Kerozin iz Kopra za prepoznavnost Ane Roš
Prejšnji torek je bil praznik, tako pri nas kot pri naših južnih sosedih, oboji se spominjamo razglasitve neodvisnosti na isti dan leta 1991. Na cestah je bila gneča po podaljšanem vikendu, dolgočasna poročila s spomini na sicer ključne zgodovinske dni pa je v Sloveniji preglasila novica o železniški nesreči pri Hrastovljah. Ob njej smo bili deležni zanimivega spoznanja, da je koprsko pristanišče tudi pomembna točka pretovora kerozina za nemško tržišče. Nekako se da razumeti, da se prek Kopra letalsko gorivo zagotavlja za Brnik, o tem, da je Koper specialist za energente v širši regiji, pa se doslej niso pretirano hvalili.
Tistega dne je slovensko javnost dosegla še novica, da je Hiša Franko iz Starega sela pri Kobaridu na gala prireditvi v Singapurju skočila na lestvici 50 najboljših svetovnih restavracij za leto 2019 za deset mest, na 38. mesto. Ana Roš je bila na podelitvi zelo opažena, kar je seveda dobro tako za njihovo gostilno kot za celotno slovensko gastronomsko sceno. Kuharska mojstrica, ki jo je ista organizacija leta 2017 razglasila za najboljšo kuharico na svetu, odlično komunicira na globalnem parketu, seveda mora biti za to doma vse na svojem mestu. Od koncepta do ponudbe. Pa ne le pri njih, še pri kom v njenem okolju, saj Ana Roš zagovarja ultralokalni koncept z zgolj kakšnim dodatkom iz nekoliko širšega bazena.
Kerozin pomaga spoznavati lokalno, toda še vedno je težko razumeti, da letalsko gorivo v Nemčijo tovorijo (tudi) iz koprskega pristanišča.
Lokalno s čim bolj sonaravno pridelavo je v gastronomiji velik hit, zlasti med izpostavljenimi mojstri, ki določajo trende. Njihova pomembna opora, pravzaprav njihov spodbujevalec, je bil Anthony Bourdain, ameriški kuhar, ki je zaslovel v začetku prejšnjega desetletja s frivolno biografsko zgodbo, v kateri je razgalil kuharje v velikih restavracijah kot hektične deloholike, ki si skozi svoje kuharske dni pomagajo tudi s poživili. Bourdain je v naslednjem desetletju in pol razvil nov žanr televizijskih kulinaričnih potopisov, v katerih je obkrožil svet in globalnemu avditoriju približal vonje, okuse in duha številnih gastronomsko dotlej povsem spregledanih krajev.
Čeprav so lestvice, zlasti v tako posebni in subjektivni dejavnosti, kot je kraljestvo okusov, lahko precej nerodna zadeva, pa so tukaj, med nami. In Bourdaina bi smeli zagotovo uvrstiti zelo visoko na lestvici zaslužnih za promocijo lokalnega na globalnem tržišču. Na neki način je zaslužen tudi za globalni uspeh Ane Roš, čeprav najbolj slavni gastronomski potopisec žal nikoli ni posnel oddaje o slovenski kuhariji. Bil je povsod naokrog, leta 2012 tudi na Hrvaškem, predvsem v Istri in Dalmaciji. Še vedno je izjemno živ spomin na njegov obisk na Pagu in v Skradinu, kar je tudi razumljivo, saj je prav dalmatinski del epizode najbolj odmeval, ker je bila dotlej Dalmacija gastronomsko veliko manj prepoznavna in razvita kot Istra. Oddajo naj bi videlo kar 120 milijonov gledalcev po vsem svetu!
Kakor koli, Bourdain je lani umrl, na njegov rojstni dan, 25. junija, torej na “naš” torek, pa so na pobudo njegovih najtesnejših prijateljev po vsem svetu priredili Mednarodni Bourdainov dan. V Boškincu na Pagu so kuhali tisto, kar so delili z njim pred sedmimi leti: preproste, domače jedi iz svežih sestavin. Tamkajšnji patron Boris Šuljić je poudaril, da gre za dan, ko se slavi življenje, kakršno je živel Bourdain.
Lokalno je v gastronomiji postalo globalni hit. Recimo, da je bilo pred dvema desetletjema še kar razumljivo, da je kak ameriški navdušenec prišel v Lyon zaradi Paula Bocusa, vzvodov, ki danes spodbujajo prihode Avstralcev v Kobarid, pa takrat ne bi docela razumeli. Lokalno, v veliki meri v gastronomiji, je postalo izhod iz globalne norije, začasni izstop iz sveta, ki ne deluje brez kerozina.
Bourdain ga je za svoje poti pokuril zelo veliko, tudi Ana Roš, da znova in znova pripoveduje o svojem Posočju in Sloveniji, ogromno ga skurijo njeni gostje, da pridejo v Slovenijo. Kerozin pomaga spoznavati lokalno, toda še vedno je težko razumeti, da letalsko gorivo v Nemčijo tovorijo (tudi) iz koprskega pristanišča.