Skozi zgodovino v soju jamskih svetil

Center za dediščino živega srebra je ob 25. obletnici odprtja turističnega rudnika Antonijev rov vanj obiskovalce povabil na predstavitev jamskih svetil skozi čas. Po otvoritvi razstave so vodniki v rovu odigrali vloge rudarjev z oljenkami, karbidovkami in akumulatorskimi svetilkami.

V soju svetil, zadnja postaja igranih prizorov “rudarjev” s svetili 
skozi čas, s Tomažem Bizjakom in akumulatorsko svetilko. Foto: Saša Dragoš
V soju svetil, zadnja postaja igranih prizorov “rudarjev” s svetili skozi čas, s Tomažem Bizjakom in akumulatorsko svetilko. Foto: Saša Dragoš

IDRIJA > “Brez svetlobe ne bi mogli kopati rude. Rudnika ne bi bilo, niti Idrije,” je na najnižji točki Antonijevega rova ugasnil luči Tomaž Bizjak. Tam je odigral vlogo rudarja s sodobno akumulatorsko svetilko. Obiskovalci so občutili grozo teme. Z navdušenjem pa so spremljali igrane prikaze zgodovinsko napravljenih “rudarjev” o pomenu jamskih svetil skozi čas. Z njim je Center za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg ) obiskovalce nagradil za zvestobo ob 25. rojstnem dnevu.

Praznik, god sv. Ahacija,- na katerega so leta 1994 v 500-letni Antonijev rov popeljali prve obiskovalce, leta 1508 pa odkrili bogato orudenje v neposredni bližini, so pospremili z dokumentarnim filmom o nastajanju turističnega rudnika, razstavo jamskih svetil, mašo v podzemni kapeli sv. Trojice in z igranimi prizori s svetili skozi vso turistično pot po rovu.

Uvod je pripadel vodniku, dijaku Cenetu Skrtu, ki je stoletja, vse do leta 1913, rudo kopal v soju skromne svetlobe oljenk. Veriju Krajniku je svetlobo od preloma predprejšnjih stoletij pa do leta 1963 dajala značilna karbidovka. “To luč sem imel, tako kot vsi rudarji, v svoji lasti. Spominjam se časov, ko so se rudarji z njimi kot kresničke zarana spuščali proti Idriji z vseh okoliških hribov,” je pripovedoval in mimogrede obiskovalki zaposlil z nalaganjem rude na voziček.

“To so bili časi. S karbidovkami so rudarji zavijali tudi v gostilne in iz njih. Če jih seveda v njih niso pozabili. Naše akumulatorske luči pa so bile v lasti rudnika. To je bil čas številnih posodobitev in ugodnosti za nas rudarje. Vsi smo dobili stanovanja ali pa kredite za gradnjo hiš. Tudi jaz jo pravkar gradim. Dobili smo maske in redne zdravniške preglede. Meni so pravkar odkrili preveč živega srebra v urinu in bom nekaj dni zunaj jame,” je pripovedoval rudar iz časa socializma Tomaž Bizjak, ki je odigral kar svojega očeta.

Ker, kot je poudaril, brez svetlobe ne bi bilo ne rudarjenja ne Idrije.

CUDHg v sodelovanju z Mestnim muzejem in LAS, v širšem projektu preučevanja obrti in “tauženkunstlerskih” znanj rudarjev, izdelavo oljenk in karbidovk podrobno preučuje. V Idriji so jih izdelovali od 16. do začetka 20. stoletja in so bile za potrebe rudarjev prav posebej oblikovane in seveda nepogrešljive.


Najbolj brano