Kdo pravi, da je tako, kot je, prav?

Kdor novi val zavzemanja za pravice živali označuje z izrazom modna muha, bi nujno moral prebrati knjigo Živali, moje prijateljice. Človekov odnos do živali v dobi, ko hišni ljubljenčki dobivajo svoje frizerje, psihologe in kuhinjske mojstre, v resnici sploh ni priljubljena tema. Zlasti pred trpljenjem vzrejnih živali si še zatiskamo oči. Zakaj? Ker večina sprememb ni preprostih. Tudi tiste, ki nam slikajo lepšo prihodnost, ne.

Naslov Živali, moje prijateljice morda sprva zveni klišejsko, a ga bralec, ko odloži knjigo, doživi v vsej iskrenosti. Če res mislimo, da so živali lahko naše prijateljice, bi morali ljudje prijateljstvo, ki v naših predstavah vključuje zavezništvo, razumevanje, nudenje opore, medsebojno spoštovanje in sprejemanje, v odnosu do drugih, nečloveških bitij, vsekakor resno premisliti. Imamo radi živali ali le določene vrste živali? Ali pa še tega ne. Imamo radi le enega predstavnika te določene vrste živali, vendar le če nas predano uboga?

Mala knjiga s silovito močjo

Da ne zaidemo v pregloboka, domala filozofska vprašanja, velja najprej poudariti, da želi Ksenija V. Kultlačić s knjigo svoj privilegij svobode govora uporabiti za tiste, ki ga nimajo. V njenem primeru za živali. Med njimi še posebej za tiste, ki jim je človek z razvojem prehrambene industrije vzel vsakršno dostojanstvo in pravico do čutenja. Leta 2014 je z možem ustanovila Zavod Koki, ki že nekaj let na svoji domačiji skrbi za različne predstavnike najpogostejših mesnih jedi pri nas.

Zgodbe nekaterih preživelih je zbrala v drobni knjigi, ki pa ima silovito moč odpiranja oči. Z nakupom (predvidoma jeseni izide popravljen ponatis, dosegljiv na spletni strani zavoda) bralec podpre delovanje Domačije Koki.

Izjemno zanimiva je že zgodba postavljanja na noge “sanj”, ki danes nudijo dom na desetinam živali, namenjenih smrti. Vsak od njih, od prašička Odija, s katerim se je vse začelo, do puranjega para (da, puranov!) Aleksandra in Isabelle, ima svojo zgodbo. In svoje navade, osebnost, tudi čustva.

Ko nas sočutja uči prašič

S preprostim, a učinkovitim pripovedovanjem, med katerim izstopajo poudarjene misli, je avtorica vdolbla nišo, skozi katero zdaj sije žarek svetlobe v enega najtemnejših, najglobljih brezen človekovega obstoja.

Ko je namreč pred njim dišeč zrezek ali “steak”, kot ga je danes moderno imenovati, prav nihče ne želi niti z eno svojih sivih celic pomisliti na trpljenje, ki ga jed dobesedno vsebuje. Človek ne mara gledati posnetkov, skrivaj ulovljenih v klavnicah ali med prevozom živali. Noče slišati jokajočega mukanja krave, ki ji jemljejo telička. A naj si še tako zatiska oči, vse to obstaja. In živali, ki so pristale, denimo, na Domačiji Koki, so med redkimi, za katere z lahkim srcem zapišemo, da so imele srečo. A tudi njihovi skrbniki z njimi. S čudovitimi fotografijami čutečega fotografa Tadeja Gudana se izrisuje prepričljiva zgodba, ki izvablja solze ganotja, a tudi zavedanje, da je vsak od nas, prosto po Rumiju, lahko morje v kapljici in ne le sprijaznjena kaplja v morju.

---