Igre so mestne otroke brusile za odraslo življenje

Komaj smo čakali, da bo tako toplo, da se lahko sezujemo in bosi tekamo po ulicah. Zglajene škrle so dajale občutek prijaznosti. Očitno so jih stoletja po njih drsajočih nog naredila posebej prijazne do blazinic pod nogami. Skratka: tekanje po njih je bilo užitek!Aljoša Žerjal

Tekanje bosih nog je pomenilo tudi, da so prišli poletje, konec šole, počitnice, celodnevne igre, kopanje ... Da je prišel daleč najlepši čas leta.

Iz tistih treh ulic se nas je nabralo tudi do 20 otrok podobne starosti. Zjutraj nas je bilo bolj malo, a kmalu so zvoki iger privabili na ulice vedno več družbe željnih. Fantje in punce, večinoma po dva iz družine. Več kot nas je bilo, lepše smo se zabavali. Punce so bile bolj za manj naporne igre in tako smo se posedli pred vhodi v hiše in se šli “klavirčke”. Sedečemu si igral klavir po kolenih, iz njegovih ust pa je prihajala melodija in najlepša je zmagala. Takrat se je pianist zamenjal. Precej dolgočasna igra.

Brusili smo medsebojne odnose in vzpostavljali hierarhijo v skupini. A med nami je bila večinoma na delu demokracija in se je mnenje večine striktno upoštevalo pri izbiri naslednje igre.

Salam in mortadela

Potem smo prešli na “kipe”. Izbrani je ostale zavrtel in vsak je poskušal iz sebe narediti čim lepši “kip”. In ta je potem zamenjal tistega, ki je vrtel. Nekaj časa je šlo. A potem so prišle na dan pretirane simpatije in so se vrteli vedno eni in isti, ostali pa so se tega počasi naveličali. Prešli smo na bolj objektivne zadeve, kot je “am-salam”. Vedno smo našli kakšen kos razpadajočih stavb - koščke ometa, razbitih strešnikov ali opek. Z njimi smo narisali šest kvadratov v obliki križa (1, 2, 3, 4 in 5 skupaj, 6). Najprej si moral svoj kamen vreči v polje z ustrezno številko (najprej 1, potem 2 ...), po eni nogi skakati od 1 do 6 in nazaj grede pobrati kamen. Strogo prepovedano je bilo stopiti na črto ali se dotakniti tal z drugo nogo! In ko si zmetal kamen v vsa polja in vsakokrat opravil obvezno skakanje po eni nogi, je sledil vrhunec: miže priti od 1 do 6 in nazaj. Ko si stopil v naslednji kvadrat si vprašal “Am?”. Če nisi stopil na črto ali zgrešil kvadrata, je bil odgovor ostalih “Salam”. Za mižečega je bil to odrešujoč odgovor. Ko pa so odgovorili “mortadela”, je bilo mižeče poti konec.

Z vsako napako je prišel na vrsto naslednji igralec, dokler ni prvi prišel miže do konca. In ta je zmagal! Zmaga nam je pomenila veliko, bilo je tudi precej kreganja in zavisti. Brusili smo medsebojne odnose in vzpostavljali hierarhijo v skupini. A med nami je bila večinoma na delu demokracija in se je mnenje večine striktno upoštevalo pri izbiri naslednje igre. Saj si se moral dogovoriti, sicer si se igral sam ali v paru in kakšna igra je to! Kako lepo teče demokracija, če si odvisen drug od drugega in to z enakimi obveznostmi in pravicami!

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski Gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Preslišane mame

Igre smo ponavljali ure in ure, čas je bil le slepi sopotnik. Obstajali smo samo mi in le tu in tam kakšna zatežena mama, ki je kaj naročala nagnjena skozi okno, a smo to običajno uspešno preslišali. Vse mame so bile v prvih nadstropjih in so poslovale - klepetale preko oken. Naša so bila pritličja s svojimi temnimi vežami in predvsem svetla in božajoča ulica.

Krast zemljo, monopoli na mestnih ulicah

Počasi smo se demokratično pomikali proti bolj zahtevnim in agresivnim igram. Učili smo se podjetništva prek igre “krast zemljo”. Tu smo potrebovali vsaj malo večji odprt prostor. Med hišami na ulici so eno že zdavnaj pred našim neskončnim časom podrli in jo odstranili. Tam so tla iz zbite zemlje nudila odličen teren za zabavo na večji površini.

Najprej je bila na vrsti vzgojna: krast zemljo. Dva sta se prijela za roke in sta s palico narisala v zemlji krog. In zopet smo lepo demokratično krog razrezali na toliko izsekov, kolikor je bilo igralcev. In vsi so bili enaki! Svoj kos si imenoval po neki državi (prav dosti jih nismo poznali) in začela se je igra ustvarjanja imperija. Vsak je v svojem kosu čakal, da z izštevanko izbrani začne s preurejanjem našega malega sveta. Tisto kratko palico je vrgel enemu v njegovo območje in vsi smo se razbežali, dokler je izzvani ni pobral. S to palico je potem moral zadeti katerega od soigralcev. Če ga je zadel, je lahko z novo zarisano mejo odrezal kos njegovega ozemlja, vendar tako, da ni vstopil v ta prostor. Če pa ni zadel, je šel kos njegovega ozemlja h konkurenci.

Igra sicer prikazuje, kar so počenjali razni cesarji in podobni skozi celotno zgodovino. Le da so namesto palic metali reveže drugega proti drugemu in risali nove črte po zemljevidih. Na koncu naše igre je seveda zmagal le eden: tisti, ki je vse pobral ostalim. Pravzaprav je bilo podobno kot to, kar smo doživeli pred kratkim, ko so nam ukradli vso družbeno jugo imovino in jo “demokratično” - vsem enako - razdelili med naivne državljane. Potem so zagnali igrico in uspešno smo vse pokradli drug drugemu, da je na koncu vse ostalo le nekaj tajkunom. Mi smo kot otroci takšno početje bolj pošteno imenovali s pravim imenom: krast zemljo. Takšne igre se vedno končajo z le nekaj ali celo s samo enim zmagovalcem. Monopoli je verzija naše igre za bolj lene, ki jo lahko igraš kar za mizo. Je bliže sedanjim velikim grabežljivcem, ki se tudi vse dogovorijo za mizo. A ni prahu z ulice, ni bosih nog, ni umazanih kratkih hlač, ni brezčasja otroškega bivanja. Zagrizeno smo branili svoje in skušali krasti sosedu, ubirali razne taktike, moral si tvegati, če si hotel kaj pridobiti. Če si tekel predaleč, te pač niso ciljali s palico in si le gledal, preblizu pa te je lahko izbral, a večkrat tudi zadel.

Za konec še kamenje

Medtem smo pri igri zamenjali orodje oziroma orožje in od palice prešli h grobemu kamenju: “tocca vaso”. Stara konzerva (važo), ki smo jo ojačali s kamnom, je postala osrednja figura na terenu, kar težki kamni pa balistični izstrelki, s katerimi smo jo obstreljevali. Kakšnih deset korakov od nje smo zarisali črto. Najprej smo od konzerve metali kamne proti črti. Tisti, ki je bil s kamnom najbolj oddaljen od nje, je pričel čuvati “važo”. Ostali so jo drug za drugim skušali zbiti z metom s črte.

---