Vodo iz ustave v dejanja
Nesreča v železniškem predoru Hrastovlje, zaradi katere zdaj 90.000 prebivalcev Istre strahoma odpira pipe, pristojni v Rižanskem vodovodu pa tuhtajo, kaj še storiti, da bi preprečili dostop kerozina do zajetja, je še en dokaz, kako goli in bosi smo v tej državi pri skrbi z najpomembnejšo življenjsko tekočino. In da nam leporečje, ki je pred dvema letoma spremljalo vpis pravice do pitne vode v ustavo, prav nič ne pomaga, dokler za njeno zagotavljanje ni ustreznih zakonov in odlokov.
A tu si je država po pilatovsko umila roke. Z ne prav čisto vodo, zato se njenih rok, naj to še tako prikriva, držijo madeži krivde za najmanj dve stvari: da ni pripravila ali redno posodabljala učinkovitih vodovarstvenih območij za vodna zajetja ter da je urejanje vodooskrbe naložila občinam.
Država je kriva za najmanj dve stvari: za vodovarstvena območja in da je urejanje vodooskrbe naložila občinam.
Če bi imeli dobro pripravljena vodovarstvena območja, bi bilo ob tokratni nesreči na pragu Rižanskega vodovoda marsikaj bolj jasno. Tako pa obstoječa uredba vlade iz leta 2008 določa predvsem prepovedi za nove gradnje in posege, o starih piše bore malo, o ravnanju ob nesrečah dejansko ničesar. Pri nekaterih drugih vodnih zajetjih je še slabše, saj vlada za mnoge uredb o vodovarstvenih območjih sploh ni pripravila. Kraševci nanje zaman čakajo vse od odprtja vodovoda leta 1982, ko so sami spisali nekaj glavnih varovalk za zaščito svoje vode, pivška in postojnska občina zaman čakata na zaščito vodnega vira Malni bržčas tudi zato, ker je državi bolj mar za vojaško vadišče na Počku kot za pitno vodo.
Državi je bolj kot za pitno vodo za ljudi mar tudi za kapital, ki stoji za plinovodnimi, vetrničarskimi in drugimi energetskimi lobiji. Slednjim namreč z državnimi prostorskimi načrti omogoča prosto pot za umeščanje plinovodov in vetrnih elektrarn v prostor, medtem ko se morajo za umeščanje vodovodov občine boriti same.
Občinam je namreč država prepustila in naložila vse v zvezi z vodooskrbo, čeprav je jasno, da ima dejansko vsak vodni vir vplivno območje tudi v sosednjih občinah, da voda ne pozna občinskih meja, da vsaka občina nima in ne more imeti svojega vodnega vira in da učinkovito in varno vodooskrbo lahko zagotavljajo samo dovolj veliki vodovodni sistemi.
Pravico do vode je treba udejanjiti.