Dolga in bogata zgodovina Senožeč ni ustrezno ovrednotena

Senožeče imajo dolgo in bogato zgodovino, ki pa ni ustrezno ovrednotena, so ugotavljali obiskovalci četrtkovega predavanja v Vili Marija, ki je bila uvodni dogodek v Pastirske igre. Na njem je Tržačan Paulo Husu predstavil roman, ki črpa iz senožeške zgodovine, in svoja odkritja ob raziskovanju tega kraja.

Paulo Husu je predstavil svojo knjigo, ki jo je napisal pod 
psevdonimom Paul Hus. Foto: Petra Mezinec
Paulo Husu je predstavil svojo knjigo, ki jo je napisal pod psevdonimom Paul Hus. Foto: Petra Mezinec

SENOŽEČE > O pomenu kraja pričajo že številke. Leta 1820 so bile Senožeče s 1400 prebivalci najpomembnejše mesto poleg Trsta, kjer je takrat živelo 25.000 ljudi. Njihova vloga se začne zmanjševati v drugi polovici 19. stoletja, ko so zgradili Južno železnico. Prav v to obdobje je Paulo Husu, z umetniškim imenom Paul Hus, tudi umestil svojo prvo knjigo, zgodovinski roman z naslovom L'isola tra i monti (Otok med gorami), ki je plod večletnega raziskovanja Senožeč in okolice.

Spomini na pivovarno

Avtorjeva družina je bila s Senožečami povezana, saj je njegova “nona” po materini strani delala v pivovarni, šele kasneje so se preselili v Trst. “Kot otroku mi je pripovedovala o tem, kako je bilo takrat, kaj je delala v senožeški pivovarni. Vse življenje sem želel pisati in ko sem se upokojil, sem imel končno dovolj časa,” je povedal pisatelj, ki je pred upokojitvijo delal kot inšpektor parnih kotlov.

Oče se je rodil v Orleku, od tod tudi priimek, in se v 20. letih prejšnjega stoletja preselil v Trst, kjer je kmalu občutil represijo fašističnega režima. Tudi zato je sina vpisal v slovensko srednjo šolo. Danes slovenski jezik sicer razume, govori pa nekoliko slabše, zato mu je pri prevajanju na predstavitvi v Senožečah pomagala novinarka Lea Kalc Furlanič.

Spregovoril je tudi o nekoliko bolj oddaljeni zgodovini Senožeč. “Tu je od nekdaj vodila cesta, ki je povezovala Rimsko cesarstvo s središčem Evrope. Tod so potovali tudi Huni z Atilo na čelu,” je pojasnil. Po vsej verjetnosti pa so se v teh krajih mudili tudi templjarji, njihove simbole je našel v cerkvi v Dolenji vasi.

Pomembnejša letnica za Senožeče pa je gotovo leto 1214, ko so postavili mitnico, ki je pomembno vplivala na živahnost v kraju. Pomemben del kulturne dediščine so tudi ostanki dveh gradov. Nekoliko bolj žalostno leto je bilo 1687, ko je velik požar uničil vsa lesena poslopja v Senožečah, s čimer je izginil tudi dragocen arhiv.

Slabo poznajo lastno zgodovino

Večer je med krajani vzbudil veliko zanimanja, saj je - priznavajo sami - o zgodovini Senožeč in okoliških krajev na voljo le peščica knjig in publikacij. “Premalo poznamo svoj kraj. Želimo si muzeja, v katerem bi lahko predstavili svojo zgodovino in pomembne ljudi, ki so bili od tod, kot sta na primer Danilo Zelen in Rudolf Cvetko,” je povedal Andrej Jelačin, lastnik Vile Marija.

Boleča rana Senožejcev ostaja mitnica, pomemben kulturni spomenik, ki pa že dolgo časa neslavno propada.


Najbolj brano