Kako do stanovanja
Nedvomno so zlasti mladi, mlade družine in tisti z nižjimi dohodki na stanovanjem trgu v zelo nezavidljivem položaju, saj na bančno posojilo za nakup nepremičnine ne morejo računati in zato nimajo druge možnosti, kot iskati tržno najemno stanovanje. Nekaterim se posreči priti na listo za neprofitno stanovanje, a čakalna vrsta je dolga. Tudi zato, ker so neprofitne najemnine nizke, to pa onemogoča večje vlaganje v gradnjo novih stanovanj, in zato, ker najemniki do njih niso nujno več upravičeni, a se tega ustrezno ne preverja.
Izhodišče možnih najemnikov poslabšuje slabo plačano ali prekarno delo. Zato imajo manjšo možnost, da jih bo najemodajalec v poplavi povpraševanja izbral. Ali pa bodo izpadli zato, ker si tako visoke najemnine, ki jo bo dvignil prav zaradi zelo velikega povpraševanja, ne bodo mogli več privoščiti. Če jih bo izbral, bo morda zahteval, da mu (delno) plačujejo “na roko”, da bi si znižal ali se izognil davku, to pa zanje pomeni tudi izgubo morebitne subvencije najemnine. Morda lastnik zaradi visoke obdavčitve stanovanja ne bo niti oddal in bo prazno, škoda pa bo tako večkratna. Anomalij je torej precej.
Nekoliko naivno je pričakovati, da najemodajalci plačila ne bodo skušali (posredno) vseeno prenesti na najemnika.
Ali si lahko najemniki po zaslugi predlagane novele zakona o nepremičninskem posredovanju, ki dviguje prah, res obetajo izboljšanje položaja in večjo varnost? Verjetno le delno.
Bistvo všečnega predloga Levice je znižanje plačila za posredovanje tudi pri najemnih pogodbah, omejitev dodatnih stroškov agentov ter konec delitve plačila za posredovanje med obe strani, kar zdaj v praksi lahko pomeni tudi, da vsak plača po eno najemnino. Seveda posrednikom to ni všeč. A na drugi strani je nekoliko naivno pričakovati, da najemodajalci, dokler si zaradi razmer na trgu to lahko privoščijo, plačila ne bodo skušali (posredno) vseeno prenesti na najemnika, na primer v obliki višje najemnine. Veliko večino najemnih poslov tako ali tako že zdaj sklenejo neposredno. Zato je vprašanje, ali bo zaradi nižjih stroškov več posredovanj in s tem davkov.
Bolj kot z vprašanjem, kako in ali sploh regulirati trg, naj se politika raje ukvarja z ukrepi, ki bodo čim prej pripeljali do večjega števila novih neprofitnih stanovanj in omejili črni trg, v katerega so najpogosteje ujeti prav najšibkejši.