Če nekoga zares ljubiš, si ga pripravljen spustiti, mu odpreti vrata

Članica ansambla SNG Nova Gorica Helena Peršuh je v začetku junija 2019 na podelitvi v Gledališču Koper prejela primorsko gledališko nagrado tantadruj za interpretacijo monodrame Človeški glas (1930) Jeana Cocteauja v režiji Ajde Valcl in izvedbi SNG Nova Gorica.

Helena Peršuh v monodrami Človeški glas, za katero je prejela tudi 
nagrado tantadruj za igralsko stvaritev Foto: Peter Uhan
Helena Peršuh v monodrami Človeški glas, za katero je prejela tudi nagrado tantadruj za igralsko stvaritev Foto: Peter Uhan

Žirija, ki so jo sestavljali Matej Bogataj v vlogi predsednika, Vojko Belšak in Marij Čuk, je v utemeljitvi nagrade Heleni Peršuh zapisala: “Monodrama Človeški glas odzvanja kot subtilna psihološka refleksija o izgubi, koncu ljubezenskega razmerja, upanju in zlomu. Helena Peršuh je te izostrene lege suvereno obvladala s tenkočutno interpretacijo vse do točke, ko deziluzija napolni prostor in se v čustvenem zaledju pokaže nemoč. Peršuhova je samost v sodobnem času zarisala mestoma pridušeno in z introspektivno grenkobo, ki pa nikoli ne podleže temini, saj pušča perspektivo kljubovanja in novega začetka. Igra Helene Peršuh je v Človeškem glasu tiha in uravnotežena, s tem nas artikulirano in jasno sooča z izgubami in njihovimi posledicami.”

Monodrama o zapuščeni ženski

Režiserka Ajda Valcl je v intervjuju za gledališki list povedala: “V Človeškem glasu gre za žensko, ki se še zadnjič pogovarja s svojim sicer že bivšim ljubimcem, ki jo dokončno zapušča. Na voljo imata samo telefonski pogovor. Najprej ta zveni kot neobvezen klepet bivših ljubimcev, sčasoma pa se predvsem z njene strani pokažejo vedno bolj zanimive razsežnosti njunega odnosa, njene navezanosti nanj. Tekst je seveda mogoče brati popolnoma dobesedno, vsakdanje, vendar je mene pritegnila malce beckettovska podoba ženske, ki se pogreza v samoto, v praznino, v temo, medtem ko neumorno in obsesivno hlasta za drugim človekom, za stikom z njim. Mislim, da je v osnovi to tekst o izgubi. O trenutku, ko mora človek spustiti iz rok nekaj, od česar se noče posloviti.

“Igralka Helena Peršuh je samost v sodobnem času v monodrami Človeški glas zarisala mestoma pridušeno in z introspektivno grenkobo, ki pa nikoli ne podleže temini, saj pušča perspektivo kljubovanja in novega začetka.”

Iz utemeljitve nagrade tantadruj 2019 za igralsko stvaritev

Sama te zgodbe ne razumem izključno v okviru ljubezenskih odnosov, v življenju se moramo poslavljati od ljudi, odnosov, življenja, pričakovanj, ciljev, prepričanj ipd. Vsak človek je prej ali slej soočen z izgubo, ki je zanj travmatična, to je neobhodno - življenje nam nekaj dragocenega, nekaj za nas bistvenega slej ko prej odtegne. Take izgube lahko človeka popolnoma ustavijo, vanj silovito zarežejo, izzovejo prelomne krize. Kako se takrat obnašamo, obračunavamo, borimo, kaj se nam dogaja, kako sprejmemo ali ne sprejmemo svojih življenjskih izgub - to je vprašanje, ki me je v tej monodrami pritegnilo.

V Človeškem glasu je Ona v svoji notranjosti, v svojem jedru popolnoma odvisna od odnosa, ki ravnokar razpada in ga bo morala zdaj zdaj prekiniti. Počuti se, kot da ji gre za življenje in smrt, z obstojem tega odnosa zelo resno povezuje svoj ne/smisel, občutek ima, da je izven odnosa dobesedno 'ni', da se tako globoko pogreza v temo in praznino, da neha obstajati - zanjo brez tega odnosa vse, kar še ima v življenju, popolnoma izgubi svoj pomen. Prepričana je, skratka, da brez njega njeno življenje nima nobene vrednosti in da je njegova ljubezen vse, kar mora imeti. To je zelo ekstremna pozicija. Uničujoča. Samodestruktivna. Človek, ki se lahko osmisli samo skozi drugega človeka, ni samostojen, ni svoboden in je zelo daleč od realne samopodobe. Izguba smisla, strah pred samoto, globok občutek nevrednosti, labilna samopodoba pa je v jedru vseh odvisnosti. Danes patološke navezanosti velikokrat zamenjujemo za usodno ljubezen, kjer se ljudje pod njeno pretvezo igrajo igre moči in drug od drugega zahtevajo ali pa se samoiniciativno odpovejo vsemu izven odnosa, kjer bi se lahko definirali in uresničevali kot posamezniki.

Res je tudi, da se pri uprizarjanju ženske, ki na vse pretege želi nazaj svojega moškega, hitro pojavi nevarnost pristranskega pogleda na njeno vlogo nasproti moškemu, ki je tu v močnejši poziciji. Sploh, ker je bila drama pisana v času, ko so bila razmerja moči drugače postavljena in sprejeta. S Heleno poskušava kljub Njeni čustveni labilnosti in avtodestrukciji zastaviti lik kot inteligentno, razgledano, svobodomiselno in socialno veščo osebnost, žensko, ki sicer globoko v sebi nosi svojo 'črno luknjo', vendar zaradi tega ni nemočna, nereflektirana žrtev. Prej jo vidiva kot človeka, ki ne more iz svoje kože, pa čeprav to kožo zelo dobro pozna in lahko do nje vzpostavi tudi distanco.”

Ona Helene Peršuh

Igralka Helena Peršuh je v intervjuju s Patricijo Maličev za Sobotno prilogo Dela povedala: “Nikoli nisem razmišljala, da bi delala monodramo. Predvsem zato, ker je zame gledališče kolektivno delo, brez soigralcev na odru ne obstajam. Ko mi je umetniški vodja to ponudil, sem mislila, da me bo kap. Gladko sem zavrnila. Ampak je vztrajal. Predlagal je sestanek z Ajdo. Popili smo čaj. Še enkrat sem prebrala tekst. Dotaknila se me je njena nepopisna bolečina, nemoč, paraliziranost, jeza, obup, njena ranljivost, ko se mora za vselej posloviti od človeka, ki ga globoko ljubi. In to po telefonu. Ko se človeku to zgodi, da izgubi ljubljeno osebo, pade v globoko jamo. Ko hoče ljubljeno osebo nazaj. Z Ajdo sva se veliko pogovarjali o tem. Ta ženska je v trenutku, ko zasliši njegov glas, pripravljena narediti vse, da ga obdrži. Pozabi nase, poniža se, laže. Gre za preračunljivo, premišljeno potezo? Mislim, da ne. To počne iz čiste nemoči, iz nuje. Seveda vrejo iz nje tudi jeza, sovraštvo, vsi občutki, ki jih človek doživlja v taki situaciji.

Dolgo sem premišljevala, kaj se zgodi z njo, ko se zares poslovita, ko odloži telefon. Samomor? Ajda se je odločila drugače. Želela je odprt konec ... Kaj torej? Proti koncu predstave je stavek: Tudi če bi mi lagal in tudi če bi jaz to vedela, bi te samo še bolj ljubila. To mi je dalo misliti. Če nekoga zares ljubiš, si ga pripravljen spustiti, sprejmeš njegovo odločitev in mu odpreš vrata. In to ona naredi, zbere moč. Njeno trpljenje je osmišljeno. Ljubezen je in bo za vedno živela v njej. Počasi bo boljši človek. In na vsaki predstavi se ji v tem trenutku poklonim.”


Najbolj brano