Velikić: “Zame je edino pravo ozemlje vagon”

“Da, vagon kot scena. Vse je tako močno in jasno. Problem je zaplet. Ujeti tisti trenutek, ko se naenkrat vse prekriža, ko hoče življenje eksplodirati. Tabla mojega vagona: Beograd-Budimpešta-München-Hamburg. Po isti poti nazaj.” To so besede protagonista Ruskega okna, največkrat nagrajenega romana izjemnega sodobnega srbskega avtorja Dragana Velikića, letošnjega nagrajenca festivala Vilenica.

Vlak kot osrednji motiv njegovih del nas popelje še dlje, v najintimnejše in najskrajnejše diskurzivno polje romanov, v notranji svet tavajočih ljudi skozi zgodovino nekoč razprostirajoče se avstro-ogrske monarhije, v t. i. srednjeevropski prostor.

Beograd, Pulj, Dunaj ...

Dragan Velikić, rojen leta 1953 v Beogradu, je eden najbolj znanih in najuglednejših sodobnih srbskih avtorjev svetovnega formata. Od prvenca Via Pula (1988) do najnovejšega Preiskovalca (2015) je prejel vse najprestižnejše domače literarne nagrade, pogoste časti pa je deležen tudi v tujini. Njegova dela so prevedena v mnoge svetovne jezike (osem jih imamo tudi v slovenščini), prejela so priznanja kritikov po vsem svetu. Pisatelj, ki kot svobodni umetnik živi in ustvarja v Beogradu, se na razdalji med Beogradom (mestom rojstva), Puljem (mestom odraščanja) prek Budimpešte (mestom začasnega bivanja), Dunaja (mestom, kjer je bil v letih 2005-2009 diplomat, veleposlanik Republike Srbije), Ljubljane, Trsta in Zagreba ukvarja s prostorom in družbenimi ter osebnimi okoliščinami, ki ga definirajo. Takole pravi: “Zame je edino pravo ozemlje vagon. Da imaš osebnega sprevodnika, ki ti vedno pravočasno pove, kdaj in kje je treba izstopiti, da v nekem kraju preživiš le nekaj trenutkov in nadaljuješ pot.”

Dragan Velikić: “Vilenica je zame zelo pomembna”

“Vilenica je zame zelo pomembna,” je Dragan Velikić povedal za Primorske novice. “Objavil sem šele prvi roman Via Pula, ko so me leta 1989 kot mladega pisatelja povabili tja. Prvo vabilo na pomembno literarno srečanje! Takrat je nagrado dobil Jan Skácel, 30 let pozneje pa bom lavreat še jaz.” V prevodih imamo njegove romane Astragan, Bonavia, Preiskovalec (Cankarjeva založba), Rusko okno (Društvo slovenskih pisateljev), Dantejev trg (KUD AAC Zrakogled) in esej Glas iz razpoke (Wieser), kmalu dobimo esej O pisateljih in mestih (LUD Literatura). “V Sloveniji sem imel in še imam prijatelje,” pravi Velikić. “Žal Aleš Debeljak in Tomaž Šalamun nista več med nami.”

Njegova dela zaznamuje izkušnja poti, ki jo brezkompromisno raziskuje tako na intimni kot na družbeni ravni. V specifično artikuliran literarni horizont vertikalno sekajo različni diskurzivni elementi, kulturno-zgodovinski in biografsko-spominski toposi pa dajejo besedilu moč, da vstopa v dialoško interakcijo na relaciji življenje-zgodovina-družba-družina-literatura. “Vlomljeni vagon v Vinkovcih - to je bil prvi odziv na mamino smrt,” razmišlja prvoosebni pripovedovalec v romanu Preiskovalec, mojstrovini o materi in spominu, o subjektivnem in kolektivnem, o vrednotah, morali, lažeh. Kako močna dramaturgija poganja zgodbe v ne-zgodbenosti?!

V skrivnostna brezna

Njegova dela z grenkim humorjem reflektirajo krizne trenutke družine, razkrivajo nečloveško obliko enoumja, razgaljajo dejanski svet znotraj individualne življenjske situacije, nakazujejo kolektivnost / individualnost psihološkega doživljanja, diferenciacijo med spoznavajočim subjektom in stvarnostjo zunanjega sveta. Preiskovalec nas v labirintu fragmentov in avtoreferencialnosti, ki jih Velikić niza stran za stranjo, vodi v najgloblja skrivnostna brezna zgodovinske stvarnosti in kolektivnega spomina.

Velikićevi protagonisti živijo z nerazpakiranimi kovčki, z eno nogo zmeraj v odhajanju; nenehno v iskanju trde točke, ob kateri bi si oddahnili, morda odkrili napake, odkrili sebe in se tako obnovljeni napotili v pravo smer. Estetika najbolj prevajanega in nagrajenega romana - vrhunske umetniške artikulacije - Rusko okno v svoji prefinjeni virtuoznosti in intelektualnem naboju ter s popolno jezikovno izbrušenostjo bralca kar ponese s sabo. Opirajoč se na estetiko čutnosti govora v besedilnem svetu romana, spoznavamo antinomijo ljubezni in sovraštva, (ne)moč čutnih zaznav, ljubosumja, strah pred zapustitvijo … Z gotovostjo trdim, da vsi Velikićevi romani nudijo bralcu izjemno estetsko doživetje. Z različnimi izzivi in drobnimi dejavniki razkrivajo prostore vsakdanjega življenja, zapletenost in hkrati preprostost odnosov.  

Dr. Jutka Rudaš je članica žirije za Vilenico.

---