameznikov in podjetij v Sloveniji. Edino na Postojnskem je Forest adventures, ki sta ga pred štirimi leti ustanovila Tina Rupnik in Matej Kavčič. Vodeno opazovanje medvedov je tudi sicer precejšnja novost v turizmu, izjema je le lovišče s posebnim namenom Jelen, kjer lahko obiskovalci pod vodstvom vodje lovišča Antona Marinčiča in tamkajšnjih revirnih lovcev že dve desetletji opazujejo medvede.

Brez lovca ne gre

Tina Rupnik je v naravo zaljubljena že od malih nog. Je vodnica po Zelenem krasu, po izobrazbi geografinja in že enajst let članica Lovske družine Prestranek.

Tina Rupnik

Forest adventures

“Po nekaterih podobnih opazovalnicah medvedom dajejo posebno hrano, da bi jih privabili. Mi pa tega ne počnemo, za nas je na prvem mestu dobrobit medveda.”

Od nekdaj je želela manjšim skupinam predstavljati bogastvo gozdov na Postojnskem. “S pomočjo enote za turizem Zavoda znanja smo se nato odločili, da bi obiskovalcem ponudili možnost ogledov medvedov iz lovske opazovalnice,” je opisala začetke podjetja, ki ga je ustanovila skupaj s partnerjem.

Brez podpore domače lovske družine ne bi šlo, saj mora ta odstopiti opazovalnico. Spremstvo lovca je trenutno obvezno, vendar še ni zakonsko določeno, kar pa se bo s sprejemom novega zakona o opazovanju medvedov, ki ga pripravljajo na ministrstvu za okolje in prostor, spremenilo. “V njem bo med drugim zapisano, da je za opazovanje medvedov potrebna registrirana opazovalnica in krmišče lovske družine. Poleg tega bo obvezno tudi stalno spremstvo lovca. Vem, da so ponekod vozili ljudi na opazovalnico, jih tam pustili in jih nato prišli iskat, vendar to ni dobro,” je prepričana Tina Rupnik.

Opazovanje medvedov zanima vse več ljudi. Večina obiskovalcev, s katerim sodelujejo v Forest adventures, prihaja iz tujine, in sicer kar 90 odstotkov iz Francije, Belgije, Nizozemske in Velike Britanije. Strah, da bi dejavnost postala množična, je odveč, je prepričana Tina Rupnik. “Ljudi, ki bi se s tem lahko ukvarjali, je zelo malo. Če želiš biti vodnik, moraš biti lovec, govoriti moraš tuje jezike, poleg tega pa je pomembno, da imaš široko znanje biologije, gozdarstva, geografije, geologije in krasa. Ljudje se mogoče ne zavedajo, kako veliko dela je z ogledi, saj ne skrbiš le za vodenje, temveč tudi za promocijo, urejanje rezervacij in še bi lahko naštevali.”

Včasih ga vidijo, včasih ne

Opazovalnica s krmiščem, kamor v Forest adventures vodijo obiskovalce, se skriva v javorniških gozdovih blizu vadišča Poček. Tja se skupaj z Micho in Emi, parom iz Leipziga v Nemčiji, odpravimo nekaj minut po šesti uri popoldne. Že preden odrinemo, ju vodnica še enkrat opozori: “Medved je nepredvidljiva žival in zato ne vemo, kdaj bo prišel. Včasih pride šele ob 23. uri, ko ga zaradi teme ni mogoče več videti.”

Dan pred tem so tako z drugo skupino čakali, dokler se ni zvečerilo. Medveda ni bilo, zato so se odpravili domov. Uro kasneje pa je dobila fotografijo medvedke in dveh mladičev iz kamere, ki beleži prihode medvedov na krmišče. “Vem, da po nekaterih podobnih opazovalnicah medvedom dajejo posebno hrano, da bi jih privabili. Mi pa tega ne počnemo, za nas je na prvem mestu dobrobit medveda, ne pa zadovoljstvo obiskovalcev, čeprav si seveda vsakič želim, da bi prišel.”

Na vožnji skozi gozdno pot od Postojne do opazovalnice gostom predstavlja značilnosti pokrajine. Nič drugače ni bilo tokrat. Še celo malo Slovencev ve, da je Javorniško-Snežniški gozdni masiv del obsežnega Dinarskega gorstva, ki je del največjega strnjenega in nenaseljenega gozdnega območja v Srednji Evropi, ki se razteza vse do Gorskega Kotarja.

Nikoli ne teci stran od medveda

Posebno pozornost nameni tudi lovstvu. “Prepričana sem, da imamo v Sloveniji najbolje organizirano lovstvo v Evropi. Je pa tako, da se vedno znova znajdemo na udaru. Na eni strani na nas pritiskajo kmetje, ki bi radi, da bi bilo živali, ki povzročajo škodo, vse manj, na drugi strani pa nasprotniki lova,” je pojasnila lovka.

Vendar, je prepričana, so lovci nujni za ohranjanje ravnotežja v naravi. Tudi pri medvedih. Trenutni letni naravni prirastek medvedov v Sloveniji je več kot sto živali, kar pomeni, da bi se v nekaj letih njihovo število še podvojilo, upravljanje z njimi pa bi nato postalo nemogoče.

Z medvedi pa se ne srečujejo le kmetje, temveč tudi sprehajalci po gozdovih. Tovrstna srečanja niso vedno prijetna, a v večini primerov povsem nenevarna, saj se medvedje ljudem praviloma izogibajo. Kaj pa narediti, če se vendarle srečamo iz oči z oči z medvedom? “Če se medved ne umakne, je potrebno začeti delati hrup in opozoriti nase. Praviloma se bo umaknil, a medved je divja in zato nepredvidljiva žival.”

Kaj pa če se vendarle začne premikati proti nam? “Sama bi skušala čim prej splezati na najbližje drevo. Nekateri bi vam rekli, da je najbolje ostati pri miru, tudi če se medved povsem približa, vendar sama menim, da v praksi to ni mogoče.” Vsekakor pa ni priporočljivo teči stran od medveda.

Čakajoč medveda

Ko izstopimo iz avta, se počasi sprehodimo proti opazovalnici. Medvedi na krmišče običajno pridejo, ko se začne dan poslavljati, izjemoma pa že prej. Na tleh opazimo tudi stopinje. “Običajno se premikajo po istih poteh,” nas opozori Tina Rupnik in pokaže na stezico, po kateri prihajajo. Ko se povzpnemo na opazovalnico, je čas za tišino in šepet, čeprav manjši hrup medveda običajno ne zmoti.

Tako se začne čakanje. V daljavi slišimo strel. “Če je medved kje v bližini, je najbrž šel pogledat tja. Čeprav se večinoma prehranjuje z rastlinsko hrano, mu prija drobovina,” je pojasnila naša vodnica. Na opazovalnici se sliši vsak šum. Kaj kmalu zaslišimo praskanje. To je polh, izvemo. Ko se bo zvečerilo, ga bomo tudi videli, kako teče po leseni hišici.

Na krmišču se prvo uro ne dogaja veliko. Nahraniti se je prišlo le nekaj ptic. Ko se začne dan prevešati v noč, zagledamo kuno. Previdno in elegantno stopa po krmišču, se napoji, nato pa odide stran. O medvedu še ni ne duha ne sluha. “Veliko ljudi preseneti, ker se pojavi kar naenkrat. Tudi strani, iz katere pridejo, se ne da napovedati,” je še šepetaje pojasnila Tina.

Tik preden se stemni, na krmišče pride jazbec. Sprva ga ne vidimo, potem pa se začne prav pogumno in brez sramu prehranjevati. Zaradi teme je krmišče slabo vidno, zato se odločimo zapustiti opazovalnico. Tokrat ni bilo sreče, a tudi to je čar tovrstnih ogledov v naravi.

“Malo sva razočarana, a ne preveč. Vsekakor pa nama ni žal, da sva prišla. Sva vsaj videla jazbeca. Smešen je. Mogoče pa bova naslednjič imela več sreče,” je povedal Micha. Prav ima. Opazovanje narave iz drugačnega zornega kota ima res svoj čar, ki ni zanimivo le za tujce, temveč tudi za Slovence, ki slovenske gozdove dobro poznamo. Ali pa vsaj mislimo, da jih. V tišini in nekaj metrov nad tlemi postane prav zares jasno, kako raznoliko bogastvo se skriva v njih.

---