Milan Predan: ”Ljudje so se zasitili prepirov in konfliktov”

Kar nekaj novinarjev, pa še zdaleč ne le v Sloveniji, je v zrelejših letih šlo v diplomacijo. Toliko bolje za diplomacijo, bi smeli reči. Med njimi je tudi Milan Predan, Mariborčan, ki je po četrt stoletja pri časniku Večer presedlal med diplomate. Služboval je večinoma v širši regiji, prav te dni pa se na številnih srečanjih na avstrijskem Koroškem poslavlja po štirih letih opravljanja funkcije generalnega konzula Slovenije v Celovcu.

Kako visoke so Karavanke? So se v minulih letih kaj znižale?

“Kot fizična meja so še vedno tu, žal spet celo z nadzorom na meji, ki je med Slovenijo in Koroško najbolj dosleden prav na Ljubelju, kjer se mi še skoraj ni zgodilo, da mi policist ali včasih celo vojak ne bi pogledal dokumenta, tudi če pokažem diplomatski potni list. Zanimivo je, da na poti iz domačega Maribora v Celovec na mejnem prehodu Vič nadzora ni, kar je, milo rečeno, nelogično. Če bi že kdo hotel tihotapiti migrante, jih gotovo ne bi po tistih ovinkih čez Ljubelj. Avstrijska notranja politika pač. Duhovna meja, ki so jo Karavanke desetletja simbolizirale, pa se je znižala. Saj bi bilo za normalne nemško govoreče Korošce najbrž celo smešno, če bi med tednom še naprej verjeli svarilom političnih manipulantov, kako jih Slovenci ogrožamo, konec tedna pa bi se čez Ljubelj in skozi Karavanke vozili na kavo v Ljubljano, na pršut v Brda in na ribe v Piran ter se vračali domov navdušeni nad Slovenijo. Ni boljšega orožja zoper lažne strahove, kot je osebna izkušnja.”

“Razprave o koroški deželni ustavi in o drugem deželnem jeziku so bile v Sloveniji novica dneva samo tako dolgo, dokler je bilo mogoče z njimi kuriti strasti.”

Velja tudi nasprotno?

“Seveda velja tudi obratno, saj so tudi za mnoge Slovence bile in so za nekatere Karavanke še vedno previsoke, da bi pogledali čeznje in se počasi znebili klišejev, ki so jih o Koroški v slovenski javnosti ustvarila desetletja do Slovencev neprijazne politike. Žal k temu prispeva tudi pomemben del slovenskih medijev, ki jih Koroška in manjšina, čast izjemam, zanimata predvsem takrat, ko se zgodi kaj slabega, medtem ko jim za pozitivne zgodbe ni veliko mar. To se je najbolj pokazalo ob predlanskih razpravah o koroški deželni ustavi in o drugem deželnem jeziku, ki so bile v Sloveniji novica dneva samo tako dolgo, dokler je bilo mogoče z njimi kuriti strasti, iskanje rešitve in rešitev sama, kakršna koli je že bila, pa ni več skoraj nikogar zanimala.”

“Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi nemška publika hodila na slovenske prireditve, danes takšnih zadržkov skoraj nikjer ni več.”

Novinar, urednik in diplomat

Milan Predan (1955) je generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu. Gre za pomembno diplomatsko mesto, ki terja veliko znanja in občutka, predvsem pa je zelo na očeh tako koroških rojakov kot različnih javnosti iz domovine. Predan je v Mladiki začel službovati leta 2001, prej je bil v novinarstvu. Gre za karierni preskok, ki ni prav redek, ne pri nas niti v tujini.

Kot odličen dijak ene od mariborskih gimnazij je zadnje leto pred maturo prebil v San Joseju v Kaliforniji, takrat eni osrednjih trdnjav svobodomiselnega sveta. Dijaška izmenjava v začetku sedemdesetih let ni bila tako samoumevna kot je danes, ob marsičem drugem pa je omogočila tudi temeljito poglobitev znanja angleškega jezika. Predan je domala četrt stoletja preživel v uredništvu dnevnika Večer iz Maribora. V sredini osemdesetih, v času demokratičnega odpiranja slovenske družbe, je bil notranjepolitični urednik, v turbulentnem letu 1990 pa je prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika. To vlogo je opravljal celo desetletje, v katerem je slovenski tisk beležil visoko rast.

V prvi polovici prejšnjega desetletja je bil Predan namestnik generalnega direktorja Srednjeevropske pobude, ki ima sedež v Trstu, za dve leti se je vrnil na Večer, kjer je bil direktor. V času slovenskega predsedovanja EU leta 2008 je bil oficir za zvezo z Bolgarijo, leta 2010 pa je šel v Beograd, kjer je bil namestnik veleposlanika. Po vrnitvi in enem letu v Mladiki je bil imenovan na mesto generalnega konzula v Celovec. V teh poletnih dneh ima veliko protokolarnih obveznosti, saj konec meseca zapušča Koroško. Gotovo se bo vračal, kot se vrača v Trst, ki mu bo poslej precej blizu, saj sta se s soprogo, novinarko Darko Zvonar, odločila, da bo ob Mariboru njun dom tudi na Primorskem.

Živahna slovenska skupnost na Koroškem

Kako je strukturirana in kako živahna je slovenska skupnost na Koroškem?

“Če dobiš dnevno v povprečju vsaj dve vabili na kakšno slovensko kulturno prireditev, težko rečeš, da ta skupnost ne živi. Zlasti čez konec tedna si slovenska kulturna društva že kar konkurirajo s koncerti, gledališkimi predstavami, plesi, sodeč po statistikah pripravijo kar 40 odstotkov celotnega kulturnega dogajanja na južnem Koroškem. Še bolj je pomembno, da je v mnogih društvih veliko mladih, tudi nemško govorečih, ki se učijo slovenskih besedil, kar pritegne tudi narodnostno mešano občinstvo. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi nemška publika hodila na slovenske prireditve, danes takšnih zadržkov skoraj nikjer ni več. Kultura je za manjšino na Koroškem v resnici zgodba o uspehu, ki pa ne more prekriti grenkega spoznanja, da slovenščina vse bolj izginja iz vsakodnevnih pogovorov celo po vaseh, ki so včasih veljale za tradicionalno slovenske, znanje jezika usiha, mlada generacija koroških Slovencev pa se je sicer pripravljena vključiti v delovanje društev, za njihovo vodenje pa jih je težko pridobiti. Tudi zato, ker marsikdo med njimi svoje življenjske in poklicne interese vidi zunaj Koroške. Podeželje se prazni in s tem izginja tudi jezik.”

“Medtem ko je Beljak zaradi bližine Italije od nekdaj imel nekaj mediteranskega pridiha, ga Celovec dobiva šele zdaj in to je zanj dobro.”

Zveni nekoliko paradoksalno ...

“Paradoks zdajšnjega dobrega političnega vzdušja na Koroškem, ki nikoli ni bilo tako naklonjeno manjšini, kot je danes, je izgubljanje občutka znotraj manjšine, da se je za manjšinske pravice še vedno treba boriti oziroma biti pozoren, da ne bodo odvisne od tega, kdo je v deželi na oblasti. Včasih je manjšino politično delila ideologija, ki je med drugim pripeljala do razmer, v katerih je bilo iluzorno govoriti o oblikovanju skupnega političnega zastopstva, te večne teme, ki je tudi v času mojega mandata tu in tam pljusknila na površje, pa potem spet hitro potonila ob spoznanju, da za to med tremi krovnimi organizacijami ni soglasja. Ker ideologija v njihovih medsebojnih odnosih danes nima več posebne teže in jih povrh vsega druži skupni problem, kako pomladiti svoje vrste in mlado generacijo pridobiti za politično delo, je tudi sodelovanje med njimi v zadnjem obdobju dobro, v ključnih zadevah znajo delovati usklajeno. Ali bodo nekega dne storili korak naprej k eni organizaciji, je lahko samo njihova odločitev, tega jim ne more vsiliti nihče od zunaj. Slovenija je to poskušala v devetdesetih letih, pa je manjšino zgolj dodatno razcepila.”

Nisem verjel, da lahko prodane naklade slovenskih dnevnih časopisov padejo tako nizko in še zdaj ne verjamem, da je kriv predvsem internet.

Slovenska skupnost na Štajerskem je še živa

Kako pa je na Štajerskem?

“Formalno za tamkajšnje Slovence naš generalni konzulat ni pristojen, temveč ima to skrb veleposlaništvo na Dunaju. Res se občasno pojavljajo predlogi, da bi pristojnost za obe manjšini združili v Celovcu, ker bi to bilo smiselno, glede na to, da sta v 7. členu Avstrijske državne pogodbe omenjeni tako manjšina na Koroškem kot Štajerskem ter sta torej pod istim mednarodnopravnim dežnikom. Vendar je njun položaj precej različen. Že zaradi svoje številčnosti so bili koroški Slovenci vedno v ospredju in so seveda veliko bolje organizirani, poleg tega je bil na Štajerskem asimilacijski pritisk še hujši kot na Koroškem in je kar majhen čudež, da je ta skupnost sploh obstala. Velike zasluge za to imata Kulturno društvo Člen 7 in njihov radgonski kulturni center Pavlova hiša, ki sta pred 30 oziroma 20 leti začela avstrijsko javnost opozarjati, da so štajerski Slovenci še živi. Brez njunega delovanja, ki je v zadnjem času vse bolj prepoznavno, bi najbrž iz nemških krogov še danes slišali, da štajerskih Slovencev sploh ni.”

Kaj pa obrnjen pogled, pogled iz Slovenije?

“Sicer pa se zdi, da v takšni nevednosti živijo tudi nekateri v Sloveniji, sodeč po predlanski zgodbi z oddajnikom slovenskega radia Agora s sedežem v Celovcu, ki je leta 2016 razširil svoje oddajanje tudi na sosednjo Štajersko in s programom, posebej namenjenim štajerskim Slovencem. Ker je bilo takrat nekaj težav s postavitvijo oddajnika na avstrijski strani, je bil z neformalnim soglasjem naše Agencije za telekomunikacije ta postavljen na slovenski strani, v radgonski občini, nakar je po letu dni v Sloveniji izbruhnil mali škandal, spodbujen od enega od spletnih medijev, češ da smo prava banana republika, ker dovolimo, da avstrijski radio oddaja s slovenskega ozemlja. Mirno je bilo zamolčano, da gre za manjšinski radio in oddaje za slovensko manjšino. S takratnim veleposlanikom na Dunaju Andrejem Rahtenom sva se potem skupaj s kolegi na zunanjem ministrstvu nekaj mesecev trudila, da smo oddajnik le preselili na avstrijsko stran in domačim kritikom vzeli municijo, s tem da niti na Koroškem niti na Štajerskem takšnega frontalnega napada iz Slovenije na nekaj, kar je v dobro manjšine in ohranjanja slovenščine, najbrž še danes ne razumejo, sam pa tudi ne.”

Je siceršnja skrb matične države ustrezna?

“Če ne bi bilo finančne podpore iz Slovenije, bi kar nekaj manjšinskih ustanov lahko zaprlo vrata. Novice, osrednji manjšinski tednik na Koroškem, je dober primer, saj dobiva približno polovico zdajšnjega letnega proračuna od Urada za Slovence, avstrijska država prispeva manj od desetine, vsa pretekla leta pa bilo to razmerje celo 9:1 v prid oziroma v škodo Slovenije. V škodo zato, ker bi bilo normalno, da bi bilo razmerje obrnjeno. Avstrija je bogata država, tednik pa izdajajo avstrijski državljani, saj Avstrija pripadnikom manjšin, razen v izjemnih primerih, ne dovoljuje dvojnega državljanstva. Podobno je s podporami kanclerskega urada za delovanje manjšinskih organizacij, ustanov in društev, ki letno znesejo približno polovico tistega, kar prispeva Slovenija, predvsem pa se že več kot dve desetletji nominalno niso povečale. Ta tema je na mizi vsakega meddržavnega srečanja, premaknilo pa se doslej ni nič, najbrž tudi zato ne, ker manjšine za nobeno avstrijsko vlado v zadnjih letih niso bile nekaj, s čemer bi se morali prednostno ukvarjati. Za pošteno sliko je vseeno treba upoštevati, da Avstrija financira dvojezično šolstvo na Koroškem, vključno s tremi srednjimi šolami na čelu s slovensko gimnazijo v Celovcu, pa slovenski radijski in televizijski program državne ORF, to so seveda omembe vredni zneski.”

Manjšina bi Sloveniji lahko pomagala večati vpliv

Kako pa je z nematerialno podporo oziroma sodelovanjem?

“Najpogostejši očitek, ki sem ga v minulih štirih letih slišal od koroških Slovencev na račun Slovenije, kljub vsemu ni povezan z denarjem. Seveda bi si ga tudi danes vsi želeli več, a nisem slišal nikogar, ki ne bi razumel, da so časi bivše Jugoslavije, ko je bila manjšina velikokrat tudi drobiž v velikih političnih igrah in so tudi zato prihajali v Celovec kovčki denarja, mimo. Slovenija je preveč zazrta vase in v svoje probleme, da bi v manjšini v resnici, ne samo v političnih izjavah, videla partnerja, ki ji lahko pomaga povečati vpliv in težo v obmejnem prostoru ter s tem napraviti Slovenijo 'večjo', se glasi ta očitek. Z nami se ukvarjate iz občutka odgovornosti in ker se to pač spodobi, ne pa zato, ker vas v resnici zanimamo. Ob takšnih ocenah se mi ni zdelo smiselno postavljati se v vlogo advokata celotne slovenske politike, četudi so v štirih letih mojega mandata avstrijsko Koroško obiskali skoraj vsi vodilni slovenski politiki, nekateri tudi večkrat, in politične predstavnike manjšine večkrat sprejeli tudi na pogovore v Ljubljani. Raje sem takšne poglede na Slovenijo skušal ovreči z lastnim zgledom in upam, da mi ob slovesu iz Celovca nihče ne bo mogel očitati, češ, z nami se je ukvarjal iz vljudnosti, ne zato, ker mu ni bilo vseeno za del svojega naroda.”

Ali se je v zadnjem obdobju odnos do Slovenije in Slovencev na Koroškem spremenil?

“Dober dokaz, kako se je ta odnos spremenil, so lanske deželne volitve. Še pred desetletjem bi bilo nepojmljivo, da bi lahko nekdo s takšno nepopulistično in Slovencem naklonjeno politiko na Koroškem zmagal s skoraj petdesetimi odstotki glasov, kar je uspelo aktualnemu deželnemu glavarju Petru Kaiserju. Ljudje so se zasitili prepirov in konfliktov, ki so deželo desetletja vlekli nazaj. Koroška se je s podobo 'rjave province', ki jo je simboliziralo Haiderjevo nenehno poigravanje z nemško nacionalnimi čustvi, sama zapirala pred sosedi, kajpada v svojo gospodarsko škodo, podobno kot je to dolgo počel Trst. Moral se je zgoditi finančni zlom banke Hypo, paradnega projekta pokojnega deželnega glavarja, zaradi katerega se je pred tremi leti Koroška kot prva zvezna dežela v zgodovini druge republike znašla celo na robu bankrota, in razkriti njegov pajdaški način delovanja, da so ljudje očitno spregledali. Seveda še zdaleč ni vse idealno. Predvsem na lokalnih ravneh je še precej starega nezaupanja do manjšine, zlasti do njenih zahtev po več javne dvojezičnosti, ki naj bi ogrožala kdove koga, toda nikomur se ni več treba bati govoriti v javnosti slovensko, za kar si še ne tako dolgo nazaj lahko bil na ulici tudi tepen. Deželni glavar se v svojih nagovorih skoraj vedno potrudi spregovoriti tudi nekaj besed v slovenščini, njegov sin Luca pa jo celo tekoče govori, saj ga je oče že na začetku svoje politične kariere vpisal v dvojezični vrtec, zatem v dvojezično osnovno šolo in potem še v slovensko gimnazijo, četudi je družina povsem nemško govoreča. Sin je tudi igral nogomet za slovenski klub SAK in sam doživljal vse tiste žalitve iz nemškega občinstva o 'Scheissjugosih', posranih jugosih, zato se je kot dijak slovenske gimnazije iz solidarnosti kar sam razglasil za koroškega Slovenca.”

Povezanost z zaledjem lahko razcveti Celovec in Trst

Službovali ste tudi v Trstu. Kako vidite tamkajšnjo slovensko skupnost? Kaj druži Trst in Celovec?

“Obe mesti je v preteklosti združeval strah pred rdečo slovansko nevarnostjo in zanj sta plačali ceno, ker bi bili, če ju ta strah ne bi hromil, danes bolj povezani s svojim naravnim zaledjem, ki sega tudi v Slovenijo, in s tem bolj cvetoči. Tako, kot smo v časih Jugoslavije Slovenci videli Trst samo kot nakupovalno središče, ne pa kot mesto z zgodovino in s čudovitimi zgradbami, tudi Celovec šele v zadnjih letih za nas postaja več kot samo IKEA in Minimundus. Tudi sam sem prvič odkril lepoto starega mestnega jedra šele takrat, ko sem prišel sem službovat. Odkar se je Koroška odprla, prihaja v Celovec tudi vse več Italijanov, ki tukaj odpirajo kavarne, bistroje, trgovine, tako da se včasih res počutiš, kot da si v Trstu, saj te ponekod z dobro tržaško kavo postrežejo kar v italijanščini. Medtem ko je Beljak zaradi bližine Italije od nekdaj imel nekaj mediteranskega pridiha, ga Celovec dobiva šele zdaj in to je zanj dobro. Predolgo je veljal za politično zatohlo provincialno okolje, ki ne mara drugačnosti, kaj šele tujcev.”

Kaj pa Slovenci v Trstu in na Koroškem?

“Tukaj sem dokaj hitro spoznal razliko med koroškimi in tržaškimi Slovenci. Ko sva se kmalu po prihodu na Koroško z mojim voznikom, koroškim Slovencem, peljala na neko službeno pot in je beseda nanesla na nogometne kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo večer poprej, Slovenija je izgubila in Avstrija zmagala, me je malce začudeno pogledal, ko sem ugotavljal, da bi 'naši' lahko igrali še pet tekem, pa ne bi dali gola. Pa saj so dali štiri, mi je previdno ugovarjal. Zanj so seveda 'naši' bili Avstrijci. Za moje tržaške prijatelje vem, da Italija zanje nikoli ne bi bila 'naši'. Tam je navezanost na Slovenijo večja in tudi dojemanje Slovenije kot matične države močnejše, za kar je seveda v prvi vrsti kriva zgodovina, saj so bili Slovenci v Italiji, za razliko od koroških Slovencev, na silo, brez vsakršne možnosti izrekanja na plebiscitu, odrezani od matice. Zadnjič mi je ena od koroških Slovenk nekoliko zamerila izjavo, da smo rojakom v Italiji Slovenci v Sloveniji bliže bratom in sestram, za koroške Slovence pa smo bolj bratranci in sestrične, vendar se mi zdi primerjava ustrezna.”

Koliko je živ koncept Alpe Jadran?

“Na Koroškem zelo, saj je v Celovcu tudi sedež Zveze Alpe Jadran, nekdanje Delovne skupnosti AA, v Sloveniji, tako se zdi, manj. Ker nimamo oblikovanih regij, razen dveh statističnih, moramo improvizirati, da lahko kot država sodelujemo v tej združbi dežel Koroške in Štajerske ter madžarskih in hrvaških županij, saj nas v njej zastopa Skupnost občin Slovenije. Podobno je z evregijo brez meja (Euregio senza confini), v katero nas predvsem Koroška že nekaj časa vneto vabi, članici sta še Furlanija Julijska krajina in Veneto, vendar je zadržek bolj ali manj isti. Seveda pomena teh povezav za Slovenijo ne kaže precenjevati, podcenjevati pa tudi ne, še zlasti ne nekaterih zadnjih dogovorov med Koroško in FJK v zvezi s tržaškim pristaniščem. Sicer je zamisel o carinskem koridorju med Trstom in nastajajočim koroškim logističnim središčem v Brnici še daleč od uresničitve, a glede na vse zaplete z drugim tirom Koper-Divača in pomen Luke Koper za avstrijski trg, bi bilo kratkovidno ob tem dogajanju samo zamahniti z roko. Navsezadnje se tudi gradnja hitre železnice Celovec-Gradec z neposredno navezavo na progo Trst-Beljak nadaljuje in odpira drugo železniško pot od severnega Jadrana v srednjo, vzhodno in severno Evropo.”

Je Celovec za slovensko gospodarstvo lahko okno v Avstrijo?

“Slovenska gospodarska zveza, ki ima sedež v Celovcu in hkrati opravlja vlogo poslovnega kluba za celotno Avstrijo, je za mnoga slovenska podjetja, predvsem majhna, družinska, že danes vstopna točka na avstrijski trg. Če nimaš pravih informacij, kaj te na tem sicer donosnem, a zahtevnem trgu čaka, lahko hitro pogoriš. Finančni nadzor je neizprosen, sistem kolektivnih pogodb pa zapleten in se ti ne piše dobro, če te ujamejo, da jih nisi stoodstotno spoštoval. Ko nas podjetniki kličejo na generalni konzulat in prosijo za nasvet, jim v prvi vrsti svetujemo, naj predpise spoštujejo stopetodstotno, če nočejo imeti težav. V Sloveniji je šla neopazno mimo lanska novica, da smo bili v letu 2017 prav mi največji tuji investitor na Koroškem, pred Italijo in Nemčijo, kar pa je bilo, resnici na ljubo, tudi posledica strahu pred avstrijsko finančno policijo, ki je na osnovi poostrene zakonodaje zoper plačni dumping začela podjetjem, na Koroškem in Štajerskem so bila seveda najbolj na udaru slovenska, tudi zaradi majhnih prekrškov izrekati drakonske kazni. Podjetja z dolgoročnimi ambicijami na tem trgu so pravilno presodila, da jim je bolje ustanoviti podjetje v Avstriji in se s tem izogniti težavam pri čezmejnem poslovanju. Z avstrijskega zornega kota je razumljivo, da jih cenejša slovenska konkurenca moti - naši obrtniki so tudi na Koroškem zelo priljubljeni zaradi odličnega razmerja med ceno in kakovostjo - in bi jo radi vsaj omejili, če se je že ne morejo znebiti, vendar takšno ravnanje nima zveze z odprtim evropskim trgom. Slovenska država se je tukaj ustrezno odzvala in ob podpori slovenskih odvetnikov v Celovcu vložila tožbo na Evropsko sodišče, ki je že ugotovilo, da Avstrija z nekaterimi od teh drastičnih ukrepov krši evropsko zakonodajo, torej jih bo morala spremeniti, vendar poznam kar nekaj primerov, da so se slovenski obrtniki umaknili s trga, ker so se nasitili nenehnih obiskov finančne policije. Ciniki bi rekli, da je bil cilj dosežen.”

Politična opredeljenost manjša naklade časnikov

Kot glavni in odgovorni urednik, krajši čas tudi kot direktor, ste trasirali pot dnevnika Večer v samostojni državi. Kako vidite slovensko medijsko krajino danes? V čem je drugačna od vaših snovanj in perspektiv izpred dveh desetletij?

“Predvsem takrat nisem verjel, da lahko prodane naklade slovenskih dnevnih časopisov padejo tako nizko in še zdaj ne verjamem, da je kriva predvsem ali celo samo naravna nesreča, imenovana internet. Osrednjim avstrijskim dnevnim časopisom se tak drastični padec ni zgodil. Drži, trg in kupna moč sta precej večja, toda trudijo se ukvarjati s temami, ki so za bralce pomembne, in na način, ki ne odvrača bralcev z drugačnimi političnimi preferencami od tistih, za katerimi stoji uredništvo. Če se namesto tega preveč ukvarjaš s temami, ki se zdijo pomembne predvsem novinarjem, in na način, da ljudi z drugačnim mnenjem od tvojega v najboljšem primeru razglašaš za nevedneže, v najslabšem pa za idiote, postopoma ostajaš brez bralcev. Če sem v svoji novinarski karieri na kaj ponosen, je to Večer iz devetdesetih let, ki je bil pravi sredinski časopis, v katerem so našle enakovreden prostor vse politične opcije in ni nikogar izključeval, obenem pa nismo dovolili, da bi dialog zdrknil pod raven dobrega okusa, kaj šele da bi se približal tistemu, kar je danes standard zmerjanja na družabnih omrežjih. Nimam občutka, da bi bilo danes v medijih toliko samospraševanja, ali delamo dobro in prave stvari, kot ga je bilo v tistih letih, ko so prodane naklade Dela, Večera in Dnevnika cvetele.”

Kakšen je vaš pogled na slovensko družbo po izkušnji iz več različnih okolij v naši širši regiji?

“Tudi ko živiš v Avstriji, znaš ceniti, kaj nam nudi Slovenija, kaj šele, če jo primerjam s Srbijo, kjer se še vedno, tako kot v času mojega službovanja v Beogradu, nenehno sučejo okoli starih mitov o Kosovu, istih obljub o boljšem življenju in slavospevov Ceci ter njej podobnim kot vzorom uspešnosti. Imam veliko prijateljev v Srbiji in mi je kar žal zanje. Za slovensko družbo in politiko pa bi si želel, da bi v njej doživel nekaj podobnega, kar se je pred dvema mesecema zgodilo v Avstriji: vodilni politik se ujame v obremenilni video, nemudoma odstopi z vseh funkcij, teden dni kasneje zaradi tega pade celotna vlada na čelu s priljubljenim kanclerjem, država se čez noč znajde v hudi politični krizi, zatem se v tednu dni vse stranke zedinijo o začasni kanclerki, ki bo vodila vlado do predčasnih volitev, in v dveh tednih je krize konec. Temu se reče državotvornost.”

---