Težka pot do specialista

Koliko besed o našem zdravstvu se je že zlilo v morje? Za vse svetovne oceane. Koliko dejanj z rešitvami zavozlanih težav se je iz teh oceanov dvignilo? Veliko premalo. Kaj vse bi bilo potrebno narediti, da denar ne bi bil več tisti, ki pogosto odloča tudi o življenju in smrti, si lahko samo predstavljam, zato ne bom pametovala. Vem pa, že dolgo, da zdravstvo, natančneje organizacija zdravstva, takoj potrebuje napotnico za specialista z oznako “nujno”.

Kako najti pravega specialista, je (zahtevna) naloga (tudi te) vlade, ministrstva za zdravje in vodij zdravstvenih ustanov. Verjamem, da se da. Vključno z malenkostjo, ki jo bom opisala tule spodaj.

Kaj vse bi bilo potrebno narediti, da denar ne bi bil več tisti, ki pogosto odloča tudi o življenju in smrti, si lahko samo predstavljam, zato ne bom pametovala. Vem pa, že dolgo, da zdravstvo, natančneje organizacija zdravstva, takoj potrebuje napotnico za specialista z oznako “nujno”.

Pred kakim mesecem dni se nam na televizijskem ekranu v Ljubljani izpiše, da televizija trenutno ne dobiva hrane preko kablov in - posredno - da z najinim ogledom nacionalkinega filma tedna ne bo nič. Posredno sporočilo pa: Pejta pač brat, ali brisat prah, ali igrat šah in si bosta film ogledala drugič. Pokličeva našega operaterja. Po uvodni glasbi sledi dolga saga o tem, kje vse v Sloveniji so okvare in kako močno se jih trudijo odpraviti, po sagi spet malo glasbe in nato končno: “Če še vedno želite govoriti z našim operaterjem, pritisnite številko ena.” Ker naše okrožje v posnetem sporočilu ni bilo omenjeno med kraji z okvarami omrežij, pritisneva številko 1 in zaslišiva: “Vsi naši operaterji so trenutno zasedeni. Ste sedmi v čakalni vrsti.” Pa zopet glasba. Še malo glasbe. Nato zopet: “Vsi naši operaterji so trenutno zasedeni. Ste šesti v čakalni vrsti.”

Telefon pustiva odprt in na zvočnik. Vstaneva s kavča in odideva vsak po svojih opravkih po stanovanju, z uhlji usmerjenimi proti zvočniku na telefonu. Žal mi je le za Beethovna in njegovo Za Elizo, ki je bila čakalna podlaga za dostop do žive duše. Nikoli več je ne bom ne poslušala ne zaigrala, naposlušala sem se jo za deset življenj. Po petnajstih minutah prispeva na odlično prvo mesto in kmalu se oglasi operater. Zmaga. Zmaaaaaaga!!!!!! Nagrada za potrpežljivost! Operater je sijajen, pomaga nama pozdraviti televizijsko bolezen z natančnimi navodili, katere gumbe naj pritisneva in - hiphiphip strašni trik - ekran vstane od mrtvih in brisanje prahu prestaviva do nadaljnjega. Na vrsti je film tedna.

Vem pa, že dolgo, da zdravstvo, natančneje organizacija zdravstva, takoj potrebuje napotnico za specialista z oznako “nujno”.

Okej. Gre za kabelskega operaterja za televizijo, brez katere se da brez večjih težav živeti do konca življenja. In - resnici na ljubo - ko se je operater končno uspel oglasiti, je težave takoj na zelo primeren in potrpežljiv način rešil z nekaj kliki pri njih in nekaj pritiski na gumb pri nas. Televizija je takoj ozdravela, midva pa dobila igračko za krajšanje časa in uživanje v filmu. Tudi če se operater ne bi oglasil, bi brez težav preživela.

Čisto nekaj drugega je, ko se enako in huje zgodi z zdravstveno ustanovo. Prejšnji teden sem zaradi napotnice poklicala na objavljeno in v pismu, ki sem ga prejela, priporočeno številko zavoda, ki je delno zaseben, delno koncesionarski. Zgodba se je ponovila, le zaključek je bil drugačen. Stil Monty Pytona, le da ni bilo smešno. Muzika in začetna navodila so bila variacije na temo kabelskega operaterja. Pritisnite 1 tisti z denarjem, pritisnite 2 tisti na napotnico. Pritisnem 2. Bila sem peta v čakalni vrsti. Zelo dolgo peta. Zelo dolgo. Zelo dolgo četrta. In še dlje tretja. Po dvajsetih minutah sem prisopihala na prvo mesto. In ko že mislim - evo - zdaj pa bo, se oglasi operater: “Vsi sodelavci so še vedno zasedeni. Prosim, pokličite kasneje.” Kako, prosim??? Pokličite kasneje??? Po dvajsetih minutah, ko pridem s petega na prvo mesto, pokličite kasneje??? Operater na kabelski se je vsaj oglasil!

Prav. Pokličem eno uro kasneje. Bila sem tretja v čakalni vrsti. Oddahnem si - saj bom hitro na vrsti. In pritisnem na številko 1, da preizkusim, če bo morda kako drugače, hitreje, v primeru samoplačništva. Pridem na prvo čakalno mesto, čakam, napeto je kot v trilerjih. In - hopla - zgodba se ponovi: “Vsi sodelavci so trenutno zasedeni, prosim, pokličite kasneje.” Poizkusila sem še dvakrat, pritiskala različne številke, nič, nobenega uspeha. Napisala sem jim e-pošto in dobila odgovor naslednji dan. Morda bi bilo bolje, da sploh ne bi imeli opcije telefonskega pogovora, ampak edino možnost komunikacijskega kanala le preko elektronske ali papirnate pošte.

Okej, boste rekli, to ni nič hudega. Seveda ni. Gotovo je mnogo huje v Kranju po odhodu zdravnikov družinske medicine ali v Mariboru, kjer so bolniške sobe brez klimatskih naprav poleti lahko smrtonosne. Ampak odnos do pacientov se kaže tudi pri takih nepomembnih malenkostih. Zakaj je kabelski operater pri taki vrsti komuniciranja bolj uspešen (pa tudi on ne najbolj) od zdravstvene ustanove? Denar? Zakaj je parkirišče pred trgovskimi centri brezplačno, parkirišče ob bolnišnicah pa plačljivo? Denar? Ah. Narobe svet.

P.S.: Saj so klimatske naprave v Kliničnem centru v Mariboru v enem letu uspeli montirati, kajne? Saj so se našla sredstva za to, kajne?


Najbolj brano