Laibach je pokazal svojo pop plat

Že nekaj dni prej razprodan koncert zasedbe Laibach je v izolski letni kino Arrigoni v četrtek zvabil približno 500 ljudi, ki so v treh delih koncerta lahko prisluhnili trem zelo različnim laibachovskim svetovom.

IZOLA > Prvi del je bil posvečen najnovejšemu albumu skupine Laibach The Sound of Music, ki je novembra lani izšel pri čislani britanski založbi Mute.

Moje pesmi, moje sanje

Laibachovci so se namreč že nekaj let poigravali z zamislijo, da bi prepesnili glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music). Ko so leta 2015 dobili povabilo v Severno Korejo ter ob tem informacijo, da tam od zahodne glasbene produkcije poznajo bore malo, poznajo pa film Moje pesmi, moje sanje, so takoj zastrigli z ušesi, ker si boljšega konteksta ne bi mogli želeti. Ko so nato Laibach kot prva zahodnjaška glasbena skupina nastopili na severnokorejskih tleh, je ustanovnemu članu Milanu Frasu v Severni Koreji družbo na odru delala še pevka Mina Špiler.

V sklopu letošnje evropske turneje, ko so do sredine junija izvedli kar 31 nastopov po Evropi - izolski je bil prvi po premoru - pa se je zasedbi pridružila švedska Izolanka Marina Martensson. Ta je na četrtkovem koncertu že ob prvi skladbi The Sound of Music pokazala svojo vokalno zmogljivost, v togo, uniformirano odrsko prezenco Laibachovcev pa je vnesla tudi več dinamike in eksotično osvežitev.

Velika škoda je bila, da v Izolo ni bilo izjemnega pevca in tekstopisca Borisa Benka, znanega iz zasedbe Silence. Benkov manko so skušali nadoknaditi z njegovimi videoposnetki, vkomponiranimi v spremljajoče vizualije, a so znotraj laibachovskega konteksta izpadli preveč izumetničeno (podobno, a manj moteče, so v drugem delu uporabili tudi videoposnetke Mine Špiler).

V prvem delu so skladbe izvedli skorajda po vrstnem redu albuma; The Sound of Music so sledile Climb Ev'ry Mountain, single Do-Re-Mi, Edelweiss ... Tega vrstnega reda so se držali tudi na letošnji evropski turneji, nekaj variacij z zamenjavami ali izpustitvijo skladb so si privoščili pri pesmih na koncu albuma, tudi glede izbora skladb v drugem delu so se držali železnega repertoarja iz osemdesetih let.

V prvem delu je zazvenela pop plat Laibachov, ki brez poznavanja konteksta enega najbolj popularnih muzikalov v zgodovini filma izpade zelo nelaibachovsko ... Oboževalci klasičnih, trših tonov skupine pa so prišli na svoj račun po desetminutnem premoru, ko so zadonele njihove “oldies goldies”: Mi kujemo bodočnost, Smrt za smrt, Vier personen, Ti, ki izzivaš ...

Laibach in kavbojski klobuk?!

V tretjem delu pa so poslušalci dočakali kar nekaj presenečenj. Priredbi Sympathy for the Devil, ki do letošnje turneje ni bila pogostokrat uvrščena na koncertni repertoar, je sledila The Coming Race iz znanstvenofantastične komedije Jekleno nebo 2, ki je trenutno na sporedu slovenskih kinematografov. Pravoverne oboževalce pa so nekoliko šokirali s porogljivo countryjevsko Surfing Through the Galaxy, s katero so sklenili izolski nastop. Pri zadnjih dveh omenjenih skladbah je Martenssova še bolj izstopila iz laibachovske statičnosti in si dala precej duška, Fras pa si je med countryjevsko eskapado čez svojo klasično črno pokrivalo celo poveznil kavbojski klobuk, s čimer je predvsem pri prevladujočem “atipičnem” občinstvu - veliko obiskovalcev je verjetno pritegnila prav Marina Martensson - poskrbel za dodatni kanček pop-zabave.

---