Belšak: “Zanima me človek v stiski, ne pedofil”

Drevi ob 21.30 bo Primorski poletni festival na Martinčevem trgu v Kopru gostil predstavo Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Glavno vlogo v Naših skrivnostih, ki jih je napisal madžarski dramatik Béla Pintér, igra Vojko Belšak, v letih 2001-2003 prvi igralec obujenega Gledališča Koper.

KOPER, CELJE > Igralec, leta 1971 rojen na Ptuju, je dobro znan tako obiskovalcem gledališč kakor televizijskim gledalcem. V Koper se bo danes vrnil s prav posebno vlogo ...

Kdo ste v Naših skrivnostih?

Dramo Naše skrivnosti je prevedla Marjanca Mihelič, režiral jo je Nikola Zavišić, sodelovali so še dramaturginja Tina Kosi, scenografinja Janja Valjarević, kostumografinja Mira Strnad, avtor glasbe in glasbenih aranžmajev Willem Miličević, korepetitorja Simon Dvoršak in Iztok Kocen, koreograf Tamás Tuza, lektor Jože Volk, oblikovalca luči Nikola Zavišić in Jernej Repinšek, igrajo Vojko Belšak, Jagoda, Barbara Medvešček, Živa Selan, Manca Ogorevc, Andrej Murenc, Beti Strgar, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Igor Sancin in Igor Žužek.

“Človek, ki se mu je zdelo, da je z njim vse v redu, v določenem trenutku pa odkrije, da je pedofil. Sicer na to gleda drugače ...”

Ne sprejme spoznanja?

Vojko Belšak

igralec

“

“Ve, da je dejstvo, a ne pozabi, da je pedofilija vredna obsojanja in da jo je obsojal tudi sam. Ko ga zadene spoznanje, je povsem sam, saj pedofilije ne sprejema nobena družba, sploh v osemdesetih letih, ko je bilo tabu že istospolno partnerstvo. Ostane sam in išče pomoč, a je ne najde. Edina rešitev, ki jo na koncu najde, je njegovo darilo svetu - umakne sebe.”

“Prepletanje drame in krimiča je zanimivo”

Kritičarka Petra Vidali je v Večeru o vas zapisala: “V njegovi igri ni klišejskega perverznega markiranja potlačene seksualnosti, je samo stiska, da mu res verjamemo, ko pravi, da tega noče.” Peter Rak v Delu: “Vojko Belšak v osrednji vlogi Istvána prepriča s stvarnim in neforsiranim oblikovanjem lika, ki v določeni meri prehaja tudi v hipernaturalizem z jasno prepoznavnimi elementi na videz bežnega in naključnega.” Simona Kopinšek je na nacionalem radiu pohvalila Živo Selan v vlogi sedemletne Timike in vajino uigranost. Tale István je videti kakor vaša življenjska vloga.

“A je nisem bil vesel, ko sem jo zagledal na repertoarju. Kako naj z vlogo pedofila pričakuješ, da se bo občinstvo identificiralo?! K sreči sem delal z režiserjem Nikolo Zavišićem, s katerim sem že nekajkrat sodeloval, tu je bila še dramaturginja Tina Kosi, moja zdaj že nekdanja direktorica, ki je tudi izbrala to dramo ... Sprva sem imel velike pomisleke, a so izginili, ko sem prebral besedilo. Je neverjetno kakovostno, na mah sem šel skozi, ga začutil kot igralec. Jasno, saj je avtor Béla Pintér tudi igralec, leto starejši od mene. Vloga me je pritegnila, nisem pa še vedel, kako naj jo naredim. Ponavadi režiser igralcu govori, kako naj se loti dela, ga usmerja ... Ne boste verjeli - midva nisva o vlogi skozi ves študij spregovorila niti besede! Hodil sem v službo, delali smo, včasih žurali, o vlogi pa mi ni bilo treba govoriti. Pustili so mi, da se poglobim v lik. Igra je sestavljena dvoslojno - tu je tako notranji svet tega človeka s svojim problemom kakor komunistični sistem leta 1980 s tajno službo, ovajanjem in vsem, kar sodi zraven. Všeč mi je, da je igra dinamična in kadriranje hitro.”

Ste brali tudi strokovno literaturo o pedofiliji?

“Ne, samo pozanimal sem se pri znancih, ki poznajo problematiko. Kaj več ni bilo potrebno, ker se igra ne zapleta v to anomalijo. In tudi mene zanima človek v stiski, ne pedofil. Nisem ga hotel igrati predvidljivo, torej trpeče. Očitno nam je kar uspelo, to potrjujejo tudi odzivi gledalcev. Različne generacije so navdušene, česar nisem pričakoval.”

Ste bili ustvarjalci predstave med delom tudi v stiku z avtorjem?

“Ne. Govorili so, da morda pride na premiero, a ni.”

Bi ga vprašali, zakaj je dramo postavil v komunistično Madžarsko?

“Mislim, da odgovor že poznam. Kakor v Jugoslaviji je tudi na Madžarskem takrat teater imel zagon in krila, vsem je bilo jasno, proti komu se je treba boriti. V tem liberalno-kapitalističnem drncu pa ni več nič jasno, v teatru imaš na eni strani elitistične ultraumetnike, na drugi totalno komercialo, vmes pa bolj malo. Béla Pintér je dramo postavil v komunizem in se osredotočil na člane folklornega društva. To so bila tedaj središča, v katerih so si ljudje izmenjevali intelektualne zamisli in govorili tudi zoper državo. A obveščevalna služba je imela ušesa tudi tam, kar je videti v igri. Prepletanje drame in krimiča je zanimivo.”

Kaj čutite pred gostovanjem v Kopru, kot prvi igralec obujenega koprskega teatra? Tremo, veselje ...?

“Zelo rad se vračam, veselim se igranja pred drugim občinstvom. Nedavno smo v Kopru gostovali s predstavo Onjegin, prav lepo je bilo. Sprašujem se samo, ali se bo pri Naših skrivnostih obneslo igranje na prostem. Občinstvo je na odru z nastopajočimi, predstava je intimna, zunaj pa pripelje mimo kak motorin, kdo v bližini se dere ... K sreči pa je predstava dinamična, tako da niti morebitne motnje ne bodo naredile kdove kakšne škode.”

Primorska gledališča pričakujejo nov veter

Sodelovali ste že s skoraj vsemi slovenskimi gledališči, v nekaterih ste bili zaposleni, tudi v vseh primorskih, ne samo v koprskem, ampak tudi v tržaškem in novogoriškem, pravkar se je iztekel mandat dosedanji strokovni žiriji za primorske gledališke nagrade tantadruj, katere član ste bili ... Torej, v kakšni kondiciji je slovenski in v kakšni primorski teater?

“Slovenskega ne morem komentirati, nimam dovolj širokega pogleda nanj. Člani žirije za tantadruje pa smo na zadnjem sestanku poleg primorskih predstav v minuli sezoni obravnavali tudi razvoj gledališč v zadnjih letih. Dobro je, da je mimo obdobje krize, ko je bilo v naših gledališčih očitno dovolj denarja komaj za prižig luči. Zdaj je bolje, gledališča več vlagajo tudi v scenografijo in kostumografijo. Ostaja pa bistven problem: premajhno število ponovitev. Skupina poklicnih strokovnjakov dva meseca pripravlja predstavo, ki jo potem ponovijo petkrat, šestkrat. To je frustrirajoče.”

Zlasti v gledališčih na obrobju.

“Primorska so pahnjena v neprijeten položaj, pobrati se morajo z novimi odločitvami in spet dobiti sunek v jadra. Gledališče Koper pomaga Primorskemu poletnemu festivalu, ga ohranja, tudi na svoj račun. Morda se lahko stvari kmalu zasukajo in bo festival pomagal gledališču, vanj pripeljal nove kadre, mlade. Tržaški teater je dobil direktorja Danijela Malalana, ki ima znanje in izkušnje, a tam do sprememb ne pride brez politične volje. Bomo videli. Novogoriško gledališče ima že precej prenovljen ansambel in dela dobre predstave.”

Vi delate tudi na televiziji, širše občinstvo vas pozna iz serij Reka ljubezni, Ena žlahtna štorija, Lepo je biti sosed ...

“To je bila zame edina možnost, če sem želel igrati pred kamero. Nisem v tistih igralskih krogih, ki jih vsakič znova vabijo k filmu. Žanr me ne moti, pomembna mi je izkušnja nastopanja pred kamero. Dve leti sem ogromno delal, zdaj pa sem spet malo prost.”  

---