Recepta nima, poroke ne bo

Med približno 140 moškimi, ki so po najnovejših podatkih italijanskega zavoda Istat že praznovali 105. rojstni dan, je tudi Boris Pahor. Tržaški pisatelj bo 26. avgusta dopolnil 106 let, kot pravi, pa se ni “nikoli zanimal za svoja leta” ali razmišljal o tem, da bi lahko dosegel tako visoko starost. O novici, ki se je pojavila v Nedeljskem dnevniku, da se namerava v kratkem poročiti, pa pravi: “Ma ne! To je izmišljotina,”

TRST > Boris Pahor za svojo visoko starost nima zmagovitega recepta: med včerajšnjim telefonskim pogovorom je uvodoma dejal, da je vse, ker se mu je zdelo pomembno povedati, že povedal. “Edino levici bi tudi zadnji dan svojega življenja ponovil, kar sem nazadnje povedal predsedniku slovenske vlade Marjanu Šarcu: če bo trdila, da je, kdor izkazuje ljubezen do naroda, nacionalist, in se sklicevala samo na zaščito jezika, bo šla k hudiču.”

Koliko pa so k njegovemu dobremu počutju in zavidljivi fizični formi pripomogle njegove prehrambne navade in na primer velika ljubezen do hribov? “Res je, zelo rad sem hodil v slovenske in italijanske Alpe. Že večkrat sem se pohvalil, da sem bil šestnajstkrat na Triglavu, največkrat sam, ker se po poti nisem maral pogovarjati. Med hojo sem se vedno zaščitil pred vetrom in vlago. Ljudje so se vzpenjali v kanotjeri ali goli do pasu, jaz pa vedno v bombažni spodnji majici in srajci z zavihanimi rokavi. Če je bilo vetrovno, sem si zaščitil prsi. Potil pa sem se kot črnci, ki so morali delati pod žgočim soncem, zato sem v koči sušil tudi pumparice.”

Pisatelj pravi, da je vedno prisluhnil predvsem potrebam svojega organizma. Ko se je po vrnitvi iz nacističnih taborišč zdravil zaradi jetike, je na primer čutil potrebo po sončenju. “Jetiko sem zdravil s soncem, čeprav so me v sanatoriju napadali, da je škodljivo. Sonce je moje telo branilo pred bacili.”

Vina nima rad, močno sladko kavo pa zelo

Pahor nima posebnega odnosa do hrane in pijače: nekoč nam je dejal, da ni “pravi slovenski pisatelj”, saj nima rad vina. Zato pa ima zelo rad sladkano kavo in mleko. Do nedavnega je v skodelico kave stresel tudi tri vrečke sladkorja, po novem pa samo pol. “Zjutraj imam rad belo kavo, seveda sladko, zraven pa razne sadeže in proso.” Za njegovo prehrano je najprej skrbela žena Radoslava, nato pomočnica, ki mu je vnaprej skuhala za več dni, zadnja tri leta pa je ob njem gospa Vera, negovalka in hišna pomočnica iz Bosne, ki je na njegovo mizo vnesla tudi nekaj svojih navad. “Pri njih je na primer pogosto zraven meso, jaz pa nisem mesa nikoli maral in ga tudi ne bi kupil ali naročil, a ga tu pa tam jem. Večino hrane mi gospa Vera zmiksa in občasno je tu tudi nekaj mesa. Iznajdba mikserja omogoča razne pireje: jaz sem na primer poznal samo krompirjevega, ona pa pripravi tudi koromačevega in celo riževega. Rižote 'al dente' nisem nikoli maral, zame riž, ki se ne prekuha, ne pride v poštev, ta pire pa mi je všeč.” Med njegovimi najbolj priljubljenimi jedmi so tudi cukete (bučke).

“Poroka? Ljudje govorijo veliko stvari”

Pogovor nekako ni mogel obiti novice, ki se je pojavila v Nedeljskem dnevniku, da se starosta slovenskih pisateljev namerava v kratkem poročiti. “Ma ne! To je izmišljotina,” napisanemu ni mogel verjeti Boris Pahor. “Ne tajim, da sem rekel, da bi rad gospe Veri, ki tako lepo skrbi zame, kaj zapustil, da bi imela, če se da, kaj od moje penzije ... To je pa tudi vse. Ženske v naših vaseh so že drugi dan, ko so jo videle ob meni, govorile, da hoče gotovo kaj iztržiti od mene ... ali jaz od nje. Ljudje govorijo veliko stvari.”

---