Čas skrbi in humorja

Na pregledni razstavi keramike, ki so jo Obalne galerije Piran na ogled postavile v koprski galeriji Loža, se bratijo skulpture, ki se jim ne pozna le mojstrska roka umetnika, marveč so tudi kratkočasne, humorne, igrive, ironične, satirične. Tak je že naslov: Potovanje zaskrbljenega duha.

Odpri galerijo

PIRAN >“Živimo v časih, ko moramo biti zaskrbljeni,” z blagim nasmehom pravi Anton Flego iz Vanganela. Z razstavo, na ogled do 18. avgusta, praznuje svojih 80 let, četudi z zamikom.

Od Vipave do Kopra

V Novem mestu se je leta 1938 rodil učiteljici Ljudmili in agronomu Antonu, ki je delal na Kmetijski šoli in bil nekaj let tudi ravnatelj. Po vojni so očeta z dekretom poslali ustanovit Kmetijsko šolo na graščini Mayerjevih v Ložah pri Vipavi. Na tamkajšnji šoli je sin veljal za najboljšega risarja, družina pa se je kmalu spet selila; oče je sodeloval pri ureditvi akumulacijskega Vanganelskega jezera. Flegovi so prišli v Istro, Istra pa sčasoma v sinovo umetnost ...

Anton Flego se je izobraževal na Šoli za oblikovanje v Ljubljani in na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral iz kiparstva pri Borisu Kalinu. “A zame je bila pomembnejša srednja šola, ki je trajala pet let. Kar sem se naučil, sem se v glavnem tam,” pravi. Poučeval je tudi sam, bil je likovni pedagog na Osnovni šoli Pinka Tomažiča v Kopru. Ustvaril si je družino in se ukvarjal še z vrsto športov, tudi s plavanjem in “podvodnim gledanjem”.

Njegov opus je velik in raznolik. “Neprekinjeno je vsa desetletja spiritus movens Antona Flega v neskončni zakladnici arhetipskega, mitološkega, tudi kolektivno nezavednega, v zgodovini, v literaturi, v spominih in asociacijah, v naravi in kozmosu ter enakovredno tudi v tistih vedenjih, znanju in izkušnjah, ki ne temeljijo le na videnem,” v ličnem in bogatem spremnem katalogu med drugim ugotavlja kustosinja Nives Marvin. “V ustvarjalnem procesu mu je zelo pomembno notranje podoživljanje, razmišljanje, občutenje in čutenje: torej mu je ustvarjanje nuja, da skozi poseben obred opredmeti lastna najgloblja in najbolj prvinska psihološka stanja, mentalna in emocionalna: tu pa se neprekinjeno prepletajo sedanjost in preteklost, aktualna dogajanja in davno stare zgodbe, sedanja resničnost in vedno skrivnostno vabljivi staroveški in drugi miti, mikro in makro svetovi ter kozmosi.”

Sožitje kipa in slike

Marsikatero delo je izzivalno skrivnostno. Ob Opazovalki iz leta 1963 Flego pove, da je pomembna, ker ima “minimalni stojni prostor” - modro bitje z rdečo glavo stoji na majhni okrogli ploskvi. “Rečeno je bilo, da česa takega ni mogoče narediti. Pa sem naredil,” se nasmehne. “Žgano je na 1300 stopinjah Celzija, zato sem uporabil modro barvo, ki je odporna proti tako visoki temperaturi. Rdečo pa sem nanesel pozneje.”

Že leta 1983 je za naš časopis povedal: “Keramika zahteva kiparski in slikarski občutek, sožitje obojega, in jo je treba vrednotiti le v taki povezavi. Je zahtevna umetniška zvrst, ki združuje formo in barvo, uporabnost in čisto izpoved.” Med sprehodom po galeriji prikima: “Res je, keramika je zahtevna, a dolgo ni bila cenjena, imeli so jo za posodo, ne umetnost.”

Ustvarja tudi velike skulpture, ki še čakajo na razstavo, med manjšimi v Loži pa so take, ki dokazujejo, da mojster obvlada tudi vlivanje gline v model iz mavca: “Tega ne zna vsak, na akademiji tovrstnega postopka ne poučujejo. Mnogi so prepričani, da poznajo keramiko, a je ne. V keramiki je samo tehnik barvanja kakih petdeset!”

Njemu najbolj ustreza podglazurna poslikava: “Barve, ki jih uporabljam, so zelo odporne proti visoki temperaturi, lahko niansiram od najtemnejše do najsvetlejše, lahko senčim ... To je najbolj slikarski način.”

V več delih je upodobil tudi hitrost, nekatera so futuristična, v Tehnološkem boju nasprotij je denimo upodobil spopad strojev. Še posebej zanimiv pa je njegov “keramostrip”, poroka keramike in stripa. Na ogled je tudi Arheološka šala, upodobljena na krožniku - slavni arheolog v stripovskem oblačku trdi, da so že stari Grki poznali telefon, saj je pri izkopavanju v Grčiji našel bakreno žico, kolega pa mu odgovori, da sam tam ni našel nobene žice, torej sklepa, da so stari Grki poznali že brezžični telefon.

---