Ali veste, kdo sem jaz?

“Ali vi veste, kdo sem jaz?”, je vprašanje, ki ga lahko izusti le nekdo, ki ima zanimive težave sam s sabo. Taka vprašanja pogosto lebdijo na kakšnih prireditvah - od tekmovanja za največjo zeljnato glavo do državne proslave. Pogosto takrat, ko ljudje ne dobijo sedeža, za katerega so prepričani, da jim pripada, tudi ko jim ne. Najpogosteje gre za kot češ eminentne sedeže v prvi vrsti.

Sedeti v prvi vrsti ni kar tako, kajne? Človek se tam počuti pomembnega in izpolnjenega, tudi kadar ni. Nekateri so v boju za te sedeže pripravljeni izgubiti vse, tudi svoje dostojanstvo.

Pripraviti primeren sedežni red na prireditvi je kvantna fizika. Pravila protokola pomagajo, niso pa rešilni jopič za nenapovedane situacije. Treba je znati razvrstiti goste in imeti merila, ki so enaka za vse. Merilo NI: eh, ta mi je bolj všeč in zato ga bom posedel višje kot mu pripada ali ta vedno tečnari in teži, zato ga bom posedel v prvo vrsto, da bom imel mir, pa tudi če ni po pravilih. Pravo merilo je vedno funkcija gosta/gostje, funkcija torej in ne oseba, ki to funkcijo zaseda. Če je funkcija več gostov enaka, se lahko naslonite na abecedo ali senioriteto (kdo je dlje časa na neki funkciji), saj vsi ne morejo sedeti na istem stolu, čeprav bi nekateri to zelo radi.

Biti usmerjevalec gostov na prireditvah je zelo težavno početje. Gladko skoraj nikoli ne gre.

Kakšen je pravilni vrstni red funkcij je druga pesnitev. V Sloveniji imamo na protokolarni preseančni listi fiksnih le prvih sedem funkcij, ki niso poljubno premakljive. Takole gre: predsednik države, predsednik državnega zbora, predsednik vlade, predsednik državnega sveta, predsednik ustavnega sodišča, predsednik vrhovnega sodišča in nekdanji predsedniki Republike Slovenije, vse funkcije tudi v ženskih oblikah. Od tu naprej pride v poštev protokolarna praksa. Preden se lotite sedežnih redov, temeljito naredite domačo nalogo. Najprej poskrbite, da imate zanesljivo informacijo, kdo od povabljenih se bo prireditve udeležil in nato, kako si njihove funkcije sledijo po preseančnem vrstnem redu. Šele potem se lahko lotite sestavljanja puzzla sedežnega reda.

Hecno je včasih obnašanje povabljenih. Kot organizator pravočasno pošljete vabilo (vsaj sedem do deset dni pred dogodkom), v njem pravilno napišete “Prosimo, da svojo prisotnost potrdite najkasneje do tegapatega dne na telefonsko številko topato ob delavnikih od 9. do 15. ure ali prek elektronske pošte na elektronski naslov tapata.” Na to telefonsko številko se ob delavnikih od 9. do 15. ure nato RES oglasi nekdo, ki VE, za kaj gre. Elektronsko pošto ravno tako sprejema nekdo, ki ve, za kaj gre in ki v 24 urah na to pošto tudi odgovori, da je potrdilo sprejel. In potem se zgodi človeška narava. Povabljeni potrdijo prisotnost in jih na dogodek ni, vi jim pa rezervirate sedež z njegovim imenom, ki potem prazen in osamljen zeva v prazno. Ali pa so prisotnost potrdili samo za eno osebo, pridejo pa skupaj s svojo soprogo/soprogom in nekateri vehementno pričakujejo, da imate kot organizatorji telepatske sposobnosti vedenja, da prideta gosta v dvoje. Ali - taki so najbolj luškani - NE potrdijo prisotnosti in se strumno prikažejo na prireditvi ter pričakujejo sedež, primeren njihovi funkciji ali višje. Nižje gotovo ne, ker: ali vi veste, kdo sem jaz ... Da bi korektno poklicali in sporočili svoj prihod, se jim ni zdelo pomembno.

Biti usmerjevalec gostov na prireditvah je zelo težavno početje. Gladko skoraj nikoli ne gre. Soočenja z bolehnimi egi in višinskimi boleznimi so grenka. Takrat, brez občutkov krivde prosim, čim bolj mirno rešite, kar se rešiti da. Da se vam ne zgodi kot moji sodelavki pred mnogimi leti. Na državni proslavi je bila huda gneča. Eden izmed povabljenih (angleško govoreči in ne iz prve vrste) je prišel minuto pred pričetkom in sedeža zanj ni bilo več, ne le v njegovi vrsti, tudi nikjer blizu ne. To se včasih pač zgodi. Recimo, ko pride kdo, ki ni potrdil. Ali več njih, ki niso potrdili. Njegov sedež sicer ni bil poimensko rezerviran, spadal je v “skupino” (na primer poslanci, diplomatski zbor, svetniki, vrhovni sodniki ...). Nad mojo sodelavko, ki je bila v dvorani zadolžena za ta resor, je stresel vse svoje frustracije, od otroških let dalje. Vpil je nanjo in na vsak način zahteval svoj sedež. Za veliki finale je nezadovoljnež ustrelil : “Do you know who I am??!!??” Sodelavka, ki je imela za sabo 15 let dragocenih delovnih izkušenj v protokolu in je bila znana po svoji vestnosti, iznajdljivosti in strokovnosti, je izgubila ves svoj mir in gracioznost in mu odgovorila: “Yes, pi….a, I know who you are!!!!” Slovenska sočna kletvica se je nekontrolirano znašla v njenih ustih in izletela proti nervoznemu gostu.

Se je pa tudi že zgodilo, da je eden najvišjih funkcionarjev, ki bi mu pripadal sedež v prvi vrsti, želel sesti v drugo ali tretjo in dati prednost tistim, ki jim je bilo slavje namenjeno. Pa zagotovo ne zato, ker bi se želel skriti, ampak verjetno tudi zato, ker s svojo funkcijo ni bil obremenjen. Jo je pa kljub temu ali prav zato izvrstno upravljal.

---