Učna ura antisocializma skozi katastrofo v Černobilu

Petdelna zmes shrljivke in politične drame Černobil, ki je na HBO in Sky UK doživela premiero v začetku maja, je v nekaj tednih postala globalni hit. Na spletnem portalu Imdb je Černobil osvojil najvišjo oceno (9,6) med televizijskimi nadaljevankami doslej in prekosil tako Kriva pota kot Igro prestolov, toda ali je ta res tako izstopajoč?

Avtor serije Černobil Craig Mazin je zelo dobro opisal doživljanje nesreče skozi oči običajnega človeka. Resnična, tragična 
zgodba Ljudmile Ignatenko (na fotografiji) je osrednji “leitmotiv” malega človeka v ozadju nadaljevanke.
Avtor serije Černobil Craig Mazin je zelo dobro opisal doživljanje nesreče skozi oči običajnega človeka. Resnična, tragična zgodba Ljudmile Ignatenko (na fotografiji) je osrednji “leitmotiv” malega človeka v ozadju nadaljevanke. 

Avtor serije Craig Mazin se je za največjo jedrsko nesrečo na svetu - eksplozijo jedrskega reaktorja v Černobilu leta 1986 - začel zanimati pred petimi leti, najbolj pa se je poglobil v vzroke zanjo. Med raziskovanjem ga je najbolj zbodlo to, da je do nesreče prišlo (ironično) med varnostnim preskusom in da je strokovnjak Valerij Legasov, ki je odločilno prispeval k zajezitvi hudih posledic jedrskega sevanja, dve leti po nesreči storil samomor. Mazin, ki pred Černobilom sicer ni imel zavidanja vredne scenaristične kariere (Film, da te kap 3, 4 in Prekrokana noč 2, 3), je pri producentih HBO in Sky UK s svojim predlogom o snemanju miniserije o černobilski nesreči bojda takoj dobil zeleno luč, prav tako pri igralcih.

Koliko življenj je terjala nesreča v Černobilu?

Nesreča v Černobilu še danes velja za najhujšo nesreča v zgodovini jedrske energije. Zaradi odsotnosti zaščitne reaktorske zgradbe so se radioaktivni delci razširili prek zahodne Sovjetske zveze, vzhodne Evrope, Skandinavije, Velike Britanije in vzhodnih ZDA. Velika območja Ukrajine, Belorusije in Rusije so bila kontaminirana, kar je povzročilo evakuacijo in preselitev približno 300.000 ljudi. Približno 60 odstotkov radioaktivnega prahu se je odložilo v Belorusiji. Zaradi prikrivanja podatkov takratnih sovjetskih oblasti je zelo težko natančno oceniti število žrtev zaradi dogodkov v Černobilu. Seznami so le delni, saj so sovjetske oblasti kasneje prepovedale zdravnikom navajati sevanje kot vzrok smrti na mrliških listih. Vendar pa se večina pričakovanih smrti sploh še ni dogodila, predvsem pri rakavih obolenjih, zato jih bo težko pripisati tej nesreči. Poročilo Združenih narodov iz leta 2005 navaja 56 neposrednih smrti: 47 delavcev ob nesreči in devet otrok z rakom ščitnice, ocenjeno pa je, da naj bi umrlo do 9000 ljudi zaradi dolgotrajnih bolezni, povezanih z nesrečo. To poročilo pa je v nasprotju s poročilom Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1998, ki je naštelo 212 mrtvih izmed 72.000 likvidatorjev, tistih, ki so odpravljali posledice nesreče, in poročilom Mednarodnega združenja zdravnikov za preprečitev jedrske vojne (IPPNW) (ki so leta 1986 dobili Nobelovo nagrado za mir), kjer so našteli več deset tisoč mrtvih med likvidatorji. Pripjat je že vrsto let tudi priljubljena destinacija za ljubitelje bolj mrakobnega turizma, serija Černobil pa je prispevala k skokovitemu porastu obiska.

Že med pisanjem scenarija si je zamislil, da bodo v glavnih vlogah Jared Harris (Valerij Legasov), Stellan Skarsgård (igra Borisa Ščerbino, v času nesreče namestnika predsednika Sovjetske zveze, ki je organiziral evakuacijo Pripjata in vse naslednje operacije za zajezitev vplivov jedrskega sevanja) ter Emily Watson, ki igra sicer izmišljeni lik Ulane Komjukove, jedrske fizičarke, ki se je odločila za vsako ceno preiskati ozadje vzrokov za nesrečo. Za režijo je poprijel Johan Renck, sicer avtor številnih oglasov za prestižne blagovne znamke ter režiser poslednjih videospotov za skladbi Davida Bowieja (Lazarus in Blackstar). A že pri njem se pojavi ena osrednjih hib Černobila.

Demagoški režijski pristopi

Režiser, ki je dokazal, da premore nekaj svojstvenega izraza, v Černobilu postreže s številnimi resda zelo estetiziranimi, a klasičnimi, demagoškimi filmskimi prijemi. Renck namreč ne varčuje z dolgimi prizori “brezskrbnega” tekanja otrok po Pripjatu, največ duška pa si da v hiperestetiziranih počasnih prizorih na tako imenovanem Mostu smrti, kamor so na noč eksplozije hiteli in pasli zijala številni starši s svojimi otroci in kjer so se “naužili” smrtonosnih odmerkov sevanja. Vendar pa je Mazin ta del nekoliko fikcijsko priredil, saj se v resnici na njem v noči eksplozije ni zbrala večja množica ljudi, da bi uživala v “jedrskem šovu”. Velika večina prebivalcev Pripjata je eksplozijo prespala in je zanjo izvedela šele zjutraj.

Mazin pa za še večji čustveni naboj v četrtem delu odmeri precej prostora tudi trojici vojakov, ki so zadolženi za iztrebljanje psov in mačk po evakuaciji prebivalcev iz kontaminiranega območja. Tudi tu Renck ne varčuje s prizori ljubkih in nič kaj hudega slutečih psov in muc.

Da se bo čustveni naboj zgodbe gradil predvsem skozi prizmo otrok, gledalcu sicer postane jasno že na začetku prvega dela, pred eksplozijo, ko še enega od osrednjih likov - ženo gasilca Vasilija Ignatenka Ljudmilo - prvič prikažejo, ko prihiti iz stranišča, potem ko jo je obšla slabost. Sporočilo je jasno, žena je noseča, njen mož pa je nekaj minut zatem bil že eden od gasilcev na prvi “frontni liniji”, tik ob gorečem jedrskem reaktorju in izpostavljen radiacijam v višini 12.000 rentgenov. Ljudmila se nato vsem pretečim nevarnostim navkljub odpravi v bolnišnico v Moskvo, kjer do zadnjega dne spremlja dobeseden razkroj svojega moža. Ta je umrl v grozljivih mukah v slabih treh tednih dni po nesreči. Ljudmila nekaj mesecev po moževi smrti sicer rodi punčko, a ta umre že po štirih urah po rojstvu zaradi posledic izpostavljenosti sevanju.

Dober fokus na malega človeka

Njuna resnična, tragična zgodba je osrednji “leitmotiv” malega človeka v ozadju nadaljevanke. Ta dodelan in zelo senzibilen fokus na običajne ljudi, kot so še razni delavci, medicinsko osebje, vojaki,. je najboljši del Mazinovega Černobila, ko pa njegov avtor preklopi na politično ozadje saniranja nesreče v Černobilu, se znajdemo sredi klasične protisovjetske propagande, kjer v kriznih trenutkih vodka teče v potokih, partijske karieristične spletke so na dnevnem redu, vsepovsod pa mrgolijo številni agenti KGB.

Politično razsežnost katastrofe v Černobilu tako spremljamo predvsem skozi lika Legasova in Ščerbine, ki iz začetnega nezaupanja in sumničenja postaneta glavni tandem v reševanju katastrofalnih posledic jedrske nesreče. Ščerbini, ki je sprva poosebljal tipičnega birokratskega aparatčika in je bil na področju jedrske energije popoln laik, se ni sanjalo o dejanskih razsežnostih te katastrofe. Legasov pa je takoj, ko je prispel v Černobil, uvidel, da gre za največjo jedrsko nesrečo na svetu, veliko hujšo od atomske bombe v Hirošimi. Prav Legasov je bil tisti, ki se je domislil gašenja požara z borom in peskom, zaradi taleče jedrske sredice reaktorja pa je hitro tudi ugotovil, da bo sevanje lahko pronicalo skozi podtalnico in okužilo še vodne vire ter tako privedlo do še večje katastrofe. Če sta bila njuna lika prikazana kot glas razuma in požrtvovalnosti za dobro človeštva, Mazinov z vsemi topovi udari po namestniku glavnega inženirja černobilske nuklearke Anatoliju Djatlovu, direktorju nuklearke Viktorju Brjuhanovu in glavnemu inženirju Nikolaju Fominu. Vsi trije so bili dejansko spoznani za glavne krivce nesreče v Černobilu in so bili obsojeni na desetletno zaporno kazen. V ozadju nespametnega varnostnega preskusa, ki je privedel do eksplozije reaktorja, naj bi bile karieristične spletke, počasen odziv vodilnih v nuklearki po eksploziji pa naj bi bil posledica strahu pred partijskimi šefi, kjer je vsak od omenjene trojice želel zmanjšati svojo odgovornost. Toda Komjukova, ki sicer pooseblja tedanje dejansko veliko število ženskih ruskih znanstvenic, je prišla še do ene kočljive ugotovitve, za katero pa je bil odgovoren sovjetski establišment, ki je želel varčevati na vseh področjih, tudi na račun jedrske varnosti.

Zakaj je Legasov storil samomor?

Mazin je sicer povedal, da lekcija Černobila ni v tem, da je jedrska energija nevarna. “Laganje, aroganca in zatiranje kritike je nevarno.” Legasov je tudi v resnici storil samomor, a ni nikakršnih sledi, da bi se v poslovilnem pismu spraševal, kakšna je cena laži v primeru Černobila, kot je bilo prikazano v seriji. Legasov je namreč začel že čutiti posledice radioaktivnega sevanja in, kot je dejala njegova hči, najbrž ni želel biti v breme ženi, saj je vedel, kaj ga čaka. Za seboj pa je dejansko pustil pet avdioposnetkov, v katerih je spregovoril o še nekaterih podrobnostih, povezanih s černobilsko nesrečo. Legasov je po njegovem odmevnem nastopu na konferenci na Dunaju avgusta leta 1986, približno tri mesece po eksploziji reaktorja v Černobilu, pomiril zahodno javnost o (ne)varnosti sovjetske jedrske energije, nekateri kolegi in partijski aparatčiki doma pa so mu očitali, da je razkril preveč zaupnih podatkov. Njegovi zadnji dve leti življenja je Legasov tako v znanstveni osami, šele leta 1996 mu je Boris Jelcin posthumno podelil naziv Heroj Ruske federacije zaradi izkazanega poguma in junaštva pri preiskavi nesreče.

V Rusiji so Černobil sicer večinoma označili za protisovjetsko propagando, polno klišejev, ruska televizijska postaja NTV pa je napovedala snemanje svoje različice dogodkov v Černobilu, v kateri ima glavno vlogo v katastrofi infiltrirani agent Cie.


Najbolj brano