Sotočje z obvoznico ne bo več najlepše festivalsko prizorišče

Ne glede na to, ali soglašamo ali ne s tolminskimi festivali z največjim v Sloveniji MetalDays, ki mu sledita Punk Rock Holiday in Overjam Reggae, je organizatorju Slobodanu Milunoviću treba priznati, da Tolmin promovira v svetovnem merilu. V Tolmin prihaja približno 20.000 festivalskih gostov, ki vsako leto izven prizorišča potrošijo približno dva milijona evrov. Pričakovana gradnja obvoznice je za festivale resna grožnja. Milunović potrjuje, da že iščejo novo lokacijo.

Z jutrišnjimi sedmimi manj uveljavljenimi, toda obetavnimi ansambli, se Metaldays začenja ogrevati, v ponedeljek začnete s polno paro vse do petkovega zadnjega koncerta, ki pripada norveškim blackmetalcem Dimmu Borgir. O tem, kaj se na festivalu novega obeta, bova še govorila. Toda najprej o obvoznici. Ali lahko zamaje festivalsko zgodbo na Sotočju?

“Seveda jo lahko omaje. Gradnje obvoznice se sicer ne bojimo. Nanjo se pripravljamo, saj se o njej že zelo dolgo govori. Iskreno verjamem, da MetalDays ne bo več možno organizirati na Sotočju in zato aktivno iščemo novo lokacijo. V ožjem krogu sta vsaj dve občini, kamor bi se lahko preselili. MetalDays vidim v Tolminu samo še prihodnje leto. Če bi bilo na Sotočju po izgradnji obvoznice še možno organizirati MetalDays, se sprašujem, ali bi bilo to smiselno. Če preprosto povem, najlepša festivalska lokacija v Evropi in na svetu ne bo več najlepša. Imeli pa bomo najlepšo obvoznico na najlepši festivalski lokaciji.”

Nič še ni dogovorjenega

Ste se s sosednimi občinami že pogovarjali o morebitnem sodelovanju?

“Nič še ni konkretnega. Naš projekt je po mojem mnenju atraktiven za marsikatero občino, saj se je pokazalo, kakšno priložnost pomeni za razvoj turizma.”

Tolmin je postavil na svetovni zemljevid

Slobodan Milunović (1970), ki je za znance in tudi za Tolmince kratko Boban, je z največjim festivalom v Sloveniji MetalDays postavil Tolmin na svetovni zemljevid. Če guglamo, najdemo Tolmin celo preimenovan v Metalcamp oziroma MetalDays. Po njegovih žilah teče ponosna kri očeta Črnogorca, po mamini družini, ki izhaja s Paga, je otrok morja. Mladost je preživel na enem najlepših jadranskih otokov Mali Lošinj. Rodil se je v Subotici, kjer je oče služboval kot “vojno lice”. V njegovih najrosnejših letih so se preselili v Mali Lošinj, kjer je obiskoval vrtec, osnovno in srednjo šolo. Tam je pri 14. letih prvič prijel v roke kitaro, ki ji je zvest še danes v ansamblu Stray Train. Ko je leta 1991 izbruhnila vojna, se je preselil v Avstrijo, ker se ideološko v tej strašni zgodbi ni videl in ni hotel sodelovati. V Avstriji je živel v več mestih, najdlje na Dunaju, kjer se počuti, tako kot v Malem Lošinju in v Ljubljani, kot doma. V Ljubljano se je preselil leta 2007, toda že pred tem je od leta 2004 sodeloval pri tolminski metal festivalski zgodbi, ki v zadnjih letih po njegovi zaslugi lokalni skupnosti poleti prinaša okoli dva milijona evrov prihodka. Vseskozi se je ukvarjal z glasbo. V Avstriji je imel svoj studijo, s produkcijo je podpiral različne glasbenike. Ohranja avstrijsko državljanstvo. Z Niko Brunet, ki je pomemben člen v organizaciij, sta skupaj pet let. Oba sta vegana, hrano brez živalskega izvora uvajata tudi na festivale, s projektom open house ljudem poskušata povedati, da je živinoreja ekološko preveč potratna. Slobodan ne dela dolgoročnih načrtov, ker po njegovem mnenju načrtovano življenje vzbuja lažen občutek varnosti in kontrole, kar je zabloda. Ne ve, koliko časa bo v Tolminu še organiziral festivale skupaj z ekipo, ki jo zelo pohvali. Čeprav noče odkrito povedati, ga skrbi vpliv tolminske obvoznice na najlepšo evropsko ali celo svetovno festivalsko prizorišče. Zato se že ozira okrog in išče druge lokacije. Morda blefira, se pa dobro zaveda, da preselitev velikega in hrupnega festivala vsekakor ni preprosta.

Kaj ste letos pripravili za obiskovalce? Vemo, da so okusi različni, toda običajno vsaj ena skupina izstopa. Katero bi izpostavili letos?

“Letošnji program prinaša 114 skupin, kar je primerljivo s prejšnjimi leti. Pritegnemo tiste, ki so na voljo v okviru njihovih turnej. Kakšnih posebnosti ni. Največji bend je gotovo Dream Theater, ki je trenutno med bolj pomembnimi v tej zvrsti. Kot vsako leto gre za mešan, uravnotežen metal program. Prizadevamo si, da bi bil zanimiv za vse ljubitelje tovrstne glasbe.“

Katera zasedba pa je vam osebno morda bolj zanimiva in ste zadovoljni, da ste jo pritegnili?

“Zelo sem vesel, da bomo na Sotočju slišali angleško skupino Architects. Večkrat smo jih poskušali pritegniti, so že obljubili in nato odpovedali. Letos nam je uspelo.”

“Nobena zakonodaja od nas ne zahteva ekoloških nadstandardov, ki smo jih začeli uvajati prvi med evropskimi festivali.”

Nam lahko zaupate vašo osebno neuresničeno željo, koga bi še radi slišali na Sotočju?

“Zagotovo bi rad videl ameriško heavy metal zasedbo Slipknot iz Iowe, ki deluje od leta 1995. To je skupina, ki si jo lahko denarno privoščimo in tudi produkcijsko izvedemo. Skupine, ki bi si jih morda še želeli, pa jih na Sotočju nikoli ne bo, je tudi veliko. Med njimi so zagotovo Rammstein, Metalica, AC/DC. Tudi če bi imeli finančne možnosti, da bi katero od njih pripeljali, se tehnično taka produkcija na našem odru ne izide. Tudi Dijaška ulica in naše prizorišče ne preneseta 30 vlačilcev, s kolikimi take skupine potujejo.”

Povratnikov je manj

Ostajate v okviru 12.000 prodanih vstopnic. Od kod prihajajo obiskovalci in ali se njihova struktura spreminja?

“Več kot 12.000 vstopnic ne prodajamo. Menimo, da je ta številka optimalna za prizorišče, našo organizacijo, obiskovalce in nastopajoče. Obiskovalci prihajajo iz več kot 70 držav, natančnejše podatke bomo imeli po zaključku festivala. Glavnina pride iz Nemčije, naslednji največji trgi so Slovenija, Francija in Avstrija. Zadnja leta opažamo veliko obiskovalcev iz južne Amerike, letos jih je presenetljivo veliko iz Čila. Struktura se iz leta v leto spreminja, odvisna je od programa. Bistveno več je mlajših. Tistih, ki se vračajo, je manj. V preteklosti je bila približno polovica povratnikov in polovica novih, letos je približno 60 odstotkov novih, 40 odstotkov pa takih, ki so na Sotočju že bili.”

“Zadnja leta opažamo veliko obiskovalcev iz južne Amerike, letos jih je presenetljivo veliko iz Čila.”

Skupin je veliko, produkcija je zahtevna. Koliko pa znaša proračun festivala Metaldays?

“Proračun je podoben kot v prejšnjih letih. Giblje se okoli 1,5 milijona evrov, ki jih namenjamo za plačilo nastopajočim, za festivalsko produkcijo skupaj s promocijo.”

Vstopnica za koncert samo ene, seveda uveljavljene skupine, lahko stane več kot 50 evrov. Vaša je za 114 skupin neprimerljivo nizka. Ali se izide?

“ Ceno vstopnic smo uravnotežili tako, da jo lahko plačajo obiskovalci iz držav z višjim in nižjim standardom in predvsem tudi obiskovalci iz Slovenije. Denarno se izide. Dobiček vlagamo v ostale festivale, ki so v naši domeni. Leta 2012 smo prevzeli Punk Rock Holiday, ki od leta 2015 posluje samostojno in denarno ni odvisen od naše firme Artfest. Ustvarjamo nove. Z različnimi festivali varujemo naš biznis, hkrati skrbimo za pestro festivalsko glasbeno ponudbo. Vlaganje v več projektov je zagotovo smiselno.”

“Če seštejemo vse tri festivale z 20.000 obiskovalci pridemo do dveh milijonov evrov, ki ostanejo v Tolminu, v restavracijah, trgovinah in pri ostalih turističnih ponudnikih.”

“S sporočilom metala se ne ukvarjam, z artisti se ne družim”

Kako sicer vidite metal glasbo v današnjem času? Veliko je podzvrsti, death, trash, blac, doom, industrial, skratka, cela zmeda. Vsaka pa ima svoje sledilce. Se je s tem sploh umestno ukvarjati? Kako bi izluščili nekakšno osnovno metal sporočilo?

“Vse ima podzvrsti. Če karikiram, tudi določena znamka avtomobilov ima različne modele. Ne bo se ustavilo, verjetno bodo nastajale nove podzvrsti. Čutim pa, da je metal način življenja tistih, ki ga poslušajo. Kot sem že povedal za medije, zdi se, da kdor je enkrat metalec, je za vedno metalec. S sporočilom metala se nikoli nisem ukvarjal.”

Ali imate stike z nastopajočimi? Nam lahko poveste kakšno zanimivost, anekdoto iz zakulisja?

“Žal vas moram razočarati. Nimam stika z ansambli, vse opravijo agenti. Naš biznis dojemam zelo profesionalno. Ne vidim nobenega razloga za druženje z artisti. Na festivalu so en dan ali pa zgolj nekaj ur in gredo naprej, kamor jih vodi turneja. Hitro pozabijo, kje so bili dan prej. Nekajkrat se mi je sicer zgodilo, da sem spoznal glasbenike, ki so mi veliko pomenili, ker sem z njihovo glasbo odraščal. Imel sem predstavo, kakšni naj bi bili. Na koncu sem ugotovil, da niso taki, kot sem pričakoval. Idejo o druženju sem že davno opustil.”

Ne moremo mimo vpliva velikega festivala na dolino Soče, ki si prizadeva za trajnostni turistični razvoj. Kako ekološko obvladujete množico obiskovalcev, ki jih je v času MetalDays štiri krat več kot prebivalcev Tolmina?

“Ekologija nam je bila vedno pomembna. Nobena zakonodaja od nas ne zahteva nadstandardov, ki smo jih prvi med evropskimi festivali začeli uvajati. Gre za našo osebno iniciativo, ki je bila tudi nagrajena. Začeli smo pred več kot desetimi leti. Zagotovo smo ekološki pionirji na festivalih ne le v Sloveniji, temveč v Evropi. Plastike ne uporabljamo že nekaj let. Na festivalih uporabljamo zgolj bio razgradljive materiale. V tej smeri se bomo nadgrajevali. Letos uvajamo novosti. Prepovedali smo uporabo agregatov na fosilna goriva. Načrtujemo tržnico oziroma trgovino brez embalaže. Poskrbeli bomo, da bodo obiskovalci s seboj odnesli šotore, ki so jih v preteklosti skupaj z ostalo kamp opremo puščali v začasnem kampu.”

Usmerjajo se v veganstvo

Kako obiskovalci sprejemajo vaše ekološke usmeritve, ki jih vendarle tudi obremenjujejo?

“Različno reagirajo. Ekološko osveščeni so veseli sprememb. Ostali se izvijajo. Ker nimajo druge izbire, upoštevajo naše zahteve, sčasoma se navadijo in kmalu pozabijo, da je bilo, denimo, pred enim letom, drugače. Opažamo, da se zelo hitro prilagodijo.”

Kaj vas je navedlo k odločitvi, da boste leta 2023 uvedli izključno vegansko hrano? Ali ne boste s tem odgnali dela obiskovalcev, da se bodo prehranjevali izven festivalskega prizorišča?

“Že zdaj je polovica hrane na festivalskem prizorišču veganske in vse prodamo. O tem, da je živinoreja največji onesnaževalec, obstaja veliko raziskav. Če en obiskovalec mesni burger zamenja za rastlinskega, naredi za okolje toliko dobrega, kot če se ne bi vozil z avtomobilom pol leta in se prav toliko časa ne bi tuširal. Poskusite to pomnožiti z 12.000 obiskovalci in prišli boste do zanimivega rezultata. Na tak način bo marsikomu postalo jasno, zakaj to počnemo.”

Tudi sami ste vegan. Kako to, da ste se odločili za relativno bolj zapleten in zahteven način prehranjevanja?

“Meso sem nehal jesti leta 1992, po obisku razstave v Avstriji Planet zemlja. Tam sem prebral oziroma so predstavili, da je za en hamburger potrebno 15.000 litrov vode v celem procesu vzreje, kar se mi je zdelo enostavno nesprejemljivo in nelogično. Tako prehranjevanje preveč uničuje okolje. Tudi živalskih produktov, kot je usnje, ne uporabljam. Vem, da bom razočaral marsikaterega vegana, toda tega ne počnem na prvem mestu zaradi živali, temveč zaradi oseb, ki jih imam rad, zaradi otrok in njihove prihodnosti. Moj življenjski slog ali kakor koli ga že imenujemo, zelo pomaga okolju.”

Doma v Ljubljani vegansko kuhate za goste, s partnerko Niko Brunet, ki tudi sodeluje pri festivalih, imata mini projekt.

“Ob torkih in sredah sva si zamislila en najin mini socialni projekt open house. Namenjen je vsem, ki jih zanima kuhanje brez sestavin živalskega izvora. Prihajajo različni, od tistih, ki nimajo kaj jesti do poslovnih partnerjev. Nama osebno je zelo pomemben, ne vem, če je še komu. Ne pobirava denarja, lahko se prijavi kdor koli.”

Metaldaysu sledita Punk Rock Holiday in Overjam. Ali sestavljate tudi njihove programe?

“Punk Rock in Overjam smo prevzeli, ko sta poslovala z izgubo. Odločitev se je izkazala za pravilno. Punk Rock festival je že več let razprodan. Postal je pomemben evropski festival. Je povsem samostojen, sem zgolj solastnik. V program se ne vključujem, odlično ga sestavljata partnerja Andrej in Niko. Tudi za Overjam skrbi odlična ekipa, ki obvladuje filozofijo festivala. Vse tri festivale obvladuje res odlična ekipa.”

Kako si razlagate fenomen, da so ljubitelji punka v preteklosti spletne karte za Punk Rock Holiday razgrabili v eni uri?

“ Ne gre za fenomen. Festival je s 5000 ponujenimi kartami majhen. V kombinaciji z dobrim programom, organizacijo in lokacijo se dobro prodaja. Program, ki ga ponuja, je na voljo na velikih evropskih festivalih. Kje najdeš zgolj 5000 vstopnic za tak program? Zato so hitro pošle.”

Je bil tudi letošnji takoj razprodan?

“Tak način prodaje se nam po dveh letih ni zdel več najboljši, ker se potem o festivalu celo leto ni govorilo. Hoteli smo podaljšati promocijo. Zato smo se odločili, da ne bomo vseh kart ponudili hkrati. Del vstopnic smo prodajali v septembru, drugi del v novembru, skratka postopoma, zato, da smo podaljšali promocijo.”

Kaj se je zgodilo z vašim najmlajšim festivalom na Sotočju Motor City, ki ga ne zaznamo več?

“Izkazalo se je, da je bila ideja zgrešena. Zdi se, da motoristi in ljubitelji blues glasbe ne gredo skupaj. Ljudje, ki bi na Sotočju radi poslušati blues, niso prišli, ker so menili, da gre za moto zbor. Tisti, ki bi želeli moto zbor, pa niso vedeli, kaj naj pričakujejo. Zato smo festival preimenovali v Bluesland in ga preselili na Ljubljanski grad, kjer je izjemna lokacija za ljubitelje tovrstne glasbe. Potekal je od 27. do 29. junija. Mimogrede, blues je tudi meni najbližja zvrst glasbe.“

Od ljubiteljstva do biznisa

Ko ste v Tolminu začeli delati z Metalcamp leta 2007 in ga leta 2013 preimenovali v MetalDays, ste pričakovali, da boste na Sotočju vztrajali tako dolgo? Lahko izpostavite ključne prelomnice?

“Sploh nisem o tem razmišljal. Nisem med tistimi, ki načrtujejo za dve desetletji naprej. Počnem pač tisto, ker imam rad in v čemer uživam. Za nas, organizatorje je pomembno, da se je MetalDays od začetnih 3000 obiskovalcev povečal na 12.000. Najpomembnejša prelomnica je bil prehod z ljubiteljske na profesionalno organizacijo, ko smo festival začeli obravnavati kot resen biznis, ne pa kot feni, ki so zadovoljni, da so pripeljali nekaj bendov in nekaj obiskovalcev v Tolmin. Da nas resno jemlje tudi država, dokazuje napovedan obisk delegacije z ministrstva za gospodarstvo z ministrom Zdravkom Počivalškom in predstavniki direktorata za turizem. Festival in njegov vpliv na turizem jim bomo predstavili v ponedeljek popoldne.”

Ali bi relativno strpno sožitje hrupnega Metaldays s Tolminom opredelili kot nekaj posebnega v festivalskem svetu? Vas preseneča, da ga celo “stare mame”, ki z metalom in tetoviranimi udeleženci nimajo veliko skupnega, nestrpno pričakujejo in radovedno ogledujejo prišleke?

“Sožitje s Tolminom ne bi opredelil kot fenomen. Takšnih primerov je v evropskem festivalskem svetu veliko. Ni dovolj prostora, da bi jih naštel. Največji metal festival na svetu, ki proda čez 70.000 vstopnic, je v majhnem mestu v Nemčiji. Tolmincem je interesantno, da malo pogledajo metalce, ni nič posebnega, ljudje smo radovedni.”

Pred dvema letoma je Občina Tolmin s pomočjo novogoriške fakultete za uporabne študije raziskovala vpliv festivalskega turizma, naredili so anketo o tem, kako domačini sprejemajo festivale. Izkazalo se je, da jih podpirajo, toda pogojno. Kako bi komentirali izsledke?

“Rezultat ankete je za nas super, ker je podpornikov bistveno več kot tistih, ki jim gremo na živce. Predstavitev ankete pa se nam je zdela nekoliko nenavadna, ker so izsledke predstavili tako, kot da bi veliko ljudi festivalom nasprotovalo, kar dejansko ni res.”

Kako boste delovali, da se ne bi zaostrovalo?

“Ne vem, kako naj bi mi delovali drugače. Pridemo v Tolmin in delamo tako, kot zakon nalaga. Nihče nam nič ne podari. Obstajajo smernice in zakonska pot, ki se je držimo pri pridobivanju dovoljenj. Ne vem, zakaj bi kar koli spreminjali. Se pa vsa leta malo iskri, vedno se najde nekdo, ki mu nekaj ne ustreza.”

Ali je v Sloveniji za organizatorje festivalov več birokratskih zahtev, kot drugje?

“Težko komentiram, ker nimam izkušenj iz tujine. Samo enkrat sem organiziral festival na Hrvaškem. Vem pa, da moramo zdaj predložiti štiri krat več dokumentov, kot pred leti.”

Dva milijona evrov ostane v Tolminu

Ali ste kdaj čez prst ocenili, koliko denarja festivali prinašajo lokalnemu okolju?

“Ne čez prst, imamo realno oceno. Vsak obiskovalec potroši izven festivalskega območja okoli 100 evrov, pri tem niso upoštevane nočitve, ki jih MetalDays v celoti zapolni v Tolminu in okolici. Če seštejemo vse tri festivale z 20.000 obiskovalci, pridemo do dveh milijonov evrov, ki ostanejo v Tolminu, v restavracijah, trgovinah in pri ostalih turističnih ponudnikih.”

Občini plačujete turistično takso za začasno kampiranje gostov treh festivalov, ki je razumljivo nižja, kot v urejenih kampih. Ste zadovoljni z doslej vloženim v prizorišče?

“Ne bom trdil 100-odstotno, toda menimo, da do leta 2018 ni bilo pravne osnove za pobiranje takse za naše obiskovalce. Podlaga zanjo je delovanje podjetja v turizmu, kamor organizacija festivalov ne spada. Podlaga je tudi prijava na e-turizem, kjer nas ni. Kljub temu smo plačali vse, kar so nam zaračunali. Z letom 2019 je občina uvedla festivalsko takso. Menim, da je to unikum v Evropi, vsaj slišal nisem za kaj podobnega na festivalih v tujini. Za nas je festivalska taksa bolj ugodna, je nižja, kot smo jo plačevali v preteklosti. Občina je veliko vložila v festivalsko območje. Vendar je treba vedeti, da ga mi uporabljamo samo poleti, Tolminci ga koristijo prek celega leta. Torej ne vlagajo zgolj zaradi nas, vlagajo za občane. Bi pa od občine pričakovali oziroma si želeli, da bi vložila več energije in časa v to, da bi ljudem predstavila pomen festivalov za celotno regijo. Menim, da to ni naša naloga, ker bi izpadli nerodno, kot da se samopromoviramo.”

Vas spravljajo v slabo voljo občinske omejitve o številu festivalov na Sotočju? Bi pripeljali še kakšnega, če jih ne bi bilo?

“Nimam želje, da bi dodajal festivale. Omejitve me ne spravljajo v slabo voljo in me niti ne jezijo. Mogoče me pa moti, da se govori o sedmih festivalih na Sotočju, dejansko so tam samo trije; MetalDays, Pank Rock Holiday in Overjam Reggae. Kolikor vem, se dogajajo še športni festival, kreativni tabor in elektro party. S tem nočem soditi o kakovosti teh festivalov, ampak, če smo iskreni, to niso festivali, ki bi lahko negativno vplivali na Tolmin. Ali je to preveč za Tolmin ali ne, ne bom sodil, ker nisem kompetenten.”

Paradiso je za Tolmin prevelik

Tudi letos najemate pritličje nekdanjega hotela Paradiso na Sotočju. Vas je kdaj mikalo, da bi ga kupili, glede na to, da se cena na neuspešnih dražbah znižuje? Kaj bi vi naredili z njim, če bi bili tolminski župan?

“Paradiso vsako leto malo uredimo, uporabljamo ga za pisarne in za oddih nastopajočih ter tiskovne konference. Večina artistov spi v hotelih. V Paradisu se malo zadržujejo. Ta objekt žal propada. Ne pride mi na misel, da bi ga kupil. Morda bi bil nakup še prd kakšnim letom celo zanimiva ideja, toda zaradi obvoznice mi je postala povsem neatraktivna. Verjamem, da tolminski župan zelo dobro ve, kako je treba voditi občino in verjamem, da ima v mislih tudi to stavbo. Je na lepi lokaciji, toda za Tolmin je prevelika.”

Vseskozi ste tudi aktiven glasbenik, kitarist v heavy blues bandu Stray Train. Poslušali smo vas tudi na dobrodelnem koncertu Gora Rocka. Se obetajo novi komadi? Kako usklajujete vse obveznosti?

“S Stray Train gremo na evropsko turnejo od oktobra do začetka decembra. Delamo nove komade. Če bo vse teklo po načrtih, bo plošček izšel prihodnje poletje. Naš bend je dobra ekipa, z njimi se sprostim. Če v življenju veliko počneš, če se dogaja, če te delo veseli, kot da bi bilo hobi, se najde za vse dovolj časa.”


Najbolj brano