Vsaj nekaj optimizma

Da je v novogoriški občini ena od perečih težav pomanjkanje stanovanj, je jasno. V zadnjih letih se jih ni gradilo, ker ponudbe ni, v nebo rastejo cene rabljenih. Niso presenetljiva glasna opozorila, da bi se morala občina problema zelo resno lotiti. Ne danes, že včeraj. Ena od težav je tudi v tem, da je v zadnjem desetletju zaspala, saj praktično ni pridobivala zemljišč za gradnjo, jih komunalno opremljala, naredila koraka naprej, da bi investitorjem olajšala postopke za gradnjo in spodbudila trg. Ali pa sistematično gradila cenovno dostopna stanovanja. Pričakovati, da se bodo stvari kar same od sebe obrnile na bolje, je seveda kratkovidno in naivno.

Župan Klemen Miklavič ni naključno prav stanovanjske politike postavil v vrh svojih prednostnih nalog. “Kar zadeva stanovanja, se ne bojimo zadolževati,” je med drugim poudaril v intervjuju za naš časnik. Zamisli, da bi lahko občina do stanovanj, tudi skupaj z republiškim stanovanjskim skladom ali zasebnimi investitorji, prišla na Majskih poljanah, so na majavih nogah. Sploh, ker je vprašanje, ali je cena, ki jo bo stečajni upravitelj Primorja dosegel za tamkajšnja zemljišča in nepremičnine, za občino, ki bi tam zagotavljala neprofitna stanovanja, še vzdržna.

Stanovanja niso glavni motiv, da bi se nekdo priselil v mesto ali s študija vrnil v domač kraj, so pa za to nujno potrebna.

Zato pa je kot balzam prišla odločitev, da bo slaba banka na republiški sklad odplačno prenesla 31.770 kvadratnih metrov zemljišč v Rožni Dolini. Miklavič pravi, da se že nekaj mesecev z direktorjem sklada dogovarja o sodelovanju, da bi tam zagotovili čim več stanovanj po cenah, ki jih povprečen občan zmore. In kot kaže utegnejo, vsaj v manjšem delu, poizkusiti s konceptom stanovanjskih zadrug, ki so trend v naprednih državah na tem področju. Veliko bo sicer odvisno od cen zemljišč, komunalne opreme in gradnje ter tega, koliko bo še zainteresiranih investitorjev, za zdaj pa se zdi, da se po letih stagnacije na tem področju končno premika. No, preden začnemo ploskati, počakajmo na konkretne rezultate in prve temeljne kamne. A vsaj razlog za nekaj več optimizma je.

Stanovanja seveda niso glavni motiv, da bi se nekdo priselil v mesto ali pa se mlad izobraženec s študija vrnil v domač kraj, so pa za to nujno potrebna. Brez tega je vsako govoričenje o razvojnem preboju podobno ploskanju z eno roko.

---

---